Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nezgode na delovnem mestu. Ko je splezal v škatlo, da bi potlačil folijo, ki bi jo moral z viličarjem odpeljati iz obrata, se je škatla, ki je stala na paleti, prevrnila, tožnik je padel na desno roko in se udaril. Škatla z odpadno folijo ni nevarna stvar. Prevažanje škatle z viličarjem ni nevarna dejavnost, zato ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca) za vtoževano škodo. Prvotoženi stranki ni mogoče očitati, da ni poskrbela za varno delo svojih delavcev, zato ta ne odgovarja niti krivdno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od toženih strank kot solidarnih dolžnikov zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2010 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženima strankama plačati stroške postopka, in sicer prvotoženi stranki 838,75 EUR, drugotoženi stranki pa 20,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izda vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje o višini zahtevka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zaključek sodišča, da toženi stranki ne odgovarjata tožniku za nastalo škodo, je napačen. Vzrok povečane nevarnosti je bil v tem, ker je bila škatla postavljena na paleto, ki ima manjšo tlorisno površino kot škatla. Ko je tožnik stopil na škatlo, se je spremenilo težišče in se je škatla prevrnila. Ker se je zgodila delovna nesreča, v kateri je tožnik utrpel škodo, obstaja vzročna zveza. Delo v proizvodnji prvotožene stranke je nevarna dejavnost, prvotožena stranka pa tudi ni poskrbela za varno delo delavcev, zato je podana tako subjektivna kot objektivna odgovornost. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo zakonske domneve krivde pri subjektivni odškodninski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožnik se je poškodoval pri izvrševanju prevzetih nalog in obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi, v imenu in za račun prvotožene stranke kot delodajalca. Tožnik se ni poškodoval naklepno ali iz hude malomarnosti, v času nesreče pa je imel na sebi delovno obleko in predpisano zaščito, zato vzrok nesreče ni na njegovi strani.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nezgode na delovnem mestu dne 22. 5. 2010. Ko je splezal v škatlo, da bi potlačil folijo, ki bi jo moral z viličarjem odpeljati iz obrata, se je škatla, ki je stala na paleti, prevrnila, tožnik pa je padel na desno roko in se udaril v koleno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v konkretnem primeru ni podana odškodninska odgovornost toženih strank, saj je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravila o varnem delu. Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo.

Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Zmotno je pritožbeno stališče, da je odškodninska odgovornost toženih strank podana že zaradi tega, ker se je tožnik poškodoval pri izvajanju nalog iz pogodbe o zaposlitvi. Odškodninska odgovornost delodajalca je namreč podana le, če je dokazana bodisi objektivna bodisi krivdna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je utrpel delavec na delu ali v zvezi z delom.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost toženih strank. Škatla z odpadno folijo ni nevarna stvar in tudi prevažanje škatle z viličarjem ni nevarna dejavnost. Tožnikovo delo je bilo prevažanje (polnih ali praznih) škatel z viličarjem. Četudi je imela paleta, na kateri je bila škatla postavljena, manjšo tlorisno površino kot sama škatla, to ne pomeni, da bi šlo za opravila s povečano nevarnostjo.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podana niti subjektivna oziroma krivdna odškodninska odgovornost toženih strank. Tožnik je splezal po kupu palet, se prijel za žičnato ograjo, ovito okoli stebra, ter stopil v škatlo, da bi potlačil folijo. Tožnik si je očitno prizadeval čim prej izvesti dano nalogo, a se je dela lotil na neprimeren način, saj bi moral računati s tem, da se škatla lahko prevrne. S svojim ravnanjem, ki ga prvotožena stranka ni mogla predvideti in pri katerem je prišlo do poškodbe, je tudi sam kršil pravila o varnem delu.

Delodajalec mora zagotavljati varne delovne razmere oziroma pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (1. odstavek 43. člena ZDR). Tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja prvotožene stranke oziroma ni izkazal, s čim naj prvotožena stranka ne bi poskrbela za varno delo delavcev. Tožnik je izpovedal, da je bila njegova dolžnost, da z viličarjem odpelje polno škatlo in da mu nihče ni odredil, da naj spleza v škatlo, prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo plezanje v škatle in tlačenje folije, na način, kot je spornega dne to delo opravljal tožnik, običajna praksa pri prvotoženi stranki. Tožnik v pritožbi izrecno navaja, da je imel v času nesreče na sebi delovno obleko in obutev ter vso predpisano zaščito. Glede na navedeno prvotoženi stranki ni mogoče očitati, da ni poskrbela za varno delo svojih delavcev, zato toženi stranki ne odgovarjata niti krivdno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da toženi stranki tožniku ne odgovarjata za nastalo škodo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.