Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 8. člena ZPP, saj ni ocenilo vseh dokazov (celotne izpovedbe tožnika ter izpovedbe prič zlasti v zvezi z uživanjem spornega dela nepremičnine), s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik smiselno uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik nepremičnine oziroma dela sedanje nepremičnine ID znak: 000, ki je na skici terenske meritve označena z rdečo barvo tako, da meja med novonastalo parcelo v lasti tožnika in parc. št. 1105/3 k. o. X poteka v ravni liniji med točkama y1, ki je ob meji s parc. št. 1105/2 k. o. X od točke A oddaljena 19,1 m in točko, ki je na meji med parc. št. 1892/1 in 1105/3, obe k. o. X, 21,3 m oddaljena od točke E oziroma 22 m od točke F, na drugi strani pa meja novonastale parcele poteka med le-to in parc. št. 1107 k. o. X, kot je bila ta meja urejena v postopku N 24/2004 pri Okrajnem sodišču v Kranju, ter 2) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.582,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnika. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je imel dejansko oblast nad spornim delom nepremičnine, ki po formalnih podatkih predstavlja del sosednje parc. št. 1105/3 k. o. X, ki je v lasti tožene stranke. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je bila okolica v času trajanja nepravdnega postopka spremenjena. O tem, da se je stanje spremenilo, sta izpovedali tudi priči M. D. in S. M. Ko je tožnik v nepravdnem postopku pokazal potek meje, je bil zmeden. Želel je, da se opravi izmera širine njegove meje, saj je izhodišče za določitev sporne meje meja na nasprotni strani s podatki o širini tožnikove parcele, kar je tožnik pojasnil tudi v tem postopku. Ker sodišče temu njegovemu predlogu ni ugodilo, mu je bila kršena pravica, da se izjavi v postopku. Rezultat takšnega postopanja je bila dana izpovedba tožnika, ki pa je ob predpostavljenem ni dopustno uporabiti kot kronski dokaz proti tožniku v tem postopku. Ob upoštevanju navedenega tudi ni nerazumno, da je tožnik ob prejemu skice ugotovil, da meje ni pokazal pravilno. Tožnik je tudi dokazal, da je nepremičnino v okviru zatrjevanih mej ves čas užival, in sicer z lastno izpovedbo ter izpovedbami treh prič. Da samo uživanje ni bilo sporno, je potrdil tudi župan M. K. Ker dejstva v zvezi z uživanjem niso bila sporna, je logično, da se glavnina navedb in izpovedb ni nanašala na sam način uživanja. Toženi stranki na drugi strani ni moglo biti ničesar znanega o poteku meje, saj gre za pravno osebo, ki je nepremičnino kot eno od mnogih odkupila od občine. Tožena stranka tudi ni bila prepričljiva pri dokazovanju svoje dobre vere. Tožnik je torej dokazal, da meja dejansko poteka tako, kot je navedel, zaradi česar bi moralo sodišče postaviti tudi izvedenca, da bi potek meje ustrezno evidentiral. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dodatno še navaja, da je bil tožnik onemogočen še na druge načine, saj ni mogel pridobiti podatkov o izvedenih parcelacijah in meritvah na spornem območju, ki bi jasno pokazali, kako meje potekajo in kako je prišlo do posega v geodetske podatke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdi tožnik zahteva ugotovitev, da je lastnik določenega dela nepremičnine parc. št. 1105/3 k. o. X, ki je na skici terenske meritve označen z rdečo barvo. Zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je imel na spornem delu parcele št. 1105/3 k. o. X dejansko oblast oziroma posest, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Kot ključno je štelo, da je tožnik v nepravdnem postopku, v katerem se je meja med njegovo parcelo št. 1107 k. o. X in parcelo št. 1105/3 k. o. X uredila po zadnji mirni posesti, pokazal, do kje je parcelo užival, in nepravdno sodišče mu je v celoti sledilo. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, da bi na kraju samem pokazal, do kje je parcelo užival, potem pa bi ob prejemu skice izvedenca geodetske stroke nenadoma ugotovil, da je nepremičnino užival drugače. Po prejemu skice izvedenca je po mnenju sodišča prve stopnje ugotovil le, da izmere ne ustrezajo kvadraturi (njegove) parcele in začel zatrjevati, da je parcelo užival drugače, kar pa ni dovolj za priposestvovanje lastninske pravice. Navedlo je tudi, da je tožnik trdil in izpovedoval le o tem, kje je meja med parcelama, kaj so mejna znamenja, ne pa zatrjevanega priposestvovanja spornega dela nepremičnine.

