Jedro

Za neposredni zahtevek podjemnikovih sodelavcev do naročnika morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, da glavni izvajalec pripozna obstoj podizvajalčeve terjatve do glavnega izvajalca in da je ta terjatev dospela in resnična, ter da je tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika dospela in resnična (torej da ima glavni izvajalec v času, ko podizvajalec zahteva plačilo od naročnika, dospelo terjatev do naročnika). Podana mora biti torej tudi koneksnost (zveznost) med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in glavnim izvajalcem in naročnikom.

Čeprav nekateri (predvsem v teoriji) zastopajo tudi stališče, da je pravna narava zahtevka po 631. členu OZ cesija pravice do izterjave, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo večinskemu stališču sodne prakse in pravne teorije, da gre za zakonito cesijo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in odločilo, da je prvotoženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 33.014,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na drugotoženko in v delu, v katerem se nanaša na prvotoženko za glavnico v znesku nad 33.014,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila, ter za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 248.621,75 EUR za obdobja, kot so navedena v izreku sodbe (III. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvotoženki povrniti 2.946,31 EUR pravdnih stroškov, drugotoženki 4.165,71 EUR pravdnih stroškov ter stranskemu intervenientu 3.594,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila, poleg tega pa je sodišče prve stopnje odločilo še, da sta prvotoženka in stranski intervenient v roku 15 dni dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti 1.034,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženi stranki sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Iz Gradbene pogodbe št. 2511-07-200114 z dne 21. 5. 2007 (priloga A2 spisa) namreč izhaja, da drugotoženka ni imela položaja naročnika v smislu 631. člena Obligacijskega zakonika – OZ, temveč je dela „naročila“ tako, da jih je natančneje opredelila in specificirala. Glede na to, da iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v gradbeni pogodbi ni najti nobene finančne zaveze drugotoženke naproti glavnemu izvajalcu, je tudi po prepričanju višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilni presodilo, da ni podane niti dejanske niti pravne podlage za uveljavitev neposrednega zahtevka podizvajalca zoper drugotoženko. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta prvo in drugotoženka solidarno odgovorni in da je dogovor v notranjem razmerju toženih strank ne zadeva.

6. Tožeča stranka je podizvajalec, ki v tem gospodarskem sporu zoper prvo toženko (R.) kot naročnico (in plačnico) uveljavlja zahtevo za neposredno plačilo po 631. členu OZ. Ta zakonska določba določa, da se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da morajo biti za ta zahtevek kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, da glavni izvajalec pripozna obstoj podizvajalčeve terjatve do glavnega izvajalca in da je ta terjatev dospela in resnična, ter da je tudi terjatev glavnega izvajalca do naročnika dospela in resnična (torej da ima glavni izvajalec v času, ko podizvajalec zahteva plačilo od naročnika, dospelo terjatev do naročnika). Poleg tega je „vsota, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje glavnemu izvajalcu“, lahko le vsota iz konkretnega pogodbenega razmerja med vsemi udeleženci pogodbenih razmerij. Podana mora biti torej tudi koneksnost (zveznost) med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in glavnim izvajalcem in naročnikom (prim. sodba VSL I Cpg 1675/2013 z dne 23. 1. 2014). Iz povedanega izhaja, da tožeča stranka neutemeljeno zastopa stališče, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka po 631. členu OZ pomembno zgolj to, da naročnik glavnemu izvajalcu dolguje določeno vsoto denarja (da je torej pomemben le nominalni vidik vsote).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ima zahtevek po 631. členu OZ pravno naravo zakonite cesije, saj na njegovi podlagi podizvajalec pridobi posebno (lastno) terjatev do naročnika posla, pri čemer z nastankom terjatve in njenim plačilom prenehata tako terjatev glavnega izvajalca do naročnika, kakor tudi terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca. Čeprav nekateri (predvsem v teoriji) zastopajo tudi stališče, da je pravna narava zahtevka po 631. členu OZ cesija pravice do izterjave, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo večinskemu stališču sodne prakse(1) in pravne teorije,(2) da gre za zakonito cesijo. Poleg tega pa naj gre za zakonito cesijo ali pa (zgolj) cesijo pravice do izterjave, je razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek drugje - v delnem plačilu naročnika glavnemu izvajalcu.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila pogodbeno dogovorjena vrednost del po Gradbeni pogodbi št. 2511-07-200114(3) (priloga A2 spisa), ki je bila sklenjena med naročnico in glavnim izvajalcem, 12.469.361,06 EUR, za plačilo pa je ostalo le še 1.013.274,85 EUR(4) , kar predstavlja zadržano plačilo kot nadomestilo za neizdajo bančne garancije v višini 10 % pogodbeno dogovorjene vrednosti del (rok, do katerega je prvotoženka lahko zadržala ta sredstva, je potekel 18. 5. 2013). Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je glavni izvajalec s Podizvajalsko pogodbo št. K1-0427/07 (priloga A13 spisa) podizvajalcu prepustil izvedbo določenih del, ki so bila sicer zajeta s predhodno navedeno gradbeno pogodbo, ter da je bila pogodbena vrednost del 330.142,89 EUR z DDV, za plačilo pa ostaja še 248.621,75 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov o povezanosti terjatev med podizvajalcem do glavnega izvajalca ter med podizvajalcem do naročnice. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da terjatve so povezane (koneksne), vendar pa je naročnica za dela, plačilo katerih vtožuje podizvajalec, delno že plačala glavnemu izvajalcu.

