Jedro

Dolžnost lastnika oziroma upravljalca nepremičnine je, da odvrača vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost za nastanek škode in sprejema ukrepe, potrebne za varno uporabo te površine (ne glede na to, ali je bila klančina objekt vodne infrastrukture ali ne).

Nedopustno ravnanje oziroma opustitev, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar nalagajo pozitivni predpisi, temveč tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice.

Prva toženka bi lahko pričakovala, da bo kakšen od številnih mimoidočih navedeno relativno položno klančino uporabil tudi za dostop do morja, zato bi morala na primeren način informirati uporabnike, da gre za območje nenaravnega spolzkega spusta v morje, ki je namenjeno za spust plovil v morje, bodisi s postavitvijo opozorilne table, bodisi s fizično preprečitvijo, torej bi jih morala informirati o nevarnosti predmetnega območja, ki je bilo ravno zaradi konstrukcije (položnosti) privlačnejše in zato nevarnejše za dostop v morje.

Oškodovanec je upravičen ne le do povračila potrebnih stroškov zdravljenja, temveč tudi do tistih, ki so v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje vse njegove okoliščine, kamor vsekakor sodijo stroški, ki so prvemu tožniku nastali zaradi prilagoditve stanovanja in opreme za potrebe invalida, kot na primer doplačilo za stol za kopalno kad, za terapevtske blazine...

Izrek

I. Pritožbi prvega tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje : - v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo z zneska 46.000,00 EUR zviša na znesek 52.000,00 EUR; - v II. točki izreka razveljavi glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 53.520,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 do plačila (iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem in stroškov, ki so nastali zaradi prilagoditve stanovanja); - v III. točki izreka razveljavi glede zavrnitve zahtevka za plačilo mesečne rente v višini 550,00 EUR (iz naslova trajnega povečanja potreb) in da je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke dolžna plačati v petnajstih dneh, v prihodnje zapadle obroke pa do vsakega petnajstega dne v mesecu, in od začetka naslednjega koledarskega leta po pravnomočnosti sodbe v višini, usklajeni s stopnjo rasti življenjskih stroškov v RS; - v VII. in VIII. točki izreka razveljavi.

II. V razveljavljenih delih sodbe se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba prvega tožnika in v celoti pritožbi četrte tožnice in prve toženke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbeni stroški prvega tožnika so nadaljnji stroški postopka.

V. Druga tožnica, tretji tožnik, četrta tožnica in tožene stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče prvi toženki naložilo, da je dolžna prvemu tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 46.000,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.440,00 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2013 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek prvega tožnika proti prvi toženki za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek prvega tožnika, da mu je prva toženka od dne vložitve tožbe dalje dolžna plačevati mesečno rento v višini 900,00 EUR (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek druge in tretje tožeče stranke, da jima je prva toženka dolžna plačati vsaki po 12.000,00 EUR odškodnine z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožbeni zahtevek četrte tožeče stranke, da ji je prva toženka dolžna plačati odškodnino v višini 15.000,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je še tožbene zahtevke vseh tožnikov proti drugi in tretji toženki (V. točka izreka). Tožnikom je naložilo, da so nerazdelno dolžni drugi toženki in tretji toženki povrniti njune pravdne stroške v višini 6.763,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Sklenilo je še, da tožniki in prva toženka nosijo svoje stroške pravdnega postopka (VII. in VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo prvi tožnik, četrta tožnica ter prva toženka.

