Jedro

Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se za zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 1997 s pripadajočimi aneksi še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 16. 10. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za čas od 16. 10. 2013 do dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec obračuna bruto plačo, kot bi ji pripadala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 2. 1997 s pripadajočimi aneksi, pri čemer od teh mesečnih bruto zneskov odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 1997 s pripadajočimi aneksi, izdana tožnici s strani tožene stranke z dne 27. 9. 2013, nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnice še traja do odločitve sodišča prve stopnje; da se tožnici za obdobje od dne 16. 10. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje, priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 16. 10. 2013 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 2. 1997 s pripadajočimi aneksi, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov dolžna predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 73.573,14 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo“ (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku ter zahtevku za plačilo nepremoženjske škode, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo primarni oziroma podredni tožbeni zahtevek in je glede vročanja napravilo zmotne zaključke. Tožena stranka je tožnici nepravilno vročila izredno odpoved, zato je odpoved nezakonita. Primarno je treba uporabiti pravila ZDR-1, s čimer je odpadla možnost vročanja po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje pisanj kot registrirano dejavnost. V konkretnem primeru tožena stranka ni vročila tožnici izredne odpovedi priporočeno s povratnico, poleg tega je izredno odpoved vročila po pooblaščenem vročevalcu A. d. o. o., B. Tožena stranka je tožnico neopravičeno odjavila iz zavarovanj že 16. 10. 2013, tožnica je odpoved dejansko prejela šele 2. 11. 2013. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar je izredno odpoved utemeljevala le z odpovednim razlogom po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici je tožena stranka očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Tožnica očitanega kaznivega dejanja ni storila oziroma niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije. Tožena stranka v postopku ni izkazala, da C.C. in D.D. dela nista opravila, prav nasprotno je tožnica izkazala prisotnost C.C. in D.D. na delu oziroma da sta slednja opravila svojo 8 urno delovno obveznost, zato toženi stranki ni nastala nobena škoda. Tožnica tudi ni zlorabila položaja, saj je delovala v skladu s 6. členom Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji tožene stranke. Doseženi rezultati D.D. izkazujejo, da je ves čas od začetka zaposlitve pri toženi stranki opravljal delo oziroma celotno delovno obveznost po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi. Prihajal je na delo, bil je na delovnem mestu in povsod tam, kjer je imel delovne obveznosti (... in druge). To so potrdili sodelavci D.D. iz ..., saj so vsi vedeli, da D.D. dela na problemu ... in posledično na problemu ... pod mentorskim vodstvom dr. E.E., tožnice in prof. dr. F.F., ... V tem času je D.D. opravil 6 objav - izvirni znanstveni članek, 8 objav - znanstveni prispevek na konferenci; 6 objav - povzetek znanstvenega prispevka na konferenci, 1 objava - diplomsko delo, 9 objav prispevek na konferenci brez natisa. Tudi C.C. je delo opravljala 8 ur dnevno po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in je opravljala raziskovalno delo na projektu G. in Programu - ..., sodelovala na konferenci G. dne 7. 3. 2013, opravljala študijske obveznosti - vse izpite, delo na magistrski nalogi, tečaj angleščine. Opravljala je tudi administrativna dela - inventure, pomoč pri dobavi opreme, oblikovanje tekstov za prijave in poročila, pomoč pri delu za revijo H., pisanje poročil, vodenje evidenc. Da je prihajala na delo, potrjuje tudi pisna izjava dr. I.I. z dne 26. 3. 2014, s katero je potrdila, da je delala skupaj s tožnico na J. inštitutu v B. in sicer je opravljala raziskavo statusa žensk v znanosti, tehnologiji, inženiringu in matematiki v Sloveniji. Iz izjave izhaja, da je večino časa preživela v sobi ..., ki se nahaja na podstrešju inštituta in je prostor uporabljala z D.D. in C.C. Iz elektronskega sporočila, ki ga je C.C. poslala dne 30. 8. 