Jedro

Toženec je tožniku dolžan izročiti sporne konje v skladu z določbo 454. člena ZOR. Pri tem zatrjevana okoliščina, da je tožnik že razpolagal z dvema konjema tožene stranke, po eni strani predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto, po drugi strani pa na izvršljivost izpodbijane sodbe ne vpliva: v izvršilnem postopku bo tožena stranka imela možnost, da ugovarja zatrjevano delno izpolnitev obveznosti. Dejanska vprašanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku izročiti v last, posest in užitek tri konje pasme hanoveranec, in sicer dve kobili in enega kastrata. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da je pogodba o prodaji konj bila le garancija, da bo tožena stranka nakazala denar švedski družbi. Meni, da je bila ta trditev neutemeljeno zavrnjena, pri čemer ni bil upoštevan sodišču predloženi dopis D. K. z dne 15.04.1998. Sam tožnik je ob plačilu zneska 1.800.000,00 SIT, ki ni bil kupnina za konje, dal nalog toženi stranki, da ta znesek v švedskih kronah nakaže švedski družbi kot poplačilo obveznosti tožeče stranke do te družbe. Z nakazilom navedenega denarja sta postali posojilna in kupoprodajna pogodba brezpredmetni. Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so torej v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pri tem bi se že v sojenju na prvi stopnji pokazala potreba po izvedbi dodatnih dokazov z zaslišanjem D. K. in tožene stranke. Navedbe o pasivnosti tožene stranke ne morejo biti razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku. Izpodbijana sodba tudi ni izvršljiva, saj je tožeča stranka že pred izdajo sodbe razpolagala z dvema konjema tožene stranke. Nepravilno je odločeno tudi o stroških tožene stranke.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločalo v skladu s procesno dejavnostjo obeh pravdnih strank. Dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi, pa so zajele tako okoliščine, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, kot tudi tiste, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo, pri čemer so bili izvedeni vsi dokazi, ki sta jih stranki predlagali. Revizijska trditev, da nižji sodišči nista upoštevali vsebine dopisa D. K., ki naj bi se nanašal na domnevno transakcijo s švedsko firmo, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je navedeni dopis ocenjevalo v skladu z dejstvom, da toženec ni zanikal, da je podpisal kupoprodajno pogodbo z dne 02.08.1996 in da je prejel nakazilo denarja v skladu s to pogodbo. S tem v zvezi je ocenilo tudi vsebino dopisa D. K. z dne 15.04.1998 z razlago, da "ni jasno razvidno, kakšno povezavo naj bi imelo švedsko podjetje s kupoprodajno pogodbo, na katere podlagi tožnik zahteva izročitev konj". Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi navedene dejanske ugotovitve v celoti sprejelo z razlago, da ni mogoče logično pojasniti ravnanja tožene stranke, ki bi bilo v nasprotju z vsebino posojilne pogodbe. Zato ni mogoče sprejeti v reviziji ponujenega izhodišča, da so razlogi izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ponudena izvedba dodatnih dokazov z zaslišanjem D. K. in toženca samega, pa nasprotuje določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) (revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), pa tudi določbi 387. člena ZPP (1977), po kateri na revizijski stopnji izvedbe novih dokazov ni mogoče predlagati. V reviziji vsebinsko zatrjevani obstoj revizijskega razloga iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) torej ni podan.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je toženec tožniku dolžan izročiti sporne konje v skladu z določbo 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Pri tem zatrjevana okoliščina, da je tožnik že razpolagal z dvema konjema tožene stranke, po eni strani predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto, po drugi strani pa na izvršljivost izpodbijane sodbe ne vpliva: v izvršilnem postopku bo tožena stranka imela možnost, da ugovarja zatrjevano delno izpolnitev obveznosti.

Na revizijski stopnji pa ni mogoče odločati o pravilnosti stroškovne odločitve v izpodbijani sodbi. Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP (1977)) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP (1977). Stroškovna odločitev ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal; zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je namreč vedno akcesorne narave.