Jedro

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To lahko stori le, če so v zahtevi določno navedeni razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati zoper pravnomočno sodbo (1. odstavek 420. člena ZKP) in če zahteva vsebuje tudi obrazložitev teh razlogov.

Izrek

Zahteva obsojenega O.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo obsojenega O.P. za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ ter mu izreklo kazen pet let zapora. Po 40. členu KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas deset let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika pa je odločilo, da ti stroški obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obtoženca in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je sprejelo enako odločitev kot prvostopenjsko sodišče. Obsojenec je dne 04.01.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi resnih in hudih kršitev kazenskega zakona in težkih kršitev določb kazenskega postopka" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zadevo vrne v ponovno sojenje in prvostopenjskemu sodišču naloži izrek oprostilne sodbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je iz vsebine zahteve mogoče zaključiti, da se obsojenec ne strinja z dejanskim stanjem. Ne držijo tudi njegove navedbe, da ni imel pravice do korektne obrambe, saj je ves čas postopka imel zagovornika, in da sodišče ni upoštevalo nobenega njegovega dokaznega predloga.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To lahko stori le, če so v zahtevi določno navedeni razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati zoper pravnomočno sodbo (1. odstavek 420. člena ZKP) in če zahteva vsebuje tudi obrazložitev teh razlogov.

Obsojenec trdi, da ni imel pravice do korektne obrambe, s čimer naj bi bila kršena "Ženevska konvencija o človekovih pravicah glede obrambe v sodnih zadevah". Obsojenec, ki je imel ves čas postopka zagovornika, ne opredeli, katere pravice v zvezi z njegovo obrambo naj bi mu bile kršene, zato razloga, ki ga uveljavlja, ni bilo mogoče preizkusiti. Enaka ugotovitev velja tudi za obsojenčevo posplošeno zatrjevanje, da sodišče ni upoštevalo nobenega dokaza obrambe, s čimer naj bi ga "pravno onemogočilo, da ni bil enakopravna stranka s tožilcem po 16. členu ZKP". Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče ugodilo vsem dokaznim predlogom obsojenca in zagovornika, med drugim tudi predlogu za neposredno zaslišanje priče K.P. Ostala obširna navajanja zahteve po vsebini pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Obsojenec izraža nasprotovanje dokazni oceni in zaključkom pravnomočne sodbe, ko navaja, da se višje sodišče v celoti opira na prvostopenjsko sodbo in da ni preverjalo pritožbenih navedb; da se glede na svojo vzorno preteklost (je nekaznovan in družinski oče) ne more strinjati, da so bile njegove navedbe v celoti zavrnjene; da ni nobenega verodostojnega dokaza, ki bi ga povezoval z ropom, pri katerem ni sodeloval in tudi ugotovitve strokovnega mnenja Ministrstva za notranje zadeve ga v ničemer ne obremenjujejo. Obljublja tudi, da bo "v doglednem času" poslal podpisano kopijo izjave soobsojenca, ki bo potrdil, da pri ropu ni sodeloval. S takšnimi navedbami obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot pred nižjima sodiščema je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Odločitev o stroških temelji na določbi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.