Prvi tožnik in četrta tožnica vlagata pritožbo zoper zavrnilni del ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 ter pritožbenemu sodišču v izpodbijanem delu predlagata spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev. Sodišču očitata, da je brez trditvene podlage štelo, da je bila klančina spolzka tudi v delu, ki ni bil v vodi (prve 3/4 klančine) in da je brez trditvene podlage v tej smeri zaključilo, da bi moral prvi tožnik spolzkost na prvih 3/4 klančine opaziti in hoje do morja ne bi smel nadaljevati. V tem delu je zato sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti postopka, saj je odločitev o soprispevku iz tega naslova za tožnika presenečenje. Splošno znano dejstvo je, da alge, ki so suhe, niso spolzke in da postanejo spolzke šele v povezavi z vodo. Jasno je, če bi bila klančina po vsej dolžini spolzka, da bi prvi tožnik padel že takoj in ne šele, ko je stopil na spolzke alge v vodi. Jasno je tudi, da prvi tožnik v primeru, ko bi bila vsa klančina spolzka, hoje po njej ne bi nadaljeval oziroma niti ne bi mogel nadaljevati. Dejstvo je tudi, da prvi tožnik ni bil v ničemer nepazljiv, ob vodi se je želel le osvežiti, zato je izbral dostop k vodi, ki je bil edini logičen (neposredno ob obljudeni pešpoti). Meni, da je bila klančina absolutno nevarna, saj je na klančini padel vsak, ki je stopil na spolzke alge in tako sama stopnja alkoholiziranosti prvega tožnika s posledico ni v vzročni zvezi. Izvedenec prof. dr. J. B. je dopustil možnost, da bi na klančini padel trezen ali vinjen človek. Dejstvo je, da je na spolzkih algah padla tudi priča B. G., ki je prvemu tožniku pomagal. Na klančini so ljudje stalno padali, kar je izpovedal gostinec, ki je imel svoj lokal ob klančini, A. D., ter tudi priča M. M., jadralec, ki je izpovedal, da je na tej klančini padel tudi sam in da se je na klančini stalno padalo. Prvi tožnik je že tekom postopka opozoril na prekluzijo v zvezi z ugovorom alkoholiziranosti. O tem, da je prvi tožnik pil alkohol, je izpovedal že na prvem naroku za glavno obravnavo, zato bi prva toženka morala neposredno po tem zaslišanju podati navedbe o soprispevku prvega tožnika zaradi alkoholiziranosti, česar ni storila. Prva toženka je alkoholiziranost prvega tožnika omenila šele v vlogi, ki jo je vložila štirinajst dni po prvem naroku za glavno obravnavo, s katero je predlagala nedovoljen informativni dokaz, da naj sodišče opravi poizvedbo o tem, ali je bil v SB pri tožniku opravljen test alkoholiziranosti. Na obstoj prekluzije pa nima nobenega vpliva dejstvo, da je prva toženka v odgovoru na tožbo predlagala, da se pridobi medicinska dokumentacija SB, saj je dokaz predlagala v zvezi z drugo tematiko. Prvostopno sodišče je za vsako vtoževano postavko nepremoženjske škode prvemu tožniku prisodilo odškodnino, ki je bistveno nižja, kot jo sodna praksa priznava v podobnih primerih. Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se pritožnik sklicuje na zadevo VS 002167, glede odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah pa na zadevi VS 002480 in VS 001480. Za presojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ponuja primerjavo z zadevami VS 002167, VS 002480, VS 002659 in VS 001480. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je prisojena v prenizkem znesku in za primerjavo prvi tožnik ponudi zadeve VS 002480, VS 002640 in VS 001480. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da vtoževani stroški v višini 12.446,88 EUR, ki so prvemu tožniku nastali zaradi prilagoditve stanovanja za potrebe invalida ter za ureditev vadbene sobe in nakup pripomočkov za ohranjanje kondicije, niso drugi potrebni stroški v zvezi z zdravljenjem, kot to določa prvi odstavek 174. člena OZ. Navedeni stroški so nastali zaradi poškodbe in so del zdravljenja prvega tožnika, katerega stanje je zatečeno in se po ugotovitvah izvedenca na bolje ne bo spremenilo. Prvi tožnik potrebuje invalidu prilagojeno stanovanje, sicer ne more funkcionirati, prav tako pa potrebuje pripomočke za ohranjanje kondicije in vadbeno sobo, saj je kondicija vitalna za to, da se prvi tožnik sploh lahko premika. Če bi prvi tožnik z rehabilitacijsko vadbo prenehal, bi se njegovo stanje poslabšalo in bi ponovno pristal na invalidskem vozičku. V zvezi s preostalo vtoževano premoženjsko škodo je prvostopno sodišče materialnopravno napačno zaključilo, da je navedena škoda prvemu tožniku prenehala zato, ker so bila zanj v okviru humanitarnih akcij zbrana sredstva, ki so bila namenska in presegajo vtoževano premoženjsko škodo. Pritožba meni, da zbrani humanitarni prispevki v nobenem primeru ne zmanjšujejo odgovornosti prve toženke, niti ne zmanjšujejo tožnikove škode. Odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da naj bi bile navedbe prvega tožnika v zvezi z rento prepozne, je za prvega tožnika odločitev presenečenja. Prvostopenjsko sodišče je namreč prvega tožnika v skladu s pravili materialno procesnega vodstva pozvalo, da v tej smeri poda navedbe. Prvi tožnik je rentni del zahtevka specificiral na način, kot mu je naložilo sodišče, pri čemer v svoji vlogi z dne 1. 6. 2017 ni dodajal novih navedb. Prav vsa pojasnila k vlogi z dne 1. 6. 2017 so bila s strani prvega tožnika že navedena do prvega naroka za glavno obravnavo. Tako je prvostopno sodišče nepravilno štelo, da ni mogoče upoštevati navedb prvega tožnika, da je po izobrazbi diplomirani inženir grafične tehnike in da zaradi poškodb ne bo mogel opravljati dela, za katerega se je šolal, ter da neto plača za ta poklic znaša v RS med 1.300,00 EUR in 2.200,00 EUR. Prvostopno sodišče je tudi napačno zaključilo, da je prvi tožnik prepozen z navedbami o bodoči izgubi zaslužka zaradi nezmožnosti za delo, ter rentnim zahtevkom, ki se tiče povečanih potreb prvega tožnika. Prvi tožnik se je v vlogi z dne 1. 6. 2017 neposredno skliceval na navedbe v tožbi in na specifikacijo stroškov v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, iz katerih izhajajo številni dodatni stroški prvega tožnika, povprečno več kot 1.000,00 EUR mesečno (za terapije, zdravila, zdravstvene pripomočke ter prilagojena oblačila). Iz tožbe in pripravljalne vloge tudi izhaja, da prvi tožnik minimalno štirikrat mesečno obiskuje fizioterapije ter minimalno štirikrat mesečno masaže in fitnes na DIF. Iz specifikacije stroškov izhaja, da redno potrebuje lekarniški material in zdravila najmanj v višini 20,00 EUR mesečno in še 20,00 EUR mesečno za prehranska dopolnila. Sodišče je zmotno ocenilo, da pri prvem tožniku ni podana posebej težka invalidnost, čeprav iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec v postopku kar štiri področja življenjske aktivnosti prvega tožnika ocenil kot področja s težko, resno okvaro. Prvi tožnik je prizadet v izgubi bistvene življenjske funkcije in je v veliki meri odvisen od pomoči drugih oziroma pripomočkov, ki mu sploh omogočajo premikanje in življenje. Pri prvem tožniku gre za uničenje pomembne sfere njegove osebnosti, ki je zahtevala popolno prilagoditev življenja prvega tožnika in tudi četrte tožnice. Brez dvoma gre za primer, ki je podrejen drugemu odstavku 180. člena OZ, torej za posebno težko invalidnost prvega tožnika. Četrta tožnica nedvomno zaradi stanja, kakršno je, duševno trpi, zato je upravičena do denarne odškodnine.

