Jedro

Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni posestnik, je a contrario treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati.

Pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je drugačno kot v primeru, ko gre za razmerje med lastnikom in nelastnikom. Različnost obeh položajev izvira iz upravičenj solastnika

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik in toženci so solastniki nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na naslovu T., sestavljeno iz stanovanja v izmeri 160,3 m2, poslovnega prostora v izmeri 37,4 m2 in dvorišča v izmeri 309 m2. Tožnik od leta 2006, ko je postal solastnik, nepremičnine ne uporablja, uporabljajo pa jo toženci. Zato tožnik v tem postopku zahteva plačilo uporabnine za čas od 1. 12. 2007 do 31. 8. 2016. 2. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi umika ustavilo postopek za plačilo 12.637,50 EUR (ta del odločitve je postal pravnomočen), tožencem naložilo, da morajo v 15 dneh tožniku plačati 12.870 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje razvidnih iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, ter 1.100,23 EUR pravdnih stroškov; tožbeni zahtevek za plačilo 7.065 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2011 pa zavrnilo. Tudi odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka je postala pravnomočna.

3. Zoper ugodilni del sodbe pa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo toženci, ki predlagajo spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Menijo, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe z izjemo odsotnosti tožnikove privolitve v prikrajšanje ni obrazložilo obstoja nobene od materialnopravnih predpostavk, ki morajo biti podane za uspešno uveljavitev zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve po 1. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da toženci nepremičnino uporabljajo, čeprav to sploh ni nesporno. Sodišče bi moralo kvečjemu ugotoviti, da toženci nepremičnine ne uporabljajo v celoti. Pravočasno (v vlogi s 24. 9. 2014) so zatrdili, da nepremičnine ne uporabljajo preko svojega lastninskega deleža, v vlogi s 30. 11. 2014 pa svoje trditve še konkretizirali. Sodišče bi se moralo opredeliti do trditev, da toženci z uporabo ne posegajo v tožnikov 1/4 delež.

Pritožniki vztrajajo, da tožnik nikoli ni zahteval ključa, da bi nepremičnino uporabljal skladno s svojim deležem, pač pa v kontekstu svojih obvestil o uveljavljanju predkupne pravice, kar je razvidno iz njegovih dopisov s 6. 6. 2011 in 28. 10. 2011. Do teh navedb tožencev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi se zaradi pravilne uporabe materialnega prava moralo.

Stavba glede na tipologijo in velikost ne omogoča ločenega bivanja v smislu dveh stanovanjskih enot, zaradi česar tožnik svojega solastniškega deleža ni uspel prodati. Zato so tožnikove trditve, da mu toženci uporabo preprečujejo in je prikrajšan za korist, ki bi jo kot uporabnik površine imel, brez podlage. Toženec ni izkazal, kakšno konkretno vrsto koristi bi lahko pridobil. Toženci izpostavljajo odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 659/2009 in menijo, da je pomembno, da se je tožnikova pravna prednica izselila prostovoljno. Tožnikova lastninska upravičenja pa so tudi omejena z upravičenji tožencev do zasebnosti, saj gre za enodružinsko hišo, ki je v naravi funkcionalno celovita in nerazdeljena. Brez večjih posegov ni mogoča izdelava ločenih stanovanjskih enot. Souporaba dveh ali več lastnikov, ki niso družinsko povezani, na enodružinski hiši ni mogoča. Pri tem se toženci sklicujejo na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 667/2010 in I Cp 4013/2008. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kako so toženci na škodo tožnika obogateni.

Toženci zatrjujejo, da bi moral tožnik najprej sprožiti postopek za delitev stvari po določbah trinajstega poglavja Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Menijo, da je takšno ustaljeno stališče sodne prakse.1 Nazadnje pritožniki še navajajo, da je prva toženka po zaključku obravnave v tej zadevi v pravdni zadevi II P 1273/2012 uspela s tožbenim zahtevkom, da 18/100 sporne nepremičnine predstavlja skupno premoženje prve toženke in pok. I. T. in da je njen delež na tem skupnem premoženju 1/2. Prva toženka je namreč v nepremičnino vlagala. Tožnik bi lahko kvečjemu zahteval uporabnino glede na stanje nepremičnine v letu 1963, ko se je njegova pravna prednica izselila.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, njen izrek je razumljiv, na nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ki so jasni, zadostni in si med seboj ne nasprotujejo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Ne drži torej, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh elementih, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek po 198. členu OZ v zvezi s 1. odstavkom 190. člena OZ, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava2 . Pravni položaj nedobrovernega posestnika je opredeljen v 96. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je nedobroverni posestnik dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove3 - dolžan je povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, in tudi vrednost plodov, ki jih ni obral4 . Plod je v tem primeru treba razumeti kot donos stvari oziroma sad nepremičnine, ki ga lastniki stanovanja in poslovnega prostora lahko uživajo s tem, ko z njima razpolagajo. Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni posestnik, je a contrario treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati.

8. Dobra vera je opredeljena v 28. členu SPZ, ki določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ključno vprašanje pri presoji dobre vere v obravnavani zadevi je vprašanje, ali so se pritožniki kot posestniki nepremičnine zavedali, da niso edini lastniki oziroma da jim solastnik ni dovolili brezplačnega bivanja, kar pomeni, da nimajo pravice do izključne posesti.

9. Pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je res drugačno kot v primeru, ko gre za razmerje med lastnikom in nelastnikom. Različnost obeh položajev izvira iz upravičenj solastnika.5 Solastnik ima v skladu s 1. odstavkom 66. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Z drugimi besedami: solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež te stvari. Vsak solastnik je upravičen do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem6 . S tem stališčem je odgovorjeno na pritožbene trditve, da toženci ne uporabljajo čisto cele stvari. Tudi če je ne (bi), ob odsotnosti dogovora o uporabi, s svojo uporabo posegajo v tožnikovo pravico, zaradi česar ni nič narobe, da se sodišče prve stopnje s trditvami, da toženci ne uporabljajo čisto cele stvari, ni podrobneje ukvarjalo.

10. Pri posesti solastne stvari gre lahko le za soposest7 , torej bodisi za posedovanje stvari skupaj ali izključno posedovanje dela stvari (25. člen SPZ