9. To je tudi razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje le delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Namreč, tožeča stranka je zatrjevala (nobena izmed toženih stranka pa tega ni prerekala oz. sta tem trditvam pritrdili), da je naročnica glavnemu izvajalcu že plačala 90 % vsake izmed vseh izdanih začasnih situacij (trditve v drugem odstavku na list. št. 2, zadnji stavek na list. št. 5 spisa), v slednjih pa so bila zajeta tudi dela, ki jih je opravil podizvajalec (tožeča stranka). To so neprerekane trditve tožeče stranke, zaradi česar so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da toženi stranki nista podali nobene substancirane trditvene podlage oziroma dokazov, da je s plačilom vsake izmed začasnih situacij v višini 90 % prišlo do poplačila terjatve podizvajalca. Poleg tega je tožeča stranka tista, ki nosi trditveno in dokazno breme za obstoj pogojev iz 631. člena OZ in bi zato morala zatrjevati in dokazati, da v začasnih situacijah, ki so bile poplačane v višini 90%, niso bila zajeta dela, ki jih je opravila na podlagi podizvajalske pogodbe. Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da iz 14. točke gradbene pogodbe (priloga A2 spisa) izhaja, da ima prvotoženka pravico zadržati 10 % vrednosti posamezne začasne situacije, vendar pa ni nikjer določeno, da so s tem v višini 90 % plačana tudi vsa dela, ki so zajeta v tej začasni situaciji. Enako velja tudi za pritožbene navedbe tožeče stranke, da so denarne obveznosti že po naravi deljive.

10. Ker lahko torej podizvajalec od naročnice zahteva le še plačilo tistega konkretnega, kar naročnica (še) dolguje glavnemu izvajalcu, in ker mu je že plačala 90 % del po gradbeni pogodbi (v katero so zajeta tudi dela po podizvajalski pogodbi), 10 % pa še ne, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku podizvajalca le v višini 33.142,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja 10 % vrednosti pogodbenih del po podizvajalski pogodbi, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je torej naročnica glavnemu izvajalcu že delno plačala za dela, katerih plačilo zahteva podjemnik v tem gospodarskem sporu, so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da znesek v višini 609.060,12 EUR, kolikor naročnica po sodni poravnavi še vedno dolguje glavnemu izvajalcu (stranskemu intervenientu), več kot zadostuje za poplačilo vtoževane terjatve. Glede na to, da je terjatev glavnega izvajalca do naročnice zaradi plačila delno prenehala, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da se ji zgolj zaradi potencialnega posega v pravice drugih podizvajalcev ne sme odrekati pravnega varstva.

11. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da namen začasnih situacij ni v ugotovitvi višine terjatve glavnega izvajalca do naročnice (saj se ta ugotovi šele s končno situacijo), temveč v tehničnem urejanju plačila del, ki so bila izvedena v posameznem obdobju (mesecu). Enako tudi naročnica s plačilom začasne situacije plačuje le del cene za pogodbeno dogovorjeno gradnjo, ki pomeni izpolnitev obveznosti. Višje sodišče sicer soglaša z navedenim stališčem tožeče stranke, vendar pa to velja zgolj (predvsem) za razmerje med naročnikom in glavnim izvajalcem, kar je logična posledica zaveze izvajalca, da bo izvedel vsa načrtovana dela, ki so zajeta z gradbeno pogodbo, naročnik pa mu bo plačal pogodbeno dogovorjeno ceno oziroma ceno, ki bo ugotovljena v končni obračunski situaciji. Tega ni mogoče prenesti na razmerje med naročnikom in glavnim izvajalcem na eni strani in podizvajalcem na drugi. Podizvajalec namreč ni v poslovnem razmerju z naročnikom in se napram slednjemu ni zavezal izvesti gradnje (izvesti projekta), temveč se je z glavnim izvajalcem dogovoril, da bo izvedel določena dela. Lahko da podizvajalec z deli sploh ne bi bil udeležen skozi celoten projekt, temveč bi lahko bila njegova dela zajeta zgolj v eni začasni situaciji. S tega vidika torej je pomembna vsebina začasne situacije, saj za podizvajalca ustvarja podlago za neposredni zahtevek po 631. členu OZ. Če bi npr. naročnik potrdil začasno situacijo glavnega izvajalca, ki se nanaša na druga dela, in ne na tista, ki jih je sicer podizvajalec opravil na podlagi pogodbe z glavnim izvajalcem, podizvajalec ne more zahtevati, da mu naročnik na podlagi njegove obveznosti plačati to situacijo (iz „vsote, ki jo na podlagi te situacije dolguje podjemniku), plača njegovo terjatev za dela, ki niso predmet te situacije.(5)

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da se vsebina obveznosti naročnice zaradi podizvajalčevega zahtevka za plačilo po 631. členu OZ ne sme spremeniti in ostaja vsebinsko vezana na pogodbeno razmerje z glavnim izvajalcem. Zato tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri plačilu zakonskih zamudnih obresti v višini, kot ji jih dolguje glavni izvajalec (stranski intervenient). Višje sodišče se v celoti pridružuje razlogom, navedenim v 30. in 31. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je ključno zgolj vprašanje, ali vsota, ki jo naročnica dolguje glavnemu izvajalcu, zadostuje za plačilo terjatve podizvajalca (vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

13. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženi stranki, saj njuna odgovora na pritožbo nista doprinesla k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): VSL sodba in sklep I Cpg 1848/2014 z dne 20. 5. 2015, VSL sodba I Cpg 1675/2013 z dne 23. 1. 2014, VSL sodba I Cpg 474/2000 z dne 7. 2. 2001. Op. št. (2): S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, III. knjiga, str. 1788; N. Plavšak v Juhart-Plavšak: Komentar obligacijskega zakonika, III. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 820. Op. št. (3): Gradbena pogodba se nanaša na 2. sklop: Odlagališče hidrometalurške jalovine B. Op. št. (4): Naročnica in glavni izvajalec sta se v drugem gospodarskem sporu s sodno poravnavo sporazumela, da se ta znesek zniža na 609.060,12 EUR.

Op. št. (5): N. Plavšak v ZFPPIPP z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-B, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 108.