3. Prva toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I. in VIII. točki izreka sodbe. Prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne že po temelju, podrejeno po višini. Meni, da država ne more zagotavljati varnosti vsem uporabnikom vsega javnega dobra. Zgolj okoliščina, da nekje obstaja določena nevarnost, še ne pomeni, da nekdo zanjo tudi odgovarja. Drži stališče prvega sodišča, da ima dostop oziroma možnost uporabe javnega dobra vsakdo, vendar pa to še ne pomeni, da tisti, ki uporablja javno dobro, ni odgovoren za škodo, ki nastane zaradi njegovega ravnanja in da je vedno za škodo, ki nastane posameznikom, odgovorna država. Sodišče prve stopnje je prekoračilo trditveno podlago tožnikov, ko je navedlo, da ima država dovolj vzvodov, da nadzira nepremičnine, katerih lastnik je, oziroma nepremičnine, ki so javno dobro, za katere je kot upravljalka določena prva toženka. Alge so naraven pojav in jih država v okviru lastništva oziroma upravljanja vodnih in priobalnih zemljišč ni dolžna odstranjevati. Prav tako bi bilo odstranjevanje zgolj kratkotrajno (mogoče celo zgolj nekajurno), saj bi alge ob vročini ponovno močno vzcvetele. Pri utemeljitvi odgovornosti prve toženke se prvo sodišče sklicuje na določila ZV-1 in Uredbe o načinu opravljanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda, vendar pa pozabi na dejstvo, da so ZV-1 in njegovi podzakonski predpisi okoljski predpisi, ki zasledujejo druge cilje, ki ne omogočajo zaključkov, ki jih sodišče izpelje v konkretni zadevi. ZV-1 namreč ni predpis, ki bi posamezniku na sprehodu nudil varstvo pred padcem na z algami poraščeni klančini, ki ne predstavlja pohodne površine in ni namenjena pešcem. Oškodovanec ni utrpel poškodbe zaradi poplav, erozije celinskih voda in morja, zemeljskih, hribovskih ali snežnih plazov in tudi ne zaradi lesa na celinskih vodah, ali zaradi izrednega onesnaženja. Sodišče je zato pri svoji odločitvi uporabilo napačno materialnopravno podlago. O obveznostih v zvezi z zagotavljanjem varnosti in s tem povezanimi pričakovanji uporabnikov bi lahko kvečjemu govorili na urejenih plažah, nikakor pa ne na območjih, ki niso namenjena kopalcem za dostop do vode. Površina RS ni nikoli v celoti varna in tudi ni v celoti pokrita z območji, za katere nekdo odgovarja za varnost. Prva toženka se sprašuje, ali naj res na vseh območjih ob morju, kjer niso urejena kopališča, in na ostalih vodnih zemljiščih oziroma pri vsakem spolzkem kamnu postavlja table. Oškodovanec se je sprehajal po sprehajalni poti, za katero je bilo tekom postopka ugotovljeno, da je bila ustrezno označena in osvetljena s strani njenega upravljalca in da je samovoljno skrenil z nje. Oškodovanec je izpovedal, da je bila predmetna klančina dovolj osvetljena. Enako je izpovedala tudi priča R. R. Priča N. K. je jasno izpovedal, da je videl, ko je prišel do klančine, da je bilo na njej polno alg, zato po klančini ni bilo za hoditi. Torej se je kot povprečno skrben človek zavedal, da klančina ni namenjena za hojo in da je zaradi alg lahko nevarna. Tega se je zavedal tudi brez postavljene opozorilne table. Če je bilo to razumljivo njemu, pomeni, da to velja tudi za oškodovanca. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, s kakšnim pravnim standardom je presojalo ravnanje oškodovanca, ampak je zgolj pavšalno določilo njegov soprispevek, in sicer 30 % za alkoholiziranost in 20 % za njegovo nepazljivost pri hoji po klančini. Na območju, kjer je prišlo do nezgode, ni določena kopalna voda, niti ne gre za kopališče. Klančina tudi ni objekt vodne infrastrukture. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi ravnanja oškodovanca in ne iz razloga, ker prva toženka ni postavila opozorilne table, oziroma prvega tožnika ni informirala o predmetnem spustu v morje. Prva toženka izpodbija tudi višino nepremoženjske škode, ki jo je po njeni oceni glede na sicer pravilno ugotovljene dejanske okoliščine prvo sodišče nepravilno odmerilo. Meni, da je pri presoji odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zmotno uporabilo materialno pravo, saj izpostavljene okoliščine ne utemeljujejo tako visoke odškodnine. Sklicuje se na zadevi II Ips 323/94 in II Ips 495/96. Tudi odškodnini za prestani primarni in sekundarni strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta odmerjeni previsoko. Nepravilno je prvo sodišče prvemu tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od 5. 7. 2013 dalje. Prva toženka ne more biti v zamudi že od 5. 7. 2013 dalje, saj je glede na specialno tedaj veljavno določbo 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu imela pravico in dolžnost, da v roku tridesetih dni odgovori na zahtevek oškodovanca. Po oceni prve toženke lahko tečejo zamudne obresti šele od 31. 7. 2013 dalje. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, saj meni, da je prvo sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V danem primeru je glede na dosežen uspeh prvega tožnika mogoče ugotoviti, da je po temelju uspel s 50 %, po višini pa zgolj v manjšem delu.

