Jedro

Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem "Pridobitev, uživanje in izguba pravic". Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke z dne 8. 6. 2015 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 3. 11. 2015 delno spremeni tako, da se tožeči stranki odmeri invalidska pokojnina v znesku 343,46 EUR mesečno od 29. 11. 2012 dalje oziroma podredno, da se citirani odločbi tožene stranke odpravita in se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje in sklenilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka. Razlogovalo je, da sta pridobitev pravice do invalidske pokojnine z dnem nastanka invalidnosti in realizacija te pravice v smislu izplačila denarne dajatve, s prvim naslednjim dnem po prenehanju zavarovanja, dva različna instituta, ki ju je treba dosledno ločevati. Tožnik je resda bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in mu je bila od takrat priznana pravica do invalidske pokojnine, vendar se je iz zavarovanja odjavil z 31. 1. 2015 in se tožniku tako invalidska pokojnina pravilno izplačuje od 1. 2. 2015 dalje.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Spor se nanaša na vprašanje, od kdaj dalje se tožniku invalidska pokojnina izplačuje, od dneva nastanka invalidnosti ali od naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Pritožba meni, da je odločitev, ko tožniku pripada odmera invalidske pokojnine šele od 1. 2. 2015 v nasprotju s pravnomočno in izvršljivo odločbo opr. št. I Ps 50/2013, s katero je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine priznana že od 29. 11. 2012 dalje. Nesmiselno je razlogovanje sodišča, da je pogoj za pridobitev pravice prenehanje obveznega zavarovanja. Takšna odločitev je povsem arbitrarna. Pomeni, da bo potemtakem vsak, ki bo začel sodni postopek zoper odločbo, izdano s strani toženke, v zvezi s priznanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kaznovan. Tožnik se je iz zavarovanja odjavil šele na podlagi sodbe sodišča, saj ni mogel vedeti, kako se bo sodni postopek, na podlagi njegove tožbe z dne 3. 1. 2013, končal in je zato ostal vključen v zavarovanje. Pritožba nadalje meni, da so v skladu s 14. členom Ustave RS Slovenije vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer so vsi pred zakonom enaki. Na podlagi 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V skladu s 50. členom Ustave RS imajo državljani pod pogoji, določenim z zakonom pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Meni, da bi ob tolmačenju, kakor ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče prišlo do kršitve načela enakosti iz 14. člena in do kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. To, da toženka ne prizna izplačila invalidske pokojnine od dne, ko je razvrščen tožnik v I. kategorijo invalidnosti predstavlja kršitev zagotovljene pravice do socialne varnosti. Tožniku je bila tako odvzeta pokojnina za dobri dve leti, to je za 26 mesečnih pokojnin. Tožnik je star 63 let, živi skupaj z ženo, ki vse od 45. leta prejema nadomestilo ZPIZ-a. Pritožbeno sodišče predlaga, da v skladu z določbo 23. člena Zakona o ustavnem sodišču predmetni postopek prekine in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti zakonske določbe prvega odstavka 111. člena ZPIZ-2 oziroma prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 3. 11. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 8. 6. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 343,46 EUR na mesec od 1. 2. 2015 dalje.

6. Spor se nanaša na to, od kdaj dalje gre tožniku pravica do izplačevanja invalidske pokojnine.

7. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 50/2013 z dne 18. 11. 2014 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela v 70 % in bolezni 30 % od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne dalje priznala pravica do invalidske pokojnine. Bilo pa je s sodbo odločeno, da bo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo, v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Na podlagi citirane sodbe je tožena stranka, z odločbo z dne 8. 6. 2015 odločila, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 343,46 EUR na mesec od 1. 2. 2015 dalje. Spor se pri tem ne nanaša na samo višino invalidske pokojnine, temveč na to, da tožnik meni, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 1. 12. 2012 dalje in ne šele od 1. 2. 2015. Tožniku je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prenehalo z dnem 31. 1. 2015. 8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2), kjer je določeno, da se v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 uporabijo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). Toženka je torej kot pravno podlago pravilno upoštevala določbe ZPIZ-1. Ker je pri tožniku nastala invalidnost do 31. 12. 2012 se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni z ZPIZ-2 in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. 9. Začetek izplačevanja pokojnine je določen v 157. členu ZPIZ-1. Pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. O tem pravnem vprašanju obstaja ustaljena sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 168/2009 z dne 15. 2. 2011, sodba VIII Ips 519/2008 z dne 11. 10. 2010, sodba VIII Ips 224/2008 z dne 12. 1. 2010, itd.). Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem „Pridobitev, uživanje in izguba pravic“. Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče v zadevi opr. št. I Ps 50/2014 z dne 18. 12. 2014, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Od kdaj dalje se tožniku izplačuje invalidska pokojnina in v kakšni višini je bilo na toženi stranki, da odloči in to s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti citirane prvostopenjske sodbe.

10. Prvostopenjsko sodišče pravilno poudarja, da so tožnikovi očitki glede kršitve njegovih ustavnih pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave RS, neutemeljeni. Ne gre za nobeno arbitrarnost, saj določba prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 velja za vse upravičence do pokojnin, ne samo do invalidskih pokojnin. Tudi vsi upravičenci do invalidske pokojnine so pri realizaciji pravice do invalidske pokojnine v enakem položaju in se vsem invalidska pokojnina izplačuje šele po odjavi iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno pojasni, da se človekove pravice na področju socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, uresničuje na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj. Pri tem ima zakonodajalec na teh področjih, kjer se uresničuje načelo socialne države in tudi pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, še posebej široko polje proste presoje. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da obravnavana ureditev, ni v neskladju z ustavo.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.