Tudi sedaj veljavna izrecna določba 79. člena DZ, ki je v veljavi od 15. 4. 2017, splošne ureditve iz 48. člena SPZ v ničemer ne spreminja, ampak jo le dopolnjuje. Po SPZ je za primer skupnih gradenj na nepremičninah, ki so last le enega zakonca (zunajzakonskega partnerja), kot primarna pravna posledica, ki naj premoženjsko izravna položaj, predviden obligacijski zahtevek. Stvarnopravne posledice pa so izjema, pridržana za položaje, ko obstaja izrecen dogovor (drugi odstavek 48. člena SPZ).
I.Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se med pravnima strankama v obliki notarskega zapisa sklenjena darilna pogodba z dne 30. 6. 2010, na podlagi katere je tožnik kot darovalec toženki kot obdarjenki podaril 1/2 celote nepremičnin parc. št. 89, 90/4 in 777/8 (sedaj 777/25 in 777/24), vse k.o. ..., razveže in je toženka dolžna tožniku darilo vrniti (I. točka izreka o primarnem zahtevku). Posledično je zavrnilo še zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, na podlagi katerega bi se pri zgoraj navedenih nepremičninah do 1/2 celote ponovno vpisala lastninska pravica v korist tožnika, sicer bi to listino nadomestila sodba (II. točka izreka o primarnem zahtevku). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zgoraj navedene nepremičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer delež tožnika znaša 70/100 celote, delež toženke pa 30/100 celote (I. točka izreka o podrednem zahtevku). Prav tako je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sklepa o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka o podrednem zahtevku).
2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.
3.Tožnik prvostopenjsko sodbo izpodbija, v kolikor je z njo zavrnjen njegov primarni zahtevek na vrnitev darila, podrejeno pa, v kolikor je ugotovljen delež toženke na skupnem premoženju pravdnih strank, višji od 5 %. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot zmoten navaja zaključek, da je bila darilna pogodba sklenjena za premoženje, ki v času daritve ni bilo posebno premoženje tožnika. Posledično je zmoten tudi zaključek, da darila med zakoncema sploh ni bilo in tožnik z zahtevkom na vrnitev darila ne more uspeti. Poudarja, da je sodišče prve stopnje samo zaključilo, da so bile sporne nepremičnine pridobljene iz posebnega premoženja tožnika, kar sta tekom postopka potrdili obe pravdni stranki. Kontradiktoren navedenemu je zato nadaljnji zaključek tega sodišča, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena za premoženje, ki je v tistem trenutku predstavljalo skupno premoženje partnerjev. Tožnik je sredstva za nakup spornih nepremičnin pridobil od zavarovalnice za telesne poškodbe, sredstva za izgradnjo celotne hiše pa od svojih staršev. Toženka k nakupu spornih parcel ter h gradnji stanovanjske hiše s pritiklinami, ne s sredstvi ne z delom, ni prispevala ničesar. Ne drži zato, da sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. V obravnavanem primeru ni šlo za običajno darilo med partnerji, prav tako pa darilo ni bilo sorazmerno s tožnikovim premoženjskim položajem, čemur toženka niti ni oporekala. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in zgolj pavšalno navaja, da naj bi prišlo do prelivanja skupnega in posebnega premoženja tako, da so sporne nepremičnine postale skupno premoženje pravdnih strank, kar tožnik zavrača. Opozarja na odpadlo kavzo daritve, to je vero v večno skupno življenje in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi že njegovemu primarnemu zahtevku. Podrejeno graja prvostopenjsko presojo o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju v razmerju 70 % v korist tožnika in 30 % v korist toženke. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je sporne nepremičnine kupil tožnik ter vanje vložil 65.000,00 EUR, prispevek tožnikovega očeta A. A. pa je ovrednotilo na 100.000,00 EUR. Ni pa pojasnilo, ali sploh oziroma v kolikšnem znesku je pri določitvi prispevnih deležev pravdnih strank upoštevalo nakup nepremičnin. Z ozirom, da niti ni specificiralo zneskov kupnine, sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik je z izročilno pogodbe z dne 28. 