4. Prvi tožnik, druga tožnica in tretji tožnik so odgovorili na pritožbo prve toženke. Prva toženka je odgovorila na pritožbo prvega tožnika in četrte tožnice, druga in tretja toženka pa na pritožbo prvega tožnika in četrte tožnice. Predlagajo zavrnitev nasprotnih pritožb. 5. Pritožba prvega tožnika je delno utemeljena. Pritožbi četrte tožnice in prve toženke nista utemeljeni.

6. Prvi tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, ki jih je dobil, ko se je poškodoval na neočiščeni in spolzki klančini za splavitev plovil, ki se je nahajala na nepremičnini prve toženke in je v zemljiški knjigi vknjižena kot javno dobro. Druga tožnica in tretji tožnik sta mati oziroma oče prvega tožnika, četrta tožnica pa izvenzakonska partnerica prvega tožnika. S tožbo uveljavljajo odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti sina oziroma izvenzakonskega partnerja.

7. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi krivdne odgovornosti prve toženke in ugotovitvi soprispevka prvega tožnika, ki ga je opredelilo v deležu 50 %, prvi toženki naložilo, da prvemu tožniku plača odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 47.440,00 EUR, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

8. Izpodbijana sodba ugotavlja: - da se predmetna klančina, na kateri se je tožnik dne 17. 7. 2010 poškodoval, nahaja na nepremičnini z ID znakom 000-1/17-0, katere zemljiškoknjižna lastnica je prva toženka, in v pasu, ki je po Zakonu o vodah v njenem upravljanju; - da je bila navedena klančina namenjena za spust plovil v morje (nelegalna gradnja) ter da je bila v času obravnavanega škodnega dogodka porasla z algami; - da je poraslost z algami na skalah ali drugih zloženih ali zgrajenih objektih, ki so v stiku z vodo, naraven pojav in zato splošno znano dejstvo; - da je bila obravnavana klančina ob maksimalni plimi v celoti pokrita z morjem.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitek prvega tožnika, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na pravno odločilno dejstvo, da je bila klančina spolzka tudi v delu, ki ni bil v vodi, in v tej smeri zaključilo, da bi moral prvi tožnik spolzkost na prvih 3/4 klančine opaziti in hoje ne bi smel nadaljevati, zaradi česar naj bi storilo kršitev razpravnega načela in načela kontradiktornosti postopka, ni utemeljen. Že iz tožbene trditvene podlage (prvi odstavek tožbe), ki jo prvi tožnik ponovi še v vlogi z dne 10. 10. 2014 (tretji odstavek XI. točke vloge) jasno in nedvoumno izhaja, da je bila klančina neočiščena in spolzka po vsej dolžini, in nikjer ni bilo zatrjevano, da naj bi bila klančina spolzka samo v delu, ki je bila v času tožnikovega padca pokrita z vodo (torej zadnja 1/4 klančine). Tudi v vlogi z dne 20. 3. 2015 prvi tožnik navede, da je klančino prekrivala debela obloga alg, ki je bila spolzka. Prvo sodišče se je torej gibalo v okviru trditvene podlage spora, ki so jo zatrjevali tožniki. Tudi ni res, da naj bi bilo jasno, da če bi bila klančina po vsej dolžini spolzka, bi prvi tožnik padel že takoj in hoje po njej do vode ne bi nadaljeval. Kot je izpovedala priča B. G., je njemu na klančini spodrsnilo še pred vstopom v vodo.

10. Po presoji pritožbenega sodišča prva toženka ni bila prekludirana z zatrjevanjem o alkoholiziranosti prvega tožnika ter z izvedbo dokaza v smeri dopolnitve izvedeniškega mnenja glede ugotovitve vpliva prisotnosti alkohola v krvi na zmanjšanje gibalne sposobnosti prvega tožnika. Osnovno pravilo trditvene in dokazne prekluzije je določeno v prvem odstavku 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je prvi tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je ob večerji pet ljudi popilo dva litra vina. Navedena količina popitega alkohola v povprečju na osebo prvi toženki še ni dala povoda za sum, da je bil prvi tožnik alkoholiziran do stopnje, ki bi že lahko vplivala na njegove gibalne sposobnosti. Stopnja alkoholiziranosti prvega tožnika, ki bi že bila lahko v vzročni zvezi z njegovim ravnotežjem in ki bi lahko vplivala na škodni dogodek, torej ni bila v spoznavni sferi prve toženke. Šele ko je prva toženka prejela zdravniški izvid iz SB, iz katerega je izhajalo, da je imel prvi tožnik v krvi 1,38 promila alkohola, je lahko zatrjevala, da je bil prvi tožnik alkoholiziran do te stopnje, ki bi že lahko vplivala na zmanjšanje njegove gibalne sposobnosti glede ravnotežja in obvladovanja telesa. Ravno takšnim situacijam je namreč prilagojen sistem prekluzij in pogoj nekrivde, ki pravdnih strank ne sili, da v vsakem primeru že takoj podajo vso trditveno podlago in dokaze, ki bi eventualno oziroma teoretično lahko prišle v poštev. V konkretnem primeru je bil torej pogoj nekrivde iz drugega odstavka 286. člena ZPP izpolnjen.

