Jedro

Kadar gre za skupno premoženje, stvar ni tuja. Kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1 ni moč storiti s tatvino lastne stvari. Zasebna tožilka in obdolženka sta s smrtjo zapustnice postali dedinji na skupnem premoženju. Ko je obdolženka nekaj dni kasneje kot pooblaščenka z računa zapustnice dvignila denar, ni storila kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebna tožilka A. A. je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebne tožilke A. A. zoper obdolženo B. B., zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka A. A. dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo pooblaščenec zasebne tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih razlogov se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključkom, da opisano dejanje v konkretnem delu zasebne tožbe ni kaznivo dejanje tatvine po prvem dostavku 204. člena KZ-1, ker ni izpolnjen zakonski znak „tuja“ stvar, saj na podlagi 132. člena Zakona o dedovanju pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Zasebna tožilka in obdolženka sta v zvezi z navedenim trenutkom tako postali dedinji po svoji materi, pokojni C. C. Dne 16.12.2013 in posledično kot dedinji tudi osebi s skupno lastnino – zapuščino. Kadar pa gre za skupno premoženje, stvar ni tuja. Kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni moč storiti s tatvino lastne stvari. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del (mag. Mitja Deisinger), stran 366, drugi odstavek.

5. Res je kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 možno storiti, kadar gre za solastnino, vendar je bil sklep o dedovanju izdan šele dne 25.3.2014. V času očitanega dejanja pa je bila zapuščina skupna lastnina obeh dedinj, torej zasebne tožilke in obdolženke. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na sodbo Okrajnega sodišča v Litiji, I K 27341/2012 z dne 28.5.2014, ki naj bi dokazovala, da Komentar kazenskega zakonika ni pravilen, ker odstopa od sodne prakse. Res je sodišče v navedeni kazenski zadevi, ki je primerljiva z obravnavano zadevo, izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, storjeno na škodo dedičev in kjer je prav tako šlo za skupno premoženje. Sodišče druge stopnje se je poslužilo tretjega odstavka 377. člena ZKP ter iz elektronskega vpisnika v tej zadevi pridobilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 27341/2012 z dne 27.3.2015. Iz nje izhaja, da je bila obsodilna sodba, na katero se pritožnik sklicuje, spremenjena tako, da je bil obdolženec oproščen obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ker je šlo za skupno lastnino. V sedaj obravnavani zadevi pa je premoženje C. C. s trenutkom njene smrti prešlo na dedinji A. A. in B. B. Iz določila prvega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju pa izhaja, da do delitve dediči opravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Obdolženka je torej v času očitanega dejanja imela lastninsko pravico (skupna lastnina) na denarnih sredstvih, zato zanjo niso bila tuja premična stvar, kar pomeni, da dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, niti iz opisa ne izhajajo znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja (npr. samovolje).

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, potem ko je opravilo materialni preizkus zasebne tožbe. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, prav tako dejanskega stanja ni nepopolno ugotovilo, saj opisano dejanje, ker je šlo za skupno lastnino, ni kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, prav tako ni nepravilno uporabilo kazenskega zakonika.

7. Glede na zgoraj navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.

8. Zasebna tožilka s pritožbo, vloženo po svojem pooblaščencu, ni uspela, zato je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 360,00 EUR odmerjeno skladno s tarifno številko 7222 Zakona o sodnih taksah.