3. 2011 dokazal, da mu je bil brat na račun dednega deleža dolžan izplačati 60.000,00 EUR. Iz te pogodbe pa izhaja tudi, da se je tožnik z njo strinjal, ker sta mu starša kot izročevalca nudila pomoč pri gradnji stanovanjske hiše. To še dodatno dokazuje, da toženka h gradnji hiše s pritiklinami ni prispevala ničesar. Tožnik je predložil tudi bančne izpiske o tem, da mu je brat nakazal 65.000,00 EUR, pojasnil, za kaj je ta denar porabil in to tudi izkazal. Nasprotno pa toženka sploh ni trdila, kam naj bi domnevno pridobljena denarna sredstva od B. B. ter C. C. sploh vložila in v kakšnih zneskih. Glede na nizke prihodke in njen finančni položaj, ki ga opisuje pritožba, toženka po stališču tožnika niti ni razpolagala s sredstvi za financiranje gradnje stanovanjske hiše. V dokaz navedenega je tožnik predlagal, da sodišče pridobi bančne izpiske za toženko in tožnika od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2010, vendar sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, zavrnitve tega dokaznega predloga pa ni obrazložilo. Toženki je tako neutemeljeno priznalo, da je h gradnji hiše prispevala 70.000,00 EUR iz svojega posebnega premoženja. Toženka sploh ni uspela dokazati, da sta babica in njena sestra sredstva sploh imeli. Zapis B. B. in C. C. pa je prirejen za potrebe te pravde, toženka pa je v njem prikazala neresnična dejstva (prejem sredstev). Tožnik je predlagal še zaslišanje prič Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., C. C. (dokazni predlog obeh pravdnih strank), H. H., I. I. in pritegnitev cenilca gradbene stroke, svoje dokazne predloge pa je hkrati substanciral. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Na glavni obravnavi 12. 5. 2025 je sicer zavrnilo vse ostale dokazne predloge, odločitve z dokaznim sklepom pa ni vsebinsko obrazložilo in tega ni storilo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S tem je kršilo pravico pravdnih strank do izjave iz zašlo v bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Nasprotja so tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedih prič in dejansko izpovedjo le-teh. Sodišče prve stopnje niti ne navede razlogov, ki bi omogočili preizkus pravilnosti odločitve o prispevnem deležu pravdnih strank, sploh pa ni razlogov, ki bi utemeljevali prispevni delež toženke v višini 30 %. Prejema zneska v skupni višini 70.000,00 EUR namreč ni potrdila nobena priča, nobena priča pa tudi ni vedela povedati, kakšne zneske je toženka od svoje babice ter njene sestre (tete) sploh prejela. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Priglaša stroške.
4.Toženka prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožnikovega primarnega zahtevka na vrnitev darila kot pravilno sprejema. S pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP graja prvostopenjsko odločitev o prispevnem deležu tožnika k oblikovanju skupnega premoženja, višjem od 60 %. Navaja, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo izvedene dokaze in pri izračunu večjega prispevnega deleža tožnika zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno mu je priznalo vložek v višini 65.000,00 EUR, prav tako pa znesek 88.586,78 EUR, kot izključni prispevek njegovega očeta. Toženka je tožniku zaradi vložka odškodnine v skupno premoženje ves čas postopka priznavala 60 % delež na skupnem premoženju, četudi tožnik za nakup nepremičnin za gradnjo hiše ni porabil celotnega zneska prejete odškodnine. Toženka je dokazala vložek svojega posebnega premoženja najmanj v višini 70.000,00 EUR iz naslova finančne pomoči C. C. in B. B.. Izpostavlja še, da se je iz skupnih sredstev plačevala preživnina za otroka tožnika, ki ni bil skupen otrok pravdnih strank (11.500,00 EUR), s čemer se je tožnik okoristil. Pri oceni o enakih prispevnih deležih k oblikovanju skupnega premoženja sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo skrbi, varstva in vzgoje skupnih otrok, gospodinjskih opravil ter