O temelju odgovornosti in soprispevku

11. Odgovornost prve toženke kot zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine, na kateri se je zgodil škodni dogodek, oziroma kot upravljalke javnega dobrega, katere položaj je podoben lastniškemu in iz katerega izhajajo enake dolžnosti, bremena in odgovornosti, med njimi tudi skrb za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobrega2, je prvo sodišče pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 131. člena OZ. Dolžnost lastnika oziroma upravljalca nepremičnine je, da odvrača vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost za nastanek škode in sprejema ukrepe, potrebne za varno uporabo te površine (ne glede na to, ali je bila klančina objekt vodne infrastrukture ali ne). Prvi toženki je še pojasniti, da je sodna praksa presegla stališče, da bi dolžnost opraviti določeno dejanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode morala imeti pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Nedopustno ravnanje oziroma opustitev, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar nalagajo pozitivni predpisi, temveč tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice3. Za krivdno odškodninsko odgovornost namreč zadošča že takšno ravnanje, bodisi opustitev oziroma storitev, ki je na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano v zakonu.

12. Oba pritožnika zatrjujeta, da je nastala škoda posledica izključnega ravnanja nasprotne stranke. Vendar takšno stališče v izvedenem dokaznem postopku nima opore. Za presojo odgovornosti prve toženke je odločilno dejstvo, da je prišlo do zdrsa prvega tožnika na relativno položni, umetno ustvarjeni klančini (fotografija A8), ob neposredno obljudeni glavni turistični peš poti od Pirana do Portoroža, in ki je bila zaradi položnosti in neposredne bližine pešpoti sprehajalcem lahko dostopna (ni pa to bil edini dostop do morja, kot to zavajajoče navaja prvi tožnik v pritožbi), in kjer ni bilo označeno, da je namenjena za spust plovil v morje, prav tako pa ni bilo v bližini naprav, ki bi na to kazale. Prva toženka bi torej lahko pričakovala, da bo kakšen od številnih mimoidočih navedeno relativno položno klančino uporabil tudi za dostop do morja, zato bi morala na primeren način informirati uporabnike, da gre za območje nenaravnega spolzkega spusta v morje, ki je namenjeno za spust plovil v morje, bodisi s postavitvijo opozorilne table, bodisi s fizično preprečitvijo, torej bi jih morala informirati o nevarnosti predmetnega območja, ki je bilo ravno zaradi konstrukcije (položnosti) privlačnejše in zato nevarnejše za dostop v morje. Prav ima pritožba prve toženke, da je praktično nemogoče, da bi zavarovala celoten obalni del, vendar pa bi morala zavarovati objekte oz. klančine, ki so namenjene za spust plovil v morje, kot del pristaniške infrastrukture, ne glede na to, da gre za nelegalno zgrajeno klančino. Nenazadnje je za nadzor nad nedopustnimi gradnjami prav tako odgovorna prva toženka.

13. Upoštevaje okoliščine, ki jih v svoji odločitvi o razporeditvi krivdne odgovornosti izpostavlja sodišče prve stopnje, in sicer da je prvi tožnik hodil po klančini v nočnem času, torej v času slabše vidljivosti in ob tem ni upošteval povsem naravnega pojava rasti alg na tovrstnih klančinah, kar je splošno znano dejstvo, zato vsekakor ni ravnal v okviru skrbnosti, ki bi jo bilo pričakovati od povprečno skrbnega človeka v danih razmerah, saj bi moral že ob prvem ali prvih korakih po klančini opaziti njeno spolzkost.4 Ob upoštevanju visoke stopnje njegove alkoholiziranosti, ki je vplivala na njegovo koncentracijo, pogum in zmanjšano sposobnost izogibanja nepredvidenim situacijam in ki je pripeljala do motenj ravnotežja, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tudi prvi tožnik s svojim neskrbnim ravnanjem prispeval k nastanku nezgode v enaki meri, kot je prispevala prva toženka. Zato je odločitev prvega sodišča o 50 % prispevku na strani prvega tožnika materialnopravno pravilna.

O nepremoženjski škodi

14. Pritožnika dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s posameznimi postavkami nepremoženjske škode ne izpodbijata, temveč uveljavljata materialnopravno zmotnost odločitve glede višine prisojene denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je natančno, izčrpno in argumentirano ugotovilo in obrazložilo vse posebnosti tožnikovega primera. Za celotno nepremoženjsko škodo je sodišče prvemu tožniku namenilo 92,000,00 EUR, ob upoštevanju njegovega soprispevka pa dosodilo 46.000,00 EUR odškodnine.

15. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvi tožnik uveljavljal 65.000,00 EUR odškodnine, prvo sodišče mu jo je odmerilo na 31.000,00 EUR in glede na njegovo soodgovornost prisodilo znesek 15.500,00 EUR. Obseg že prestanih in bodočih telesnih bolečin ter številnih obsežnih in hudih nevšečnosti, ki so spremljale tožnikovo dolgotrajno, zahtevno in zapleteno zdravljenje, je prvo sodišče natančno ugotovilo in jim pritožniki ne oporekajo. Pritožbeno sodišče meni, da je glede na ugotovljene okoliščine na strani prvega tožnika in upoštevaje primerljive primere v sodni praksi odločitev prvega sodišča pravilna.

