Jedro

Tožnik ni bil stranka postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, zato mu sodišče ni bilo dolžno vročati sodbe, s katero je bila obdolženka oproščena obtožbe. Tako tudi začetek zastaranja pravice do povrnitve škode ni vezan na vročitev sodbe tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 19.3.2003 v zvezi s popravnim sklepom z dne 14.4.2003 odločilo, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino v višini

12.757.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki povrniti njej nastale pravdne stroške v višini 212.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Navaja, da je že v tožbi opredelil, da uveljavlja povrnitev škode za svojega dedka in babico, katerima je bila odvzeta prostost, ko je pokojni M.A.K. prestajal kazen od 13.5.1947 do 13.5.1949 v zaporu v M., U.K. pa je prestajala kazen od 22.11.1947 do 22.11.1948 v zaporu v B.. V tožbi je opredelil, da zahteva odškodnino za prestano kazen in sicer dnevno po

10.000,00 SIT. Tako je zahteval za M.A.K. 7.300.000,00 SIT, za U.K. pa 3.650.000,00 SIT. Sodišče je postavljeni odškodninski zahtevek zmotno obravnavalo kot da tožnik uveljavlja nepremoženjsko škodo.

Odškodnino je sicer sam opredelil kot dnevno odškodnino, saj je prepričan, da sta njegova stara starša bila za najmanj takšen znesek denarja prikrajšana pri zaslužku. Pred odvzemom prostosti sta se ukvarjala s podjetništvom. Bili so mlinarji in sta zaradi tega najmanj za vtoževani znesek prikrajšana na dohodku bodisi zaposlena v svojem podjetju ali drugje in z delom v prostem času. Ker je sodišče zahtevek obravnavalo kot zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode in ni ugotavljalo višine premoženjske škode, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ob glavni obravnavi, ki je bila, je tožnik uveljavljal, da se postavi ustreznega izvedenca, da se izračuna višina odškodnine, vendar ob vodenju postopka to ni bilo zapisano. Zato je tožnik poslal nadzorstveno pritožbo in pripombe na zapisnik. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo. V danem primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih je tožba za oba pravna prednika vložena pravočasno. Oprostilna sodba je bila pomotoma poslana v pisarno odvetnika K., ki ni imel pooblastila za zastopanje in se zaradi tega dan vročitve njemu ne more šteti za dan vročitve tožniku. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Bistvena kršitev določb postopka pa je podana tudi zato, ker je izrek sodbe glede stroškov nerazumljiv.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva s tem, ko navaja, da sta bila stara starša najmanj za znesek 10.950.000,00 SIT prikrajšana pri zaslužku, saj sta bila mlinarja in sta se ukvarjala s podjetništvom. ZPP v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku na prvi stopnji. Tega pritožnik v pritožbi niti ne izkazuje, zato pritožbeno sodišče novih dejstev ne sme upoštevati. Glede na to je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo v tej smeri (da gre za izgubljeni zaslužek) razlagati navedbo tožnika, da "uveljavlja dnevno odškodnino". Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22.1.2000 pojasnil, iz kakšnega naslova uveljavlja odškodnino. Med drugim je navedel tudi, da so bile prizadete duhovne dobrine obeh starih staršev in njune temeljne pravice. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni uveljavljal povrnitve nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela stara starša.

Glede na to, da tožnik v postopku na prvi stopnji dejstev o izgubljenem zaslužku starih staršev ni navedel, je nepomembno, ali je predlagal dokaz s postavitvijo izvedenca.

Dokaze namreč stranka predlaga za ugotovitev določenih dejstev, na katera opira svoj zahtevek. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik podpisal zapisnik o glavni obravnavi, ne da bi na njegovo vsebino ob zaključku glavne obravnave podal kakršnekoli pripombe (124. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Zapisnik je javna listina (224. člen ZPP), zato se domneva, da izkazuje resničnost tistega, kar se je na glavni obravnavi dogajalo. Zato tožnik sedaj v pritožbi neutemeljeno navaja, da v zapisniku ni navedeno, da je predlagal dokaz z izvedencem.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožba za oba pravna prednika tožnika vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zastarala tožnikova pravica do povrnitve škode, ki jo je utrpela U. K., saj je bila tožba vložena po poteku triletnega roka iz prvega odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. RS, št. 63/94 s spremembami; ZKP). Nepomembno je, ali je bila oprostilna sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 33/95-3 z dne 11.1.1996, pomotoma vročena odvetniku B.K. (vročen mu je bil le sklep opr. št. K 63/96 z dne 27.5.1996 zoper obd. M.A.K.) in ne tožniku. Tožniku sodišče sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 11.1.1996 ni bilo dolžno vročati, saj tožnik ni bil stranka postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (zahtevo za varstvo zakonitosti je vložilo Državno tožilstvo RS na predlog M.I.K.). Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da mu ta sodba ni bila vročena (vročena je bila M.I.K., pobudniku za vložitev predloga za varstvo zakonitosti) in da zato zastaranje ni nastopilo.

Odločitve glede zavrnitve premoženjske škode glede M.A.K. tožnik obrazloženo ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pomoto v izreku sodbe glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov odpravilo s popravnim sklepom dne 14.4.2003 (prvi odstavek 328. člena ZPP). Zato izrek sodbe ni nerazumljiv in zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).