skrbi za dom in družino. Sploh v času gradnje, ko se je tožnik ob delu šolal, in je bilo vse navedeno izključno breme toženke. Kljub spornosti vložka posebnega premoženja tožnika v višini 165.000,00 EUR, je sodišče uporabilo čisti matematični princip in nepravilno izračunalo njegov prispevni delež. Upoštevalo je zgolj razmerje med prispevkom tožnika in toženke iz njunega posebnega premoženja, zanemarilo pa je enak prispevni delež k oblikovanju skupnega premoženja. Toženka graja tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Sodišče je o povračilu stroškov po temelju odločilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati njegove pravdne stroške v celoti. Pri tem pa zmotno ni upoštevalo zgolj delnega pravdnega uspeha tožnika ter dejstva, da je postopek tekel v dveh fazah. Najprej zgolj zaradi razveljavitve darilne pogodbe in vrnitve darila, nato pa še podredno zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža pravdnih strank na le-tem. Upoštevaje navedeno bi sodišče moralo doreči procentualni uspeh pravdnih strank, pa tega ni storilo. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, tožniku pa naloži povračilo pritožbenih stroškov toženke, v primeru zamude s pripadki.
5.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika njegove pritožbene navedbe v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške. Tudi tožnik v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in predlaga, da se njena pritožba zavrne. Priglaša stroške.
6.Pritožbi sta utemeljeni.
7.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
8.Sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevanih ter pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev. Izpodbijana sodba ima zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče formalno preizkusiti kot skladno razumljivo celoto. Pravdni stranki se na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato sklicujeta neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je res zaključilo, da so bile sporne nepremičnine v času trajanja zunajzakonske skupnosti med njima pridobljene iz posebnega premoženja tožnika, čemur toženka v pritožbi niti ne nasprotuje. Ne drži pa, da je z navedenim logično protislovna nadaljnja ugotovitev, da so sporne nepremičnine v času sklenitve darilne pogodbe leta 2010 že predstavljale skupno premoženje pravdnih strank. Temelji namreč na zaključku, da so te nepremičnine zaradi kasnejšega obsežnega vlaganja (gradnja nove stanovanjske hiše), in sicer tako posebnega premoženja vsake od pravdnih strank, kot njunega skupnega premoženja, spremenile identiteto in s tem postale skupno premoženje partnerjev. Prispevek vsakega od njiju iz naslova posebnega premoženja, kjer je prvostopenjsko sodišče na strani tožnika upoštevalo tudi nakup parcel za gradnjo, ob tem vpliva zgolj na velikost prispevnih deležev. Sodišče prve stopnje je argumentirano (ne le pavšalno) pojasnilo, da je prišlo do prelivanja skupnega in posebnega premoženja tako, da so sporne nepremičnine postale skupno premoženje pravdnih strank, kar tožnik v pritožbi povzema tudi sam. Posledično se razumljivo ni opredeljevalo do okoliščin, ključnih za presojo zahtevka na vrnitev darila (ne gre za običajno darilo med partnerjema ter nesorazmernost darila s premoženjskimi razmerami darovalca). Pravna presoja o transformaciji spornih nepremičnin v skupno premoženje pravdnih strank je namreč vodila v zaključek, da darila med zakoncema dejansko ni bilo. Tudi kašnih drugih protislovij v prvostopenjski argumentaciji, kot enako nasprotij med izrekom in razlogi sodbe, sodišče druge stopnje ne najde, pravdni stranki pa se nanje sklicujeta zgolj pavšalno. Nekonkretizirano uveljavljanje procesnih kršitev pa izven okvira uradnega preizkusa zadeve dodatne obrazložitve ne terja. Tožnik tudi ne pojasni, v katerem delu so v izpodbijani sodbi napačno povzete izpovedi zaslišanih prič, pri čemer niti ne navaja katerih. Tudi na procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se zato (smiselno) neutemeljeno sklicuje.
