Jedro

Stranka, ki je sodelovala v zapuščinskem postopku in je izjavila, da ne bo s tožbo ugotavljala obsega zapuščine, ne more po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vložiti tožbo na ugotovitev obsega zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 44.639,90 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da njena izjava v zapuščinskem postopku, da ne bo vložila tožbe, še ne pomeni odpoved zahtevku. Zato bi sodišče moralo prekiniti zapuščinski postopek in napotiti tožnico na pravdo. Pravnomočnost sklepa o dedovanju ni ovira, da se ne bi mogla vložiti tožba. Sodišče je zaradi tega neutemeljeno zavrglo tožbo. Pritožbo je vložila sama tudi prvotožnica, ki v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvega sodišča. Pritožba ni utemeljena. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sodelovala v zapuščinskem postopku po pokojni hčerki in izrecno izjavila, da zahtevkov v zvezi z obsegom zapuščine ne bo uveljavljala in je sklep o dedovanju II D 1191/92 po pokojni hčerki tožeče stranke postal pravnomočen, ta sklep veže tožečo stranko, ki je sodelovala v postopku (čl. 226 Zakona o dedovanju). To pa pomeni, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni mogoče ugotavljati obsega zapuščine, saj za kaj takega, glede na citirano določilo ZD, ni pravne podlage. Ker pa ni pravne podlage za vložitev tožbe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožbo, saj kot že omenjeno, pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Glede na pravnomočnost sklepa o dedovanju in izrecno izjavo tožeče stranke, da ne bo vlagala tožbe, tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita zapuščinskemu sodišču, da bi moralo prekiniti postopek, ko pa za kaj takega ni bilo pogojev, pa tudi če bi obstajali, je to sanirano s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. V zvezi s tem se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbe čl. 213/5 ZD. Na določilo navedenega člena bi se tožeča stranka sklicevala samo v primeru, če bi bil izdan napotitveni sklep o napotitvi na pravdo. Nikakršne podlage ni, da bi se ravnanje tožeče stranke, ki je izrecno navedla, da ne bo vložila tožbe glede spornih premičnin, obravnavalo kot na pravdo napotene stranke, ki tožbe ne vloži. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP).