Jedro

Tožnik je dne 24. 4. 2019 opravil prodajo lastnih izdelkov, kar pomeni, da je v času bolniškega staleža opravil pridobitno delo. To pa je razlog za izredno odpoved po 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2019 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v plači za čas od 1. 5. 2019 dalje za vsak mesec do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in sicer za mesec maj znesek 450,44 EUR, za junij znesek 882,24 EUR, julij 1.174,88 EUR, avgust 931,41 EUR in za vse nadaljnje mesece v znesku 931,41 EUR, od teh zneskov obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, vsakokrat pripadajoče mesečne razlike v plači in ji od neto zneska izplačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu dalje do plačila, v roku 15 dni, tožeči stranki v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v znesku 32.830,38 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov postopka. Navaja, da tožena stranka ni zadostila vsem pogojem za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tega ni navedla. Sodišče sicer navaja, da nepoznavanje prava škoduje, vendar pa ne v kakšni smeri in kdaj. Tožnik namreč ni dolžan poznati zakonskih določb, njihove vsebine in posledic, ampak bi mu morala tožena stranka opredeliti, kaj mu očita. Določbe 8. alineje dobijo "pravo življenje" šele, če gre za ravnanje v nasprotju z navodili zdravnika, kar ima za posledico poslabšanje zdravstvenega stanja in podaljšanje bolniškega staleža, tožnik pa je ravnal v skladu z navodili zdravnice. Pisna obdolžitev ni vsebovala, da gre za izredno odpoved, zato je tožnik menil, da gre za odpoved iz razloga nesposobnosti. Tožnik lahko s strani tožene stranke podano obdolžitev razume le kot združitev dela tožnika na kmetiji A. s hobi kmetijskimi stroji in navidezno prodajo izdelkov te kmetije v enoten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila prodaja izdelkov bolj razlog za zraven. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je imel tožnik svojo dopolnilno kmetijsko dejavnost registrirano že od leta 2014 dalje, da je bila tožena stranka s tem seznanjena in da temu ni v ničemer nasprotovala. Tožnik je bil zaradi ravnanja tožene stranke strt in je še vedno v fazi psihiatričnega zdravljenja. Tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje je bila celotna obdolžitev tožniku zreducirana na prodajo izdelkov dne 24. 4. 2019 priči B.B., ki pa je bila napotena kupovalka, kar je tožnik v postopku že navajal, vendar pa je sodišče njeno izpoved štelo za verodostojno in pristno in ni odgovorilo na tožnikove trditve, da je šlo med pričo in detektivom za dogovor. Sodišče tudi ni zavzelo stališča do tožnikove trditve, da je priča poznavalka zlorab v gospodarski sferi, saj je diplomirala iz Globalizacije gospodarske kriminalitete v avgustu 2013 in je tako dobro vedela, kaj počne. Tožnik se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 294/2006, ki je glede očitka kršenja bolniškega staleža zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti sprejelo jasno stališče, ki do danes ni spremenjeno. Ne strinja se tudi z vprašanjem, ki ga je sodišče postavilo tožnikovi zdravnici in sicer ali je imel tožnik njeno specialno dovoljenje, da opravlja kmetijska dela s kmetijsko mehanizacijo. To vprašanje je šlo v smer pričakovanega odgovora. Zdravnica pa je odgovorila, da bi enako aktivnost tožniku dovolila tudi, če bi vedela, da se ukvarja z dopolnilno kmetijsko dejavnostjo. Tožnik je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da je bila dopolnilna dejavnost samo formalno registrirana na njegovo ime, zato so se posledično tudi računi izdajali na njegovo ime, dejansko pa je dejavnost opravljala njegova partnerica, ki je pravno formalno ni mogla opravljati, ker je bila v tistem času prejemnica denarne pomoči sklada za mlade podjetnike iz evropskih sredstev. Predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne pred spremenjen senat, saj ena izmed porotnic ni sledila dogajanju v dvorani, ker je dve uri uporabljala GSM aparat, predsednica senata pa je v zadevi zavzela svoje stališče in ni pričakovati, da bi ga v novem sojenju spremenila. Sodišče se je sicer opredelilo do trditev tožnika glede navideznega nakupa, vendar ima prav le v delu, ki se nanaša na izločanje nezakonito pridobljenih dokazov.

3. Tožnik je dne 1. 2. 2021 vložil tudi dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je dne 29. 1. 2021 s portala Detektivske zbornice in odgovora Detektivske zbornice ugotovil, da ima priča B.B. detektivsko licenco od 5. 6. 2019 in sedež na naslovu C., PE D., kjer ima prijavljeno detektivsko dejavnost tudi detektiv, ki je opravljal kontrolo tožnikovega bolniškega staleža. Zato je nesporno, da sta bila dogovorjena in sta družno načrtovala in sodelovala, kako bosta opravila vsak svoje delo na dan kontrole tožnika.

4. Tožena stranka je na tožnikovo pritožbo podala odgovor. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, saj so v pritožbi navedbe, ki so posledica napačnega sklepanja, ne vsebujejo relevantnih utemeljitev, niso odraz izvedenega postopka in zajema tudi zapise, ki ne ustrezajo dejanskim izpovedi zaslišanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tožnikovimi očitki o ravnanju sodišča pa navaja, da je sodišče zadevo obravnavalo korektno in v smeri objektivne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik pa bi moral te ugovore podati takoj ko je bilo to mogoče, zato je z njimi prekludiran.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je dopolnitev pritožbe prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Sodba je bila tožniku vročena dne 9. 10. 2020, zato se je 15-dnevni zakonski rok za pritožbo iztekel 24. 10. 2020. Ker je bila dopolnitev vložena 1. 2. 2021, jo je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) zavrglo.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) pravilno in iz utemeljenih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Postopek pred izredno odpovedjo je izvedla skladno z določbo drugega odstavka 85. člena tega zakona, saj je tožnika s pisno in obrazloženo obdolžitvijo ter vabilom na zagovor z dne 15. 5. 2019 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanila z očitanimi mu kršitvami. Tožnik je podal pisni zagovor in tožena stranka mu je dne 23. 5. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe opravljal pridobitno delo ter ustvaril nezaupanje in okoliščine, zaradi katerih nadaljnje sodelovanje med delodajalcem in delavcem do izteka odpovednega roka ni več mogoče, to pa je razlog za izredno odpoved po 8. točki prvega podstavka 110. člena ZDR-1. Glede očitkov tožnika, da v pisni obdolžitvi ni bilo navedeno, da gre za izredno odpoved, je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku točke 9 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da to ni taka pomanjkljivost, da tožnik ne bi vedel, da je govora o izredni odpovedi, saj to izhaja iz vsebine obrazložitve obdolžitve, tako da je tožnik imel možnost izjasniti se o očitkih in je tudi lahko vedel, za kakšno vrsto odpovedi gre in da gre za kršitve zaradi njegovega ravnanja dne 24. 4. 2019. Da je temu tako, izhaja tudi iz njegovega pisnega zagovora. Zaradi navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

9. Ker 8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja bivanja, je tožena stranka pravilno v obdolžitvi upoštevala obe kršitvi.

10. Iz izpovedi tožnikove osebne zdravnice, ki jo je sodišče povzelo v točki 9 obrazložitve v drugem odstavku na strani 10 obrazložitve izhaja, da mu je ob napotitvi na bolniški stalež svetovala čim več fizičnih aktivnosti (v naravi in doma) ter dovolila izhode v naravo, da pa bi mu, če bi jo povprašal o dopustnosti dela na kmetiji, odgovorila pritrdilno. Ker mora osebni zdravnik, kot to določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, izrecno navesti, katere izjeme so za delavca v času bolniškega staleža, v katerem mora biti delavec doma, dopustne, so popolnoma neprimerne pritožbene insinuacije o vprašanju sodišča tožnikovi osebni zdravnici, če je imel tožnik njeno specialno dovoljenje, še posebej, ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi opravljanja pridobitnega dela, v zvezi s tem pa osebni zdravnik izjeme ne more dovoliti.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 24. 4. 2019, ko je B.B. prodal izdelke, ki si jih je na kmetiji izbrala, v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni pomembno, da naj tožnik dejansko dejavnosti ne bi opravljal. Pravno formalno je bila dejavnost registrirana nanj in v njegovem imenu so se izdajali tudi računi. Prav tako je pomembno tudi, da je prav on priči prodal izbrane izdelke, čeprav je račun izdala njegova partnerka šele naknadno. Ni pa za odločitev o tem, ali je tožnik storil očitano mu kršitev, pomembno dejstvo, da naj bi tožena stranka za njegovo dejavnost vedela. Dejstvo je, da je tožnik dne 24. 4. 2019 opravil prodajo lastnih izdelkov, kar pomeni, da je v času bolniškega staleža opravil pridobitno delo.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da je detektivova dejavnost v zvezi s tožnikovim ravnanjem nezakonita in posledično njegovo poročilo z dne 30. 4. 2019 z dopolnitvijo z dne 20. 5. 2019 nezakonit dokaz. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni šlo za navidezen nakup, saj je B.B., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno pričo, proizvode dejansko kupila. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da je detektiv opravljal nadzor tožnikovega bolniškega staleža v skladu z določbo prvega odstavka 32. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011 in nadalj.), nasprotnega pa tožnik ni dokazal. Ob tem pa je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno oprlo zlasti na ostale listinske dokaze ter izpovedi prič in ne le na poročilo detektiva.

13. Glede na pravilno ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, saj iz izpovedi priče mag. E.E., ki je bil v tem obdobju zakoniti zastopnik tožene stranke, izhaja, da je nesprejemljivo, glede na dejavnost tožene stranke, ravnanje tožnika, ki ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti za očitano ravnanje, saj je kljub dokazom dogodek zanikal in se zanj tudi ni opravičil, je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.