Jedro

Poledenele stopnice, ki so povrh še na pol porušene in še zasnežene hkrati, zagotovo predstavljajo nevarno stvar in zgolj okoliščina, da tožena stranka kot lastnica zemljišča, na katerem ležijo te stopnice, zanje ni vedela, kot to zatrjuje sama, je zato ne razbremenjujejo njene odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za nematerialno škodo v znesku 2.822,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2003 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek za znesek 705,56 EUR zavrnilo in zavezalo toženo stranko k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.014,82 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga znižanje na prvi stopnji dosojene odškodnine, upoštevaje pri tem soprispevek tožnice k škodnemu dogodku, ter se zavzema še za povrnitev njenih stroškov pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil, zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene stranke pa le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo na zaledenelih, zasneženih in neočiščenih stopnicah, ki so na zemljišču, last tožene stranke parc. št. 885/1 k.o. ........ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, da je tožnica padla na poledenelih in zasneženih stopnicah in se pri tem poškodovala. Edini očividec škodnega dogodka je bil tožničin mož. Sodišče ga je zaslišalo kot pričo in le-ta je potrdil tožničino verzijo nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zapisa v medicinski dokumentaciji, pri čemer je pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da lahko pod terminom "nerodno stopiti" (ki je zapisan v medicinski dokumentaciji) razumemo tudi zdrs na poledenelih stopnicah. Tudi je pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da zapis v poškodbenem listu ne predstavlja vselej relevantnega dokaza o nastanku poškodbe, saj je poškodbeni list napisan za potrebe zdravljenja in ne kot morebiten dokaz v pravdnem postopku (v zvezi s povedanim sodišče druge stopnje pripominja, da je v sodni praksi zato pogosto najti nenatančne opisa ne le nastanka škodnega dogodka, temveč celo nenatančne opise posledic, predvsem ob prvem pregledu pri zdravniku).

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je priča M.S prišla na kraj škodnega dogodka po padcu tožnice in bi naj njeno pričevanje zato bilo nerelevantno. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugotovljanjem kraja škodnega dogodka oprlo na izpovedbo tožnice in njenega moža, ki je bil hkrati edini očividec in jih zato tovrstna pritožbena izvajanja tožene stranke ne morejo omajati (razlogi na strani 3 in 4 izpodbijane sodbe).

Pritožbena izvajanja tožene stranke, da ni bila dolžna čistiti stopnic, na katerih je padla tožnica, ker tožena stranka zanje sploh ni vedela, so v celoti neutemeljena. Tožena stranka je lastnica nepremičnine, na kateri ležijo sporne stopnice, zato se ne more ekskulpirati odgovornosti s sklicevanjem, da za te stopnice ni vedela. Sodišče prve stopnje se je o tem izreklo v razlogih na strani 5 izpodbijane sodbe in zavzelo pravilno stališče, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke kot imetnice nevarne stvari po 150. členu Obligacijskega zakonika - OZ, za škodo iz stvari iz katere izvira večja škodna nevarnost. Poledenele stopnice, ki so povrh še na pol porušene in še zasnežene hkrati, zagotovo predstavljajo nevarno stvar in zgolj okoliščina, da tožena stranka kot lastnica zemljišča, na katerem ležijo te stopnice, zanje ni vedela, kot to zatrjuje sama, je zato ne razbremenjujejo njene odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo soprispevek tožnice k nastalemu škodnemu dogodku v višini 20 %. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica po teh stopnicah hodila vsaj dva do tri krat na teden, da je vedela, da le-te niso primerno vzdrževane in da so v zimskem času poledenele. Res pa je tudi, da bi lahko uporabila še javno cesto. Ob okoliščini, da je bila primerno obuta in da ji je moč očitati le to, da je uporabila krajšo pot, je ocena tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku v višini 20 %, pravilna. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi hojo po predmetnih stopnicah ljudem prepovedala ali mesta označila kot nevarna.

Neutemeljena pa so tudi pritožbena izvajanja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer drugi odstavek 179. člena OZ in tožnici po posameznih postavkah odmerilo previsoko odškodnino. Ob upoštevanju v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti, potrjeno s strankino izpovedbo, je na prvi stopnji dosojena satisfakcija v znesku 1.877,82 EUR primerna (razlogi o tem na strani 6 - zadnji odstavek in prvi odstavek na strani 7 izpodbijane sodbe).

V primernem znesku pa je dosojena tudi odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, upoštevaje pri tem, da je bila tožnica v bolniškem staležu od 23.2.2003 do 15.3.2003, da je imela en teden zmerne bolečine, nato en teden blage bolečine, ki so preko občasnih izvenele v enem mesecu, ter da je utrpela še v tretjem odstavku na strani 6 izpodbijane sodbe ugotovljene nevšečnosti. Na prvi stopnji dosojena odškodnina v znesku 1.300,00 EUR je odmerjena po prepričanju sodišča druge stopnje prej na spodnji meji kot pa v previsokem znesku.

Neutemeljena pa so tudi pritožbena izvajanja tožeče stranke, da je uspeh v pravdi izračunan napačno. Od vložitve tožbe do 23.4.2007 je tožeča stranka vtoževala 2.336,86 EUR tako da je v tej fazi glede na končno dosojen znesek 2.822,26 EUR uspela celo v celoti, zato je obračun o 80 % uspehu tožeče stranke toženi stranki v korist. Sodišče druge stopnje zato v celoti zavrača tudi ta pritožbena izvajanja kot neutemeljena.

Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je pritožnica s svojo pritožbo v celoti propadla, nosi na podlagi prvega odstavka člena 165 ZPP sama svoje pritožbene stroške.