6. Navedeni zaključek in obrazložitev sodišča prve stopnje tožnik po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno izpodbija. Tožnik utemeljeno opozarja, da je tožnik zaslišan kot stranka tudi izpovedal, da v nepravdnem postopku poteka meje ni mogel natančno pokazati zaradi tega, ker se je sporni del zemljišča v naravi precej spremenil, zato je želel, da se v nepravdnem postopku opravi izmera širine njegove parcele, saj so mu bili ti podatki znani, v celotni širini pa je parcelo tudi užival, vendar temu njegovemu predlogu ni bilo ugodeno. Do navedenega dela izpovedbe tožnika bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti oziroma ga vključiti v dokazno oceno, saj iz njega izhaja razumno pojasnilo, zakaj je v konkretnem primeru pomemben za presojo, ali je imel tožnik posest na spornem delu nepremičnine parc. št. 1105/3 k. o. X, tudi podatek o širni parcele št. 1107 k. o. X oziroma njeni kvadraturi, ki ga sodišče prve stopnje sicer ni štelo za odločilnega. Če bi se trditve o spremembi stanja v naravi, ki jih je tožnik dokazoval ne le z lastno izpovedbo, temveč tudi s pričami, in s tem povezana nemožnost tožnika natančno pokazati v naravi, do kje je užival parcelo, izkazale za resnične, v tej pravdi ne bilo moč šteti kot kronskega dokaza izpovedbe tožnika v nepravdnem postopku o poteku meje oziroma uživanju parcele, kot pravilno opozarja pritožnik. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je tožnik izpostavljal le, kje poteka meja in kaj so mejna znamenja, saj je podal tudi trditve o dejanskem uživanja spornega zemljišča (1), ki jih je dokazoval z lastno izpovedbo in s pričami (M. in M. D. ter S. M.).

7. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZPP, saj ni ocenilo vseh dokazov (celotne izpovedbe tožnika ter izpovedbe zaslišanih prič zlasti v zvezi z uživanjem spornega dela nepremičnine parc. št. 1105/3 k. o. X), s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik smiselno uveljavlja. Zaradi navedene kršitve, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju tudi zgoraj navedene trditvene podlage in dokazne ponudbe ugotavljati, ali (in kdaj) je imel tožnik v posesti sporni del nepremičnine parc. št. 1105/3 k. o. X. V primeru ugotovitve, da je bil tožnik posestnik spornega dela zemljišča, bo moralo ugotavljati tudi obstoj ostalih predpostavk za priposestvovanje lastninske pravice. Presoditi pa bo tudi moralo, ali je bilo sploh mogoče pridobiti lastninsko pravico na spornem delu parcele št. 1105/3 k. o. X s priposestvovanjem, glede na to, da je tožena stranka trdila, da je bila nepremičnina parc. št. 1105/3 k. o. X od leta 1947 do 1976 splošno ljudsko premoženje, nato pa družbena lastnina. Pri tem bo moralo upoštevati nasprotne trditve tožeče stranke, po katerih navedena parcela ni bila družbena lastnina, kar naj bi izhajalo iz menjalne pogodbe z dne 14. 12. 1987. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da so mora tožbeni zahtevek v primerih, ko se zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, glasiti na ugotovitev, da je tožnik lastnik tistega dela parc. št. … k. o. ..., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št.. k. o. ... (2).

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Med drugim je trdil, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporni del parc. št. 1105/3 k. o. X, ki je kmetijsko zemljišče, uživali oziroma obdelovali preko dvajset let. (2) Primerjaj VS RS sodba II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011.