Jedro

Če vrednosti podržavljenega zemljišča ni mogoče ugotoviti po merilih, določenih v ZDen, se ta oceni po merilih, ki jih določa Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetja oz. premoženja (Ur.l. RS, št. 23/92).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 625/97-10 z dne 21.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ...... z dne 5.3.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M., Oddelka za okolje in prostor, št. .......... z dne 19.6.1996. Upravna enota je s to odločbo naložila tožeči stranki, da je dolžna v roku treh mesecev od pravnomonosti odločbe izročiti prevzemnici odškodnine A.P., ki je pravna naslednica pokojne upravičenke do denacionalizacije, F.K., roj. R., odškodnino za podržavljene nepremičnine v višini 52.726,65 DEM v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada d.d.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in drugi, ZDen) vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Če vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče ugotoviti po merilih, določenih z ZDen, se ta oceni po merilih, ki jih določa Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetja oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92). Po vpogledu v podatke v upravnih spisih sodišče prve stopnje ne dvomi v pravilno odločitev tako prvostopenjskega upravnega organa, kot tudi tožene stranke. Tožeča stranka v postopku le s splošnim nestrinjanem s podanim mnenjem cenilca E.M. ni mogla uspeti. Glede parc. št. 125/33 k.o. G.v., ki je po starem stanju zemljiškoknjižnih podatkov vrt, je izvedenec namreč po določbi 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetja oziroma premoženja pravilno ugotovil, da gre za zazidano stavbno zemljišče v izmeri 285 m2, ki je služilo redni uporabi stanovanjske hiše na parc. št. 381. Parcele št. 663, 664 in 531/1 k.o. P. je izvedenc ovrednotil kot nezazidana komunalno opremljena zemljišča. Kot izhaja iz upravnih spisov je prvostopenjski organ poleg mnenja izvedenca za svojo odločitev pravilno upošteval tudi kopijo stare mape zemljiškokatastrskega načrta katastrske občine P. in podatke o izgradnji elektrovoda Javnega podjetja Elektro M.. Po podatkih Elektra M. o preskrbi z električno energijo so se navedene parcele oskrbovale z električno energijo iz transformatorskih postaj št. TP 47 oziroma TP 58 že od leta 1938 dalje in jih je bilo mogoče energetsko opremiti brez večjih posegov v okviru takratnih investicijskih stroškov. Glede tožbene trditve, da izvedenec v izvedenskem poročilu ni opredelil lege ocenjevanih zemljišč ob podržavljenju, in da upravni organ prve stopnje ni ugotovil obstoja pogojev za oceno zemljišč in to tudi ni dokumentiral, sodišče navaja, da je za presojo teh okoliščin upravni organ upošteval mnenje Javnega podjetja Elektro M. in na ta način ugotovil, ali bi bilo mogoče zemljišče opremiti brez večjih stroškov. Navedbe v mnenju pa nedvomno, ob upoštevanju same lokacije parcel, predstavljajo uporabo tistih kriterijev, ki potrjujejo tako ugotovitev prvostopenjskega organa. Odločitev organa prve stopnje je torej pravilna in podkrepljena z zbranimi podatki v upravnih spisih, zaradi česar je tudi tožena stranka pravilno odločila, ko je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljno zavrnila. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vztraja pri navedbah, ki jih je podala v dosedanjem postopku, vendar le-teh v pritožbi ne navaja posebej. Ne strinja se z vrednotenjem parcele št. 125/33 (oziroma dela te parcele v izmeri 126 m2) k.o. G.v.. Meni, da površine 126 m2 parcele št. 125/33 ni mogoče vrednotiti posebej, saj je le ta kot vrednost funkcionalnega zemljišča že v celoti zajeta v vrednosti stanovanjske hiše na sosednji parceli št. 381, ki je bila upravičenki že vrnjena v naravi na podlagi delne odločbe. Ob tem se sklicuje na 12. in 16. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja, 2. odstavek 44. člena in 93. člen ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja. Podlaga za presojo pogojev, ki morajo biti podani, da je mogoče predmetna zemljišča oceniti kot zazidano stavbno zemljišče (parc. št. 125/33) in kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča (parc. št. 663, 664 in 531/1), je bila predvsem cenitev sodnega izvedenca E.M., ki so jo prvostopenjski organ, tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje v celoti sprejeli kot pravilno. Tudi pritožbeno sodišče se s to presojo strinja. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilne uporabe določb ZDen in določb Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Pritožbeni ugovor, da ni mogoče vrednotiti posebej površine zemljišča s parc. št. 125/33, v izmeri 126 m2, ker naj bi bila ta vrednost kot vrednost funkcionalnega zemljišča že v celoti zajeta v vrednosti stanovanjske hiše na sosednji parcelni št. 381, pa ni logičen.

Stanovanjska hiša na navedeni parcelni številki je bila namreč že z delno odločbo vrnjena v naravi, odškodnina pa je z izpodbijano odločbo obračunana le za tisti del parcelne št. 125/33, ki se zaradi ovir ni mogel vrniti denacionalizacijski upravičenki v naravi.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.