2013 dr. I.I. izhaja, da je istega dne, ko je dal direktor tožene stranke fotografirati prostor - mansardo, pošiljala C.C. mail iz tega prostora. Tožnica je priložila tudi overjen prevod prispevka z naslovom ..., predstavljenega na Evropski konferenci G., v septembru 2014, v soavtorstvu dr. I.I., K.K. in tožnice C.C. Navedeno kaže, da je C.C. vsekakor sodelovala pri projektu G., prav tako pa je bil z navedenim projektom seznanjen tudi tedanji direktor tožene stranke, ki ga je tudi dovoljeval kot projekt tožene stranke. C.C. pa je opravljala tudi delo na projektu ..., kjer je soavtorica večjih objav. Pomagala tudi pri uredniškem delu za znanstveno revijo H.. V nasprotju z zmotnim mnenjem sodišča je vsekakor pomembno, ali sta C.C. in D.D. svoje delo po pogodbah o zaposlitvi opravila, saj v tem primeru naklep in protipravna premoženjska korist kot element kaznivega dejanja goljufije ne moreta biti podana. Tožena stranka je dolžna dokazati kot odpovedni razlog to, kar je navedla v odpovedi. Sodišče je v obrazložitvi pod točko 11 navedlo, kako naj bi bile evidentirane ure. Tožnica, D.D. in C.C. so se registrirali na način, kot so menili, da je pri toženi stranki dopusten. Delo D.D. in C.C. pa je bilo povezano ali vezano na prisotnost K.K., saj so skupaj prihajali in odhajali, vmes pa je v skladu s svojimi študijskimi obveznostmi D.D. zapuščal inštitut in se vračal na inštitut, pri tem pa svojih študijskih izhodov ni navedel, ker je bilo v praksi tožene stranke, da lahko mladi raziskovalci odhajajo v razne knjižnice, inštitute po strokovno literaturo in podobno in pri tem ni pomembno, ali se pri takem odhodu registrirajo na registrirni uri. Uporaba registrirne ure ni bila obvezna. Napačni so zaključki sodišča, da naj bi K.K. sama prihajala na delo ter izvajala registracijo delovnega časa za vse tri, torej tudi C.C. in D.D. Sodišče je kot ključno pričo štelo L.L., ki se D.D. in C.C. domnevno ne spomni samo v letu 2013, vseskozi prej pa je D.D. in C.C. videval in ju je poznal. Ne spomni pa se ravno za leto 2013, čeprav je takrat bila v gosteh prof. dr. I.I., s katero sta D.D. in C.C. delila pisarno ... v mansardi tožene stranke. Vratar L.L. je uslužbenec podjetja M., dela pa pri toženi stranki in je zato vsekakor interesno obremenjen v smislu svojega pričanja, saj v zadovoljstvo tožene stranke pomeni tudi, da bo preko podjetja M. še vedno lahko opravljal svoje delo pri toženi stranki. Dejstvo, da varnostnik ni verodostojna priča, potrjuje tudi njegovo selektivno spominjanje. Poleg tega prihaja dnevno k toženi stranki preko 300 zaposlenih (z vmesnimi izhodi), razen glavnega izhoda obstajata še dva stranska izhoda, zato je neverjetno, da bi si varnostnik vsak dan zapomnil, kdo je prišel na delo in na kakšen način. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič N.N., O.O., P.P. zaključilo, da D.D. in C.C. niso videli vsakodnevno prihajati na delo, vendar pa sodišče njihove izpovedbe tolmači po svoje. Da D.D. in C.C. niso videvali vsakodnevno, da slednja s sodelavci nista hodila na malice, še ne pomeni, da nista bila na delu. Zaključki sodišča, da je C.C. in D.D. na delo sploh nista hodila, so protispisni in je s tem sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Z zadevo je bistveno, ali sta C.C. in D.D. opravljala delo, za katero sta prejela plačo ter da sta prihajala na delo, ne pa ali sta se pravilno ali nepravilno štempljala oziroma evidentirala z registrsko uro. Popolnoma nelogični pa so tudi pomisleki sodišča prve stopnje, da ni možno, da bi bil čas odhoda in prihoda vseh treh enak, saj so vsi trije prihajali skupaj in je to seveda logično in izkustveno možno. Sodišče meni, da so pravna podlaga za registracijo Navodila za registriranje delovnega časa. Potrebno je pojasniti, da uporaba registrirne ure ni bila predpisana v nobenem notranjem aktu tožene stranke niti v pogodbah o zaposlitvi. Prav tako ni bila z nobenim aktom določena sankcija za napačno uporabo ure in tudi drugi zaposleni se niso registrirali, pa zato niso prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici predstavlja čisto diskriminacijo in šikano. Dejanski in resnični razlogi za odpoved (poleg Zoisove nagrade in njene uspešnosti, ki je motila tedanjega direktorja, kateri je menil, da ni prostora za ženske v znanosti), je tožnica podrobneje pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2015, pri čemer teh navedb sodišče sploh ne presodi, za kar ni razloga o odločilnih dejstev, ker ni zaslišalo priče R.R. gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri toženi stranki je bilo stanje v zvezi z registrirno uro popolnoma neurejeno, vse do 24. 