9.Tožniku je sicer potrebno pritrditi, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo več njegovih dokaznih predlogov za pridobitev listin pri bankah ter zaslišanje prič. Na zadnji glavni obravnavi 12. 5. 2025 je z dokaznim s sklepom odločilo zgolj, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, tudi v razlogih izpodbijane sodbe pa ni pojasnilo, zakaj izvedba posameznega od zavrnjenih dokazov naj ne bi bila potrebna.
9.Sodišče prve stopnje je s tem poseglo v pravico pravdnih strank do izjave. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da navedeno nima vpliva na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega zaključka o, za odločitev v predmetni zadevi ključni okoliščini, in sicer, da je tožnik nakup spornih nepremičnin, na katerih sta pravdni stranki nato zgradili novo stanovanjsko hišo, financiral iz svojega posebnega premoženja (odškodnina za nepremoženjsko škodo). Navedeno pomeni, da so bile sporne nepremičnine pred vlaganji pravdnih strank vanje, ki so se po njunih skladnih trditvah začela leta 2004 in so bila izvedena v času trajanja partnerske skupnosti, posebno premoženje tožnika. Že ta konkluzija, ki niti ni (argumentirano) pritožbeno prerekana, pa narekuje zaključek, da prvostopenjska odločitev temelji na zmotnih materialno pravnih izhodiščih, kar zahteva njeno razveljavitev neodvisno od obstoja še drugih utemeljenih pritožbenih razlogov.
10.Tožnik in toženka sta nekdanja zakonca, ki sta v zunajzakonski zvezi živela od leta 1998. Leta 2010 sta se poročila, dober mesec pred tem pa sklenila sporno darilno pogodbo. Ker sta se leta 2022 razvezala, tožnik ob sklicevanju na odpadlo pravno podlago daritve (vera v dosmrtno skupno življenje) zahteva vrnitev darila po 110. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Sporne nepremičnine so sicer bile kupljene že v času trajanja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, tožnik pa je zatrjeval, da jih je financiral iz svojega posebnega premoženja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje te tožnikove trditve sprejelo kot dokazane, čemur lahko sodišče druge stopnje zgolj pritrjuje. V 13. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pojasnjuje, da sta tako tožnik kot toženka zaslišana potrdila, da se je nakup spornih nepremičnin financiral iz odškodnine, ki jo je tožnik prejel za telesne poškodbe. V nadaljevanju se sklicuje še na dopis Zavarovalnice Merkur z dne 3. 4. 2023 (priloga A15), ki potrjuje, da je tožnik prejel izplačilo iz naslova nepremoženjske škode po škodnem dogodku z dne 2. 3. 2000 v višini 15.697,33 EUR. Obrazložitev dopolnjuje še s povzemanjem listin zavarovalnice Triglav d.d. (priloga A21), ki potrjujejo tožniku izplačane denarne zneske odškodnine oziroma zavarovalnine iz naslova istega škodnega dogodka, pri čemer te zneske tudi povzema (skupaj 18.679,87 EUR). Tožnik v pritožbi sprejema prvostopenjski zaključek o tem, da so sporne nepremičnine ob nakupu predstavljaje njegovo posebno premoženje. Tudi toženka, ki je zaslišana kot stranka v postopku na prvi stopnje izrecno izpovedala, da je parcele za gradnjo financiral tožnik z odškodnino, pa temu zaključku v pritožbi dejansko ne nasprotuje. Zgolj povzema namreč svoje prvostopenjske trditve (četudi so bile vse tri kupljene parcele posebno premoženje tožnika, bi v tudi v tem primeru šlo le za vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank). Z navedbo, da je že v postopku na prvi stopnji tožniku zaradi v skupno premoženje vložene odškodnine ves čas priznavala 60 % delež na skupnem nepremičnem premoženju, četudi ni vložil vse odškodnine v nakup parcel ter gradnjo hiše, pa dejansko pritrjuje prvostopenjskim razlogom o tem, da se je nakup spornih nepremičnin financiral iz odškodnine oziroma zavarovalnine, ki jo je prejel tožnik in je za nakup spornih parcel zadoščala. Toženka tej okoliščini že v postopku na prvi stopnji ni argumentirano nasprotovala (na primer s trditvami, v kakšni višini in s kakšnimi sredstvi (posebnimi ali skupnimi) je tudi sama prispevala k nakupu spornih parcel), četudi se je o njej, kot povzeto že zgoraj, izrazila pogojno.