16. Iz naslova strahu je prvi tožnik zahteval odškodnino v višini 15.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu jo je priznalo v višini 12.000,00 EUR ter upoštevaje njegov soprispevek dosodilo v višini 6.000,00 EUR. V zvezi z odškodnino za strah je treba upoštevati, da je prvi tožnik utrpel zelo intenziven primarni strah spričo dejstva, da je z obrazom navzdol ležal v vodi, ob zavedanju, da se ne more premikati. Glede na vrsto in težo poškodb je bil upravičeno močno zaskrbljen nad svojo vsestransko nadaljnjo usodo ves čas zdravljenja. V zvezi z zdravstvenim stanjem bo strah prestajal tudi v prihodnje, predvsem pa je ta strah vezan na morebitno poslabšanje zaradi možnih nastankov uroinfekta, okvare ledvic in morebitnih poškodb ob padcih oziroma spotikanjih, kar je razmeroma pogosto zaradi izgube proprioceptivnih mehanizmov in senzibilitete, zaradi česar je pri orientaciji v prostoru in vzdrževanju ravnotežja odvisen izključno od vida in sluha. Ugotovljeni strah po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje odmerjeno relativno visoko odškodnino iz tega naslova.

17. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi skaženosti odmerilo pravično denarno odškodnino in je pri tem pravilno upoštevalo predvsem nenavaden način hoje in gibanje prvega tožnika zaradi potrebe po vizualni kontroli vsakega giba in napake v koordinaciji, kar vsekakor vpliva na tožnikovo psihično ravnotežje in počutje, zato je prisojena odškodnina v višini 7.000,00 EUR pravična in ni podlage niti za njeno zvišanje niti za znižanje.

18. Po mnenju pritožbenega sodišča pa so deloma utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvi tožnik zahteval 120.000,00 EUR odškodnine, sodišče mu jo je dosodilo v višini 42.000,00 EUR in mu glede na soodgovornost prisodilo znesek 21.000,00 EUR. Prvi tožnik je bil ob škodnem dogodku star 34 let in bo po normalnem teku stvari v življenjskih aktivnostih omejen več desetletij. Prvo sodišče je pri odmeri odškodnine dalo premajhno težo dejstvu, da je bil prvi tožnik pred škodnim dogodkom na pragu ustvarjanja družine, predvsem pa, da je bil prvi tožnik aktiven športnik (nekdanji profesionalni rokometaš), sedaj pa ne more početi praktično nič, kar je počel pred škodnim dogodkom. Prvemu tožniku se je v posledici obravnavane nezgode tako življenje povsem spremenilo, zaradi česar izjemno trpi. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova zato predstavlja znesek 54.000,00 EUR, do višje odškodnine pa tožnik ni upravičen, saj kljub težavam ni v celoti nesposoben za delo in odvisen od pomoči drugih.

19. Tožnikove poškodbe spadajo v peto skupino pa Fisherjevi kvalifikaciji zelo hudih primerov. Zanje sodišča dosojajo oškodovancem odškodnino v višini od 64 do 143 povprečnih neto plač.5 Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 104.000,00 EUR, kar predstavlja približno 99 povprečnih plač, s čimer se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo uvršča v bok primerljivim primerom iz sodne prakse, pri čemer je višji ali nižji prisojeni znesek utemeljen s specifiko konkretnega primera. Upoštevaje 50 % soprispevek prvega tožnika k nastanku škodnega dogodka prvemu tožniku pripada odškodnina v višini 52.000,00 EUR.

20. Pritožba prvega tožnika napada notranje razmerje med višino odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v okviru enotne odškodnine in se s sklicevanjem na posamezne citirane odločbe, navedene pri posamezni obliki nepremoženjske škode, zavzema za zvišanje odškodnine v vseh postavkah nepremoženjske škode, kar pa ni utemeljeno. Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Sodišče mora torej najprej prisoditi odškodnino za vsako obliko pravno priznane nepremoženjske škode, ko pa ocenjuje, ali je dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru odškodnin, ki jih za primerljivo škodo dosojajo sodišča (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), pa je relevanten le skupno dosojen znesek odškodnine.6 Primeri, ki jih prvi tožnik v pritožbi izpostavlja, niso primerljivi z obravnavanim primerom. Gre za hujše primere, predvsem pa imajo oškodovanci pri osnovnih opravilih večje omejitve. V zadevi VS 002167, na katero se sklicuje prvi tožnik, je oškodovanec invalid I. kategorije in vezan na invalidski voziček. V zadevi VS 002408 gre za izjemno hud primer, kjer je 17 letni oškodovanec 100 % invalid in ima poleg gibalnih težav tudi motnje pri koncentraciji. V zadevi VS 002659, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 91,45 povprečnih neto plač, pa je oškodovanec v splošnih življenjskih aktivnostih dejansko manj prizadet kot prvi tožnik, in je prestajal tudi blažje telesne bolečine kot prvi tožnik.

21. Zadeve, na katere se sklicuje v pritožbi prva toženka, z obravnavano zadevo niso primerljive, prav tako pa ji tudi niso v korist, saj je v zadevi II Ips 495/96 oškodovanec dobil kar 375 povprečnih neto plač, v zadevi II Ips 323/94 pa 453 povprečnih neto plač, vendar pa sta bila oškodovanca v obeh zadevah 100 % invalida in popolnoma odvisna od pomoči drugih oseb v vseh življenjskih funkcijah. Prva toženka namreč v pritožbi zmotno primerja nominalne zneske prisojene odškodnine. Potrebno je namreč primerjati prisojo zneskov glede na število povprečnih mesečnih neto plač v času odločanja sodišča prve stopnje.