7. 2013, ko so zaposleni dobili elektronsko sporočilo, da se bodo dopusti, bolniške in vnos manjkajočih podatkov od 29. 7. 2013 dalje beležili v kadrovski službi. Dejstvo, da je bilo vprašanje registriranja delovnega časa ter vprašanje prisotnosti in odsotnosti v celoti neurejeno ter je bila običajna praksa (do dopisa ... poleti 2013) takšna, da se je delo moralo opraviti, ne glede na kraj opravljanja dela, kot je sicer običajna praksa pri vseh visokošolskih zavodih. Tožnica je kot vodja laboratorija imela pristojnosti za razporejanje sodelavcev laboratorija in za odobravanje odsotnosti zaposlenih. V primeru odobritve dela na domu je K.K. napisala tako imenovan beli listek, pri takšni odsotnosti pa se je štelo, kot da je zaposlen prisoten na delu, prejemal je plačo, potne stroške in nadomestilo za prehrano. Večina sodelavcev zaradi slabih delovnih pogojev delo opravljala izven prostorov tožene stranke, pri čemer je praksa, da se nihče ne registrira, ko kam gre in ko se od kod vrne. Narava raziskovalnega dela ne zahteva nujno stanje fizičine prisotnosti pri toženi stranki. Sicer pa tožena stranka C.C. in D.D. v izredni odpovedi ne očita kršitev določb pogodbe o zaposlitvi glede kraja opravljanja dela ampak, da v obdobju zadnjih 6 mesecev ne bi bila prisotna pri toženi stranki, za kar naj bi bila tožena stranka oškodovana. Nobena od teh kršitev določil ZDR-1 ni take narave, da bi terjala izredno odpoved. Tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga kot ga zatrjuje v odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazila na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere tožnica uveljavlja v pritožbi. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP (s čimer tožnica smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP), ker je ocenilo izpovedbe tožnice, D.D. in C.C. za neverodostojne oziroma, ker je verjelo predvsem izpovedbi varnostnika L.L., ki je bil po mnenju pritožbe zainteresiran za izid postopka, saj opravlja delo vratarja pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne temelji le na dokazni oceni izpovedb tožnice, D.D., C.C. in varnostnika, temveč tudi na dokazni oceni preostalih izvedenih dokazov (izpovedi zakonitega zastopnika, bivšega zakonitega zastopnika tožene stranke in izpovedi ostalih prič ter listinskih dokazov). Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice o pristranskosti priče L.L., ki naj bi izpovedal v korist tožene stranke zato, ker je pri toženi stranki delal. Varnostnik namreč ni zaposlen pri toženi stranki, temveč je pri zunanjem izvajalcu (M. d. d.). Priči delo zagotavlja njegov delodajalec in zato dejstvo, da je priča varovala objekt tožene stranke, ne pomeni, da je izpovedala pristransko in v korist tožene stranke. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega 339. člena ZPP, ki jo tožnica očita sodišču prve stopnje zaradi neupoštevanja izjave dr. I.I., češ da iz izjave dr. I.I. z dne 26. 3. 2014 izhaja, da je C.C. skupaj z dr. I.I. delala pri toženi stranki od 16. 1. 2013 do 14. 2. 2013. V zvezi s tem tudi ni bistvena pritožbena navedba, ki pa se pravzaprav nanaša na izpodbijanje dokazne ocene, ne toliko na procesno kršitev, da prihaja k toženi stranki vsak dan preko 300 zaposlenih in tudi veliko drugih ljudi ter da obstajata poleg glavnega tudi dva stranska vhoda. Iz izpovedbe varnostnika L.L. izhaja, da je tožnica na delo v spornem obdobju prihajala sama in da bi videl v kolikor bi sočasno s tožnico prišli v poslopje tudi D.D. in C.C. Priča je izpovedala prepričljivo in ji ni mogoče očitati selektivnega spominjanja, ker se določenih stvari ni točno spominjala.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je zaradi nepravilne vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita tudi sama odpoved in da ta ne učinkuje, ker tožnici ni bila vročena v skladu z 88. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se odpoved delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni sprejeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 pa določa, da se za vročanje pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabijo pravila pravdnega postopka, v kolikor ni drugače določeno v 88. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izpodbijano izredno odpoved vročila v skladu z določbami ZPP, ki urejajo postopek osebnega vročanja. Tudi ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena opredeljuje fikcijo vročitve, pri čemer določa krajši rok (8 dni), kot ZPP (15 dni) glede tega, kdaj se šteje vročitev za opravljeno. To pomeni, da je vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZPP za delavca dejansko ugodnejše kot vročanje po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved vročila v skladu z določbami ZPP, je tudi utemeljeno zaključilo, da se kot datum vročitve šteje 16. 10. 2013. To pa pomeni, da je izredna odpoved začela učinkovati 17. 10. 2013, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). V odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da je v obdobje najmanj od začetka leta 2012 z namenom, da bi svojemu sinu D.D. in njegovi partnerki C.C. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja, vodjo laboratorija za ..., spravila toženo stranko v zmoto in jo tam pustila ter s tem zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. S tem naj bi tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njeno ravnanje pa naj bi imelo tudi znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Med strankama ni bilo sporno, da so imeli tožnica, D.D. in C.C. službeno kartico za registracijo delovnega časa, ki je registrirala čas prihoda in odhoda z dela, kakor tudi morebitne izhode v vmesnem času. Iz evidenc registracije delovnega časa za tožnico, D.D. in C.C. (priloga B15, B16 in B17) je razvidno, da imajo skoraj celotno sporno obdobje (od januar 2012 do september 2013) vsi registriran enak čas prihoda (ob 7.30) oziroma poslovni izhod ter enak čas izhoda oziroma največ za minuto razlike. Ob dnevnih, ko pa tožnica ni imela registriranega časa prihoda in odhoda, oziroma je imela registrirano službeno pot, pa sta imela D.D. in C.C. zavedeno dopust ali koristi ure.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je ključno vprašanje v tem sporu, ali sta D.D. in C.C., v spornem obdobju, bila prisotna na delu na sedežu tožene stranke, kot to izhaja iz njunih evidenc delovnega časa. Vsi trije so izpovedali, da so prihajali na inštitut vsakodnevno in sicer skupaj iz naslova S., B. kjer sta živela tožnica in D.D. Izpovedali so, da je C.C. zjutraj okrog 7.30 prišla domov k tožnici, ker sta skupaj delali, nato pa so vsi trije šli skupaj na inštitut ter so šli mimo vratarja in se hkrati štempljali in sicer eden za drugim ali eden vse, pri čemer C.C. in D.D. nista bila ves čas prisotna na inštitutu, temveč sta hodila tudi v knjižnico Š. fakultete in Fakultete T., nato pa prišla nazaj na inštitut. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je za zadevo bistveno, ali sta D.D. in C.C. delo, za katero sta prejela plačilo tudi opravila in ni bistveno, ali sta se pravilno ali nepravilno evidentirala. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnice, da noben predpis tožene stranke ni predpisoval registracije prihoda na delo kot tudi ne sankcij v primeru, če se nisi pravilno registriral ob prihodu in odhodu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za oceno hujše kršitve delovnih obveznosti ni bistveno, ali sta D.D. in C.C. delo, za katerega sta prejela plačilo opravila, temveč je bistveno, ali je tožnica lažno prikazovala njuno prisotnost, ob določenem času in zanju lažno registrirala prihod na delo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedi varnostnika L.L., ki je izpovedal, da je pri toženi stranki opravljal delo varnostnika približno 28 let, sicer pa je zaposlen pri podjetju M. d. o. o. in da je bil njegov delovni čas od 6. ure zjutraj do 14. ure ter da je iz vratarnice videl vsakega, ki je vstopil v inštitut. Stranski vhod ima inštitut šele od oktobra 2013. Poudaril je, da je videl prihajati tožnico na delo, da je prihajala sama, ter da je le enkrat po izbruhu afere opazil, da sta se skupaj s tožnico pripeljala v avtomobilu še D.D. in C.C. Tožnico je dobro videl, ko je izstopila iz avtomobila in vstopila v inštitut in da je bila vedno sama. Tudi priči U.U. in V.V. sta izpovedali, da tožnice in C.C. nista videla, da bi skupaj prišli na inštitut. U.U. je še povedal, da je C.C. videl na inštitutu le dva do trikrat in tudi na sestankih je ni videl. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zaradi narave dela D.D. in C.C., prisotnost na delu ni bila obvezna oziroma, da registracija delovnega časa ni bila pomembna. Navsezadnje, v kolikor registracija delovnega časa ni bila pomembna, tudi ni logično, da je tožnica vsakodnevno opravila registracijo za D.D. in C.C. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2014 tudi sama navedla, da so izmenoma registrirali prihod oziroma odhod z dela, tako da je včasih registrirala vse tri kartice tožnica, včasih D.D., največkrat pa C.C. kot administrativna tehnična pomoč tožnici. V pogodbah o zaposlitvi je bil kot kraj opravljanja dela naveden sedež tožene stranke v organizacijski enoti ... laboratorij ... Tožnica je v skladu s 6. členom Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih tožene stranke kot vodja laboratorija bila pristojna, da odobri odsotnost zaposlenih, ni pa imela pooblastila, da bi svojim podrejenim delavcem odredila delo doma. To pristojnost je imel le direktor tožene stranke, kar pa je tožnica očitno vedela, saj sicer tožnica ne bi vsakodnevno opravila registracije prihoda in odhoda za D.D. in C.C. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da uporaba registrirne ure ni bila obvezna oziroma, da ni bila seznanjena s sankcijami v primeru neregistracije prihoda na delo. Iz izpovedi zaslišanih prič, predvsem preostalih zaposlenih v laboratoriju … namreč izhaja, da so izvajali Navodila za registracijo delovnega časa. Takšna navodila jim je dala ravno tožnica. Glede na to, da je dala navodilo v zvezi z registracijo delovnega časa zaposlenim v laboratoriju ... in so zaposleni navodilo tudi spoštovali, so neutemeljene pritožbene navedbe, da registracija delovnega časa ni bila obvezna oziroma, da tožena stranka tega ni imela urejenega. Kot so izpovedali zaposleni pri toženi stranki, so v primeru, če so zjutraj imeli obveznosti na drugih fakultetah so naknadno pri registraciji pritisnili funkcijsko tipko z oznako 1, ki je omogočala, da se je štel delovni čas od 7.30 dalje, čeprav se je zaposleni dejansko registriral kasneje. Glede na navedeno sta imela tudi D.D. in C.C., v kolikor sta imela obveznosti na drugih fakultetah, možnost uporabiti to funkcijsko tipko in ni bilo potrebe, da je njuno prisotnost registrirala zjutraj tožnica. Zaposleni so bili dolžni spoštovati svojo obveznost v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, saj kot sta izpovedali priči Z.Z. in zakoniti zastopnika Ž.Ž., so se podatki o registraciji delovnega časa uporabljali za obračun potnih stroškov in nadomestil za prehrano ter za izplačilo plač. Glede na opisan pomen registracije delovnega časa tožnica v pritožbi neutemeljeno zmanjšuje težo tej registraciji s ciljem, da ugotovljene kršitve niso tako hude, da bi bile podlaga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerim je nenazadnje tudi sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju ... in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja dejansko hujšo kršitev delovnih obveznosti in odpovedni razlog v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Tožena stranka je tožnici očitala storitev hujše kršitev delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, med drugim tudi zaradi zlorabe kartice D.D. in C.C. lažno prikazovala njuno prisotnost na delu ter s tem tudi zlorabila svoj položaj, vodja laboratorija ... Osnovna obveznost iz delovnega razmerja, vsebovana že v zakonu samem, je upoštevanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1). Identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa je vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato, po presoji pritožbenega sodišča, registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja očitano kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, kot tudi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica šikaniranja tožnice. Ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, niti ni bistveno pritožbeno zatrjevanje tožnice, da tožena stranka tožnici ni dokazala elementov kaznivega dejanja goljufije. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da teža dejanja ne utemeljuje najstrožje sankcije. Po prvem odstavku 109. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo odpovedni razlog in če ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ta pogoj pravilno ugotovilo.

14. Glede na to, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi njen del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki bi ji nastala zaradi izredne odpovedi. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo že zato, ker ni bilo ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Iz tega razloga se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja preostalih elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.