11.Nasprotno pa velja glede vprašanja kasnejših vlaganj v sporne nepremičnine z gradnjo nove stanovanjske hiše. Tožnik je zatrjeval, da je tudi gradnjo hiše s pritiklinami financiral iz posebnega premoženja, toženka pa je temu oporekala s trditvami, da je tudi sama h gradnji prispevala svoje posebno premoženje, kot tudi, da sta s tožnikom v hišo hkrati vlagala še skupna sredstva. Z dokazi, ki jih navaja tožnik v pritožbi in jih sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo, pa je tožnik dokazoval zgolj, da toženka tako zatrjevanih sredstev sploh ni imela. Navedeno jasno izhaja iz njegovih obširnih pritožbenih navedb in narekuje zaključek, da zaradi kršitve pravice do izjave, v katero je sicer zašlo sodišče prve stopnje, ni prizadeta pravilnost in zakonitost prvostopenjskega zaključka, da so sporne nepremičnine ob njihovem nakupu predstavljale posebno premoženje tožnika. Ta okoliščina pa je ključna za nadaljnjo pravno presojo.
12.Pravdni stranki sta že v postopku na prvi stopnji skladno navajali, da je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo sporne stanovanjske hiše s pritiklinami izdano 17. 3. 2004, gradnja pa se je dejansko pričela avgusta oziroma septembra istega leta. Kot nesporno zato velja (214. člen ZPP), da so se vlaganja v sporne nepremičnine pričela leta 2004, to je že v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Med pravdnima strankama pa tudi ni spora o tem, da je bila hiša s pritiklinami zgrajena v času trajanja partnerske skupnosti. Pri vlaganju skupnega premoženja in posebnega premoženja enega od partnerjev v nepremičnino, kot posebno premoženje drugega partnerja, se odpira vprašanje, kakšne pravne posledice s povečanjem vrednosti nepremičnine nastanejo (nepremičninska prirast). V večinski sodni praksi, ki je izhajala iz ureditve pred uveljavitvijo SPZ veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), je bila uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca ali zunajzakonskega partnerja stvarnopravne posledice samo v primeru, če so dela, izvedena v času trajanja zakonske ali zunajzakonske skupnosti, spremenila stanje oziroma vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar ali nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev lastninske pravice na delu zgradbe. Zakonec, čigar nepremičnina je z vložki spremenila svojo identiteto, je imel po utrjenem stališču sodne prakse pravico do večjega deleža na skupnem premoženju. Tej sodni praksi je sledilo sodišče prve stopnje tudi v danem primeru. Glede na jasna stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 40/2022 z dne 5. 10. 2022 pa glede na novo ureditev te problematike v SPZ za takšno odločitev ni imelo pravne podlage. Od uveljavitve SPZ je institut povečanja vrednosti nepremičnine uglašen z načelom stvarnega prava superficies solo cedit (8. člen SPZ). Če graditelj s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi (so)lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. To pomeni, da je nepremičnina vselej glavna stvar in da vsaka prirast pripade lastniku nepremičnine. Graditelj z gradnjo na tuji nepremičnini ne pridobi (so)lastninske pravice, lahko pa od lastnika zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Lastnik in graditelj pa se lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina. V tem primeru lahko graditelj od lastnika nepremičnine na podlagi dogovora zahteva izdajo listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo (drugi odstavek 48. člena SPZ).