22. Pravilno je stališče prvega sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode od naslednjega dne, ko je prva toženka prejela odškodninski zahtevek. Rok, ki je bil določen v 14. členu takrat veljavnega Zakona o državnem pravobranilstvu, je rok, ki je bil dan prvi tožnici zaradi možnosti sklenitve izvensodne poravnave in za oblikovanje stališča do zahtevka in na zamudo nima nobenega vpliva.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je posebno težka invalidnost pravni standard, ki ga sodna praksa tolmači zelo restriktivno, saj gre za izjemo od siceršnjega pravila, da gre odškodnina za nepremoženjsko škodo le neposrednim oškodovancem. S pravnim standardom posebne težke invalidnosti se označujejo poškodbe, ko oseba izgubi življenjske funkcije, kar ima za posledico trajno nesposobnost za samostojno življenje ter popolno odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. Gre za izjemne primere invalidnosti kot je tetraplegija (II Ips 323/94), odstranitev obeh okončin s hudo reaktivno depresijo (II Ips 784/94), nesamostojnost in nesposobnost opravljati osnovne življenjske aktivnosti (II Ips 378/95), omejitev tudi v intelektualni sferi (II Ips 55/2002), povsem uničena intelektualna sfera oškodovančeve osebnosti (II Ips 418/2006). Kljub temu, da je izvedenec kar štiri področja življenjske aktivnosti pri prvem tožniku ocenil kot področja s težko in resno okvaro, je prvi tožnik v večini dnevnih aktivnosti povsem samostojen in le pri redkih aktivnostih potrebuje pomoč četrte tožnice. Je delno gibalno in delovno sposoben, zato ne sodi v kategorijo posebno težke invalidnosti.7 Pogoj za priznanje odškodnine iz tega naslova ni samo invalidnost, tudi ne težka invalidnost, pač pa mora iti za posebno težko invalidnost. Zato kljub obsežnim duševnim bolečinam četrte toženke ni mogoče ugoditi njenemu zahtevku.

O premoženjski škodi

24. Povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja ureja 174. člen OZ. V prvem odstavku nalaga povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem ter izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem, v drugem odstavku pa ureja bodočo škodo, ki se kaže v izgubi zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, ali zaradi trajno povečanih potreb ali zaradi uničenja oškodovančevih možnosti za nadaljnji razvoj ali napredovanje. Odškodnina za to škodo se praviloma prisodi v obliki rente.

25. Prvi tožnik je s tožbo zahteval povrnitev že nastalih stroškov v zvezi z zdravljenjem v višini 41.073,14 EUR ter strošek 12.446,88 EUR, ki mu je nastal zaradi prilagoditve stanovanja in opreme za potrebe invalida. Prvo sodišče je tožbeni zahtevek iz slednjega naslova zavrnilo, ker stroški za prilagoditev stanovanja za potrebe invalida in nakup opreme niso stroški, ki bi spadali v okvir pravno priznane škode. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Oškodovanec je upravičen ne le do povračila potrebnih stroškov zdravljenja, temveč tudi do tistih, ki so v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje vse njegove okoliščine, kamor vsekakor sodijo stroški, ki so prvemu tožniku nastali zaradi prilagoditve stanovanja in opreme za potrebe invalida, kot na primer doplačilo za stol za kopalno kad, za terapevtske blazine... Tožbeni zahtevek za povrnitev že nastalih stroškov zdravljenja pa je zavrnilo, ker so bila v okviru humanitarnih akcij za prvega tožnika namensko zbrana sredstva za njegovo rehabilitacijo, tako zbrana sredstva pa presegajo vtoževano škodo iz tega naslova. Pravilno pritožba opozarja, da (čeprav) namensko zbrani, znesek humanitarne pomoči na odgovornost prve toženke za povrnitev potrebnih stroškov zdravljenja oškodovanca nima nobenega vpliva.

26. Glede premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku za čas od poškodbe do vložitve tožbe v znesku 9.507,80 EUR in rentnega zahtevka iz naslova izgube zaslužka zaradi delne nezmožnosti prvega tožnika v višini 350,00 EUR, je sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago tožnika ugotovilo, da je najmanj pol leta pred poškodbo prejemal 650,00 EUR dohodka. Ker je vključno od leta 2010 do vključno julija 2013 prvi tožnik prejemal nadomestilo v povprečni višini 570,00 EUR, njegov izgubljeni zaslužek za tri leta znaša 2.880,00 EUR, kar mu je sodišče glede na njegovo 50 % soodgovornost priznalo v višini 1.440,00 EUR. Glede rentnega zahtevka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prvi tožnik skupaj s plačo, ki jo dobiva za 4-urni delavnik, in izplačanim nadomestilom od ZPIZ-a prejema 650,00 EUR mesečno, zato vtoževana izguba na mesečnem prihodku od 1. 8. 2013 dalje v obliki rente po 350,00 EUR mesečno ni izkazana in je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. V vlogi z dne 13. 10. 2014 sicer pravočasno zatrjevana okoliščina, da je prvi tožnik po izobrazbi diplomirani inženir grafične tehnike ter da bi lahko dosegel neto plačo v mejah, kot jo dosega poklic grafičnega oblikovalca, ki znaša med 1.300,00 EUR in 2.200,00 EUR, je ostala na ravni hipotetičnega. Sicer pa je način zapolnitve pravnega standarda normalnega teka stvari v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode preslikava stanja pred škodnim dogodkom, ko oškodovanec prejema dohodke, v čas po njem, ko oškodovanec dohodkov ne prejema ali so ti zmanjšani. V konkretnem primeru je bil ta pravni standard napolnjen z ugotavljanjem tožnikove prejšnje pridobitne sposobnosti, torej kakšno delo je opravljal in kakšen je bil njegov zaslužek pred nezgodo ter kakšno delo bi ob normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Sklicevanje prvega tožnika, da bi kot diplomirani inženir grafične tehnike pridobival neto plačo, ki za ta poklic v Republiki Sloveniji znaša med 1.300,00 in 2.200,00 EUR, ni relevantno.

