Jedro

Ker je bila glavna obravnava v priporni kazenski zadevi preložena izključno zaradi izostanka pravilno vabljene obtoženčeve zagovornice, ne more biti upoštevana njena pritožbena navedba, da drugi odvetnik - njen substitut, za katerega se pooblastilo ne nahaja v kazenskem spisu, na glavno obravnavo ni pristopil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je odvetnici v plačilo naložilo ustrezen del povprečnine kot stroškov, nastalih zaradi preložitve glavne obravnave.

Izrek

Pritožba odvetnice M. N. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je v navedeni kazenski zadevi razpisalo za dne 13.9.1999 nadaljevanje glavne obravnave, katere pa ni moglo opraviti, ker zagovornika obtoženega S. Š., odvetnica M. N., na obravnavo ni prišla. Zato je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi določila I. odst. 97. čl. ZKP (pravilno: I. odst. 94. čl. ZKP) odvetnici naložilo plačilo 150.000,00 SIT povprečnine z obrazložitvijo, da je na glavni obravnavi dne 26.8.1999 odvetnica po ugoditvi njenim dokaznim predlogom vzela na znanje datum nadaljevanja glavne obravnave, ki pa se je ni udeležila ter tudi ni poskrbela, da bi nanju pristopil njen substitut. Ob upoštevanju dejstva, da gre za priporno zadevo in da so s preložitvijo nedvomno nastali stroški, je le-te ocenilo in tako odvetnici naložilo v plačilo povprečnino v višini 150.000,00 SIT.

Zoper takšen sklep se je odvetnica pravočasno pritožila zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ob tem opozorila, da ji je sodišče prve stopnje tudi sicer nepravilno naložilo v plačilo celo povprečnino namesto njenega ustreznega dela.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Kaj obsegajo stroški kazenskega postopka, je navedeno v določbi 92. čl. ZKP, pri čemer ni dvoma, da predstavlja povprečnina del teh stroškov ter je namenjena vsaj delnemu pokritju tistih stroškov, ki jih zakon posebej ne navaja in predstavljajo v povprečju nedvomno največji del stroškov (osebni in materialni izdatki sodišč za zaposlene, porabljeni čas, amortizacijski stroški, elektrika, voda, itd.). Določilo III. odst. 92. čl. ZKP pa daje konkretnejše, vendar še vedno le okvirne napotke sodišču glede določitve višine povprečnine, ko naj v okviru prostega preudarka ob določenem spodnjem in zgornjem limitu upošteva tudi trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki je povprečnino dolžan plačati. Tudi glede na zadnje ugotovitve Računskega sodišča Republike Slovenije o povprečnih stroških kazenskih postopkov je več kot očitno, da določene povprečnine predstavljajo le manjši del nadomestil sicer izredno visokih stroškov kazenskih postopkov.

V obravnavanem primeru je bila pritožnica pravilno seznanjena z datumom nadaljevanja glavne obravnave ter je bila glede na priporno kazensko zadevo še posebej dolžna poskrbeti za substitucijo potem, ko naj bi svojega klienta predhodno seznanila, da na nadaljevanje glavne obravnave dne 13.9.1999 sama ne bo mogla pristopiti. Dejstvo je, da je prav zaradi neudeležbe odvetnice oz. substituta bilo sodišče prve stopnje primorano glavno obravnavo preložiti ter so zato za sodišče prve stopnje nedvomno nastali stroški, katerih višino je ocenil senat v skladu s pooblastili iz I. odst. 94. čl. in III. odst. 92. čl. ZKP.

Pri tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni raziskovalo, iz kakšnega razloga odvetnica (oziroma njen substitut) na glavno obravnavno ni pristopila, saj tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je imela odvetnica kar 18 dni časa, da bi zagotovila udeležbo katerega od svojih kolegov na glavni obravnavi. Zakaj odvetnik D. B. na podlagi poslanega substitucijskega pooblastila dne 13.9.1999 na glavno obravnavo ni pristopil in ali je bila temu kriva pošta (kot v pritožbi nakazuje pritožnica), ali pozabljivost odvetnika oziroma čakanje dokumentov od druge odvetnice (kot izhaja iz uradnega zaznamka na listu 197), ni stvar sodišča, pač pa medsebojnega odnosa obeh odvetnikov. Ker ob povedanem tudi po oceni sodišča druge stopnje določeni znesek 150.000,00 SIT predstavlja ustrezen del povprečnine kot del stroškov tega kazenskega postopka, nastalih zaradi preložitve glavne obravnave po krivdi pritožnice, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, kar je v skladu z določilom III. odst. 402. čl. ZKP.