13.Zgoraj opisane spremembe na stvarnopravnem področju, bodisi na temelju zakona ali na pravnoposlovni podlagi, veljajo tudi za pravne položaje med zakoncema (zunajzakonskima partnerjema). V času vlaganj pravdnih strank v sporne nepremičnine je veljal še Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Dejstvo, da ZZZDR ni vseboval pravila, ki bi urejal vlaganje zakonca (zunajzakonskega partnerja) v nepremičnino drugega zakonca (zunajzakonskega partnerja), ni bistveno. Nov, drugačen temelj stvarnopravnih razmerij med lastnikom nepremičnine in graditeljem, ki zajema tudi zakonce (zunajzakonske partnerje), je uzakonil že SPZ. Tudi sedaj veljavna izrecna določba 79. člena DZ, ki je v veljavi od 15. 4. 2017, splošne ureditve iz 48. člena SPZ v ničemer ne spreminja, ampak jo le dopolnjuje. Po SPZ je za primer skupnih gradenj na nepremičninah, ki so last le enega zakonca (zunajzakonskega partnerja), kot primarna pravna posledica, ki naj premoženjsko izravna položaj, predviden obligacijski zahtevek. Stvarnopravne posledice pa so izjema, pridržana za položaje, ko obstaja izrecen dogovor (drugi odstavek 48. člena SPZ). Rahljanje tako zasnovane ureditve prek meril, ki so bila v veljavi do SPZ, torej priznavanje konkludentnega dogovora o stvarnopravnih posledicah skupne gradnje v družinskih skupnostih, bi bilo v nasprotju s sistematično razlago zakona. Določbi prvega in drugega odstavka 48. člena SPZ nista prirejeni, temveč sta v razmerju pravila in izjeme, zato pravilu sledijo vsi primeri, razen tistih, ki so izrecno opredeljeni kot izjema, kot vse izrecno poudarja Vrhovno sodišče RS v že zgoraj citirani sodbi. Obravnavanega primera, kjer je odprto vprašanje vlaganj partnerjev v nepremičnino v lasti zgolj enega od njiju, tako iz skupnega premoženja, kot iz posebnega premoženja vsakega partnerja, pa sodišče prve stopnje z gledišča citiranih določb še ni obravnavalo in pravdnim strankam v tej zvezi omogočilo pravice do izjave. Prav tako ni presojalo obstoja morebitnega dogovora pravdnih strank o nastanku stvarnopravnih posledic v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, četudi je toženka o tem v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 8. 2023 pravočasno ponudila trditveno podlago. V posledici navedenega sodišče prve stopnje ni razjasnilo vseh okoliščin primera, ki se z vidika v poštev prihajajočih določb materialnega prava pokažejo kot pravno odločilne, kar vse je narekovalo odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.
14.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbama pravdnih strank skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.
15.Za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje se je naslovno sodišče odločilo, ker bi z drugačno odločitvijo pregloboko poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja (22. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ter pritožbe (25. člen URS), kot ustavno varovanih procesnih jamstev. Zaradi zmotnega materialno pravnega pristopa pri reševanju zadeve sodišče prve stopnje, kljub razpoložljivi trditveni podlagi v tej smeri, še ni ugotavljajo širšega sklopa pravno odločilnih dejstev ter v tej zvezi pravdnim strankam zagotovilo pravice do izjave. Sodišče druge stopnje pa te dejanske in posledično pravne presoje zaradi varovanja procesnih garancij pravdnih strank ne more prvič opraviti samo. Zraven navedenega je prvostopenjska presoja o vlaganjih pravdnih strank v sporne nepremičnine, ki se ob pravilni uporabi materialnega prava lahko izkažejo kot relevantna za odločitev v zadevi (presoja po drugem odstavku 48. člena SPZ), zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznih predlogov obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more sanirati samo. Pravilna uporaba materialnega prava, kot tudi nesporno dejstvo, da vse, z darilno pogodbo z dne 30. 6. 2019, zajete nepremičnine več niso v solasti pravdnih strank, pa zahteva tudi ustrezno korekcijo formulacije tožbenega predloga.
16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.