27. Vsaka od škod, ki jo oškodovanec lahko uveljavlja, ima svojo dejansko in pravno podlago. Zahtevek za povrnitev že nastale materialne škode v zvezi z zdravljenjem ima drugačno dejansko podlago od zahtevka za plačilo mesečne rente zaradi povečanih potreb prvega tožnika. Prvi tožnik je zahteval, kot je bilo že navedeno, povračilo že nastale materialne škode v zvezi z zdravljenjem oziroma zaradi prilagoditve stanovanja potrebam invalida. Ali mu bodo tudi v bodoče nastajali stroški v zvezi z zdravljenjem pa je stvar trditvene in dokazne ocene. Prvi tožnik je iz naslova trajnega povečanja potreb zahteval plačilo rente v znesku 550,00 EUR mesečno. S tem v zvezi je bila njegova trditvena podlaga, kljub temu, da je tožnika zastopal odvetnik, izredno skopa. V tožbi je navedel, da so njegove potrebe zaradi nujnih vsakodnevnih terapij ter stalne pomoči bližnjih trajno povečane. Glede navajanja dejstev ločimo med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Strankine naknadne navedbe niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Če stranka navaja dejstva, ki so izven že zatrjevanega dejstvenega substrata, imamo opraviti s tako imenovanimi novimi dejstvi, in le v okviru teh dejstev, ki torej presegajo že uveljavljeni dejstveni substrat, se postavlja vprašanje prekluzije stranke s trditvami, posledično pa tudi z dokazi.8

28. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvi tožnik po prvem naroku za glavno obravnavo v vlogi z dne 1. 6. 2017 le konkretiziral pravočasno postavljeno trditev glede trajno povečanih potreb zaradi terapij in sicer, da bo prvi tožnik tudi v bodoče moral obiskovati fizioterapijo štirikrat mesečno in da strošek posameznega obiska znaša 50,00 EUR; da bo moral obiskovati masaže štirikrat mesečno ter da strošek posamične masaže znaša 30,00 EUR; da trimesečni strošek za obiskovanje fitnesa znaša 200,00 EUR; ter da mesečni strošek za prevoze na terapije znaša 45,00 EUR. Prvi tožnik je namreč upoštevaje pravočasno zatrjevano trditveno podlago upravičen do denarne rente v primeru, če je v bodoče pričakovati nastale stroške v zvezi z njegovimi povečanimi potrebami. Da so se prvemu tožniku povečale njegove potrebe po zdravstvenih pripomočkih, prilagojenih oblačilih, po zdravilih in prehranskih dopolnilih pa je prvi tožnik uveljavljal šele po prvem naroku za glavno obravnavo, zato je trditvena podlaga za utemeljitev rentnega zahtevka glede povečanih potreb v tem obsegu prepozna in s tem neupoštevna (četrti in šesti odstavek 268. člena ZPP).

29. Pritožba v zvezi s premoženjsko škodo za povrnitev stroškov zdravljenja v višini 41.073,14 EUR, za povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi prilagoditve stanovanja za potrebe invalida in nakupa opreme stanovanja za invalide ter ureditve vadbene sobe in nakupe pripomočkov za ohranjanja kondicije v višini 12.446,88 EUR, ter za plačilo mesečne rente v znesku 550,00 EUR iz naslova trajnega povečanja potreb v opisanem obsegu, je utemeljena. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča se prvo sodišče ni opredelilo do vseh do konca prvega naroka zatrjevanih dejstev, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo skupaj s stroškovno odločitvijo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo, ker ugotavlja, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more odpraviti ugotovljene kršitve postopka oziroma dopolniti postopka. Do vseh pravno pomembnih dejstev in dokazov se je kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov.

30. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotavljalo, v kolikšnem obsegu je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v zvezi z zdravljenjem in za povrnitev stroškov za preureditev stanovanja, ter za plačilo mesečne rente zaradi trajnega povečanja potreb prvega tožnika utemeljen, pri tem pa bo lahko priznalo le tiste stroške, ki so bili oziroma bodo medicinsko indicirani in priporočeni za izvajanje njegove rehabilitacije ter v vzročni zvezi s tožnikovo invalidnostjo.

31. V preostalem delu so pritožba prvega tožnika, v celoti pa pritožba četrte tožnice in pritožba prve toženke, neutemeljene in ker niso podani niti uveljavljani niti tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo prvega tožnika delno, pritožbi četrte tožnice in prve toženke pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

32. Odločitev o pritožbenih stroških prvega tožnika se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP). Četrta tožnica in prva toženka s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo prve toženke pa ni bil potreben, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi ostale pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj tudi njihovi odgovori na pritožbe niso bili potrebni.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj: VSL sodba II Cp 3750/2009 3 Primerjaj VSRS sklep II Ips 46/2016. 4 Iz izpovedbe priče M. K. izhaja, da je videl, da je bilo na klančini polno alg, zato je šel v vodo poleg klančine zelo previdno zaradi same konstrukcije in poraslosti z algami. 5 Glej Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2005. 6 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2002, II Ips 977/2006, II Ips 131/2013. 7 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 132/2006. 8 Glej Nina Betetto: Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik, 2013, št. 61, VSL sodba I Cpg 1593/2013.