17.V okviru novega sojenja naj sodišče prve stopnje sprejme materialnopravna izhodišča, na katera je naslovno sodišče opozorilo že v zgornji obrazložitvi in ustrezno dopolni dokazni postopek. Predlagane a še neizvedene dokaze naj bodisi dopusti ter jih izvede bodisi naj jih obrazloženo zavrne, kar more storiti najkasneje v obrazložitvi sodbe. Vse izvedene dokaze naj skrbno dokazno pretehta skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP. Najprej naj sprejme zaključke o tem, katera od pravdnih strank je vlagala v sporne nepremičnine in s kakšnimi sredstvi, bodisi zgolj s sredstvi iz svojega posebnega premoženja bodisi tudi s skupnimi sredstvi. Za primer, da bi ugotovilo, da je v sporne nepremičnine svoja posebna sredstva kot skupna sredstva vlagala tudi toženka, naj bo pri presoji o tem, ali so vlaganja v sporno nepremičnino na osnovi dogovora pravdnih strank imela stvarnopravne posledice, pozorno na to, da je ne glede na poimenovanje sklenjenega pravnega posla ključna resnična volja pogodbenih strank. Po zaključkih o tem, kakšne pravne posledice so imela vlaganja v sporne nepremičnine in v sferi katere od pravdnih strank so te nastale, naj znova pristopi k presoji utemeljenosti, najprej primarno postavljenega zahtevka na vrnitev darila, za primer neutemeljenosti le-tega, pa še k presoji podredno postavljenega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja ter deležev pravdnih strank na le-tem. Tožnika naj v okviru materialnega procesnega vodstva, ki sega tudi pa področje oblikovanja tožbenih predlogov, spodbudi še k pravilnejšemu oblikovanju zahtevka iz naslova vrnitve darila po 110. členu DZ. Z odpadom kavze sklenjena darilna pogodba sama po sebi ne preneha, temveč prizadeta pogodbena stranka pridobi pravico do razveze pogodbe. Darovalec se za vrnitev darila in s tem za razveljavitev pogodbe odloči sam, pri čemer gre za enostransko oblikovalno upravičenje na njegovi strani. Skladno s pravno teorijo kot sodno prakso pa se to oblikovalno upravičenje lahko uveljavi tudi izvensodno. Sodna odločba za razvezo pogodbe tako nima konstitutivnega pomena. Oblikovalna pravica preklica se uveljavi z izjavo nasprotni stranki, ki učinkuje ob prejemu (tak učinek lahko nastopi tudi šele ob vročitvi tožbe nasprotni stranki). Sodišče tako lahko ob odločanju o vrnitvenem zahtevku le ugotovi (lahko zgolj kot o predhodnem vprašanju), da je do razveze darilne pogodbe zaradi preklica darilne pogodbe že prišlo ter odloči o vrnitvenem (dajatvenem) zahtevku. Sodišče druge stopnje pa ne more tudi mimo dejstva, da ena od spornih nepremičnin ni več v solasti pravdnih strank. Parcela št. 777/8, k.o. ..., ki je bila predmet darilne pogodbe, je bila kasneje razdeljena na parceli št. 777/24 in 777/25, obe k.o.... Ti dve parceli sta s tožbo obe zajeti tako v okviru primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka, pri čemer je parc. št. 777/25, k.o. ...
z učinkom od 24. 11. 2021 v lasti Republike Slovenije (redni in zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski v prilogi A10 in A11) na podlagi Pogodbe namesto razlastitve z dne 17. 8. 2021 (nesporno med pravdnima strankama). Nepremičnina v lasti tretje osebe ne v primarnem ne v podrednem zahtevku ne more biti zajeta, saj vrnitev te parcele zaradi njene kasnejše odsvojitve več ni mogoča, iz istega razloga pa ne more tvoriti niti skupnega premoženja pravdnih strank. Z odsvojitvijo že zgoraj navedene nepremičnine pa ni prišlo do zmanjšanja premoženja, temveč zgolj do spremembe njegove pojavne oblike v pravni sferi njenega imetnika, kar je potrebno ustrezno upoštevati pri oblikovanju tako primarnega kot podrednega tožbenega predloga. V četrtem odstavku 110. člena ZD je tudi izrecno določeno, da se za odsvojena darila vrne njihova vrednost v denarju ali stvar, prejeta zanje. V okviru novega sojenja naj sodišče prve stopnje v ozir vzame še toženkino utemeljeno pritožbeno grajo stroškovne odločitve. V okviru te more upoštevati, da je predmetni postopek zaradi naknadne postavitve podrednega tožbenega zahtevka potekal v dveh fazah, kot tudi, da ima stranka v primeru zgolj delnega pravdnega uspeha pravico do povračila le sorazmernega dela pravdnih stroškov. Presoja, kolikšen je pravdni uspeh posamezne pravdne stranke, pa sodi v odločitev o stroškovnem zahtevku po temelju in more biti v izreku sodne odločbe ustrezno izražena.
-------------------------------
1Pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se nanaša zgolj na v predmetnem postopku izvedene dokaze. Odločbe, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, obravnavajo dolžnost sodišča, da se opredeli zgolj do tistih navedb pravdnih strank, ki so za odločitev bistvenega pomena (VSL sodba in sklep II Cp 3207/2011 z dne 28. 3. 2012), kot tudi, da se je do izvedenih dokazov dolžno argumentirano opredeliti, v kolikor iz njih izhajajo pravno odločilna dejstva (odločba Ustavnega sodišča RS Up-444/00 z dne 26. 2. 2002).
2SPZ je v veljavi od 1. 1. 2003.
3Gradnja stanovanjske hiše je bila zaključena leta 2007, pritikline pa so se postopoma dograjevale od leta 2012 do 2015.
4VSRS sodba II Ips 40/2022 z dne 5. 10. 2022
58. člen SPZ: "Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače."
679. člen DZ: "(1) Če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko sporazumeta o obstoju in višini njegove terjatve in o njenem zavarovanju. (2) Če sporazum ni dosežen, lahko zakonec zahteva, da sodišče odloči o obstoju in višini njegove terjatve ter o njenem zavarovanju po predpisih stvarnega prava in po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje."
7Pripravljalna vloga toženke z dne 2. 8. 2023 je sicer bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo (12. 6. 2023). Vendar pa pravdni stranki v postopku na prvi stopnji nista prejeli pravnega pouka po 286. členu ZPP, zato toženkine navedbe v zgoraj navedeni vlogi že iz tega razloga ne morejo šteti za nepravočasne.
8Toženka je navedla, da se je strinjala s sklenitvijo darilne pogodbe, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da s pogodbo uredita vlaganje v skupno premoženje, ker je to glasilo izključno na ime tožnika. Ni izbirala vrste pogodbe, zahtevala je le, da se vlaganja v skupno premoženje uredijo s sklenitvijo pogodbe. Tožnik je z darilno pogodbo toženki priznal njen delež vlaganj v skupno premoženje. Trdila je še, da ji tožnik ni podaril posebnega premoženja, ampak ji je podaril skupno premoženje, ki ni bilo razdeljeno, kar pomeni, da darila med pravdnima strankama ni bilo, zato ga tožnik ne more zahtevati nazaj.
9VSL sodba I Cp 2004/2022 z dne 28. 2. 2023
10O tem podrobneje Damjan Možina v članku So diamanti res večni? Darilna pogodba, družinska razmerja in spremenjene okoliščine, Podjetje in delo, št. 5, 2014, str. 833.
11VSRS sodba II Ips 333/2006 z dne 27. 3. 2008 (Preklic darila je odstopna pravica (upravičenje) - pravica odstopiti od pogodbe; pravica, ki daje imetniku (odstopnemu upravičencu) pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pravnega razmerja (praviloma pogodbe) med odstopnim upravičencem in odstopnim zavezancem).
12Po neprerekanih tožbenih trditvah nova stanovanjska hiša s pritiklinami ni bila zgrajena na tej parceli, temveč na parcelah št. 90/4 in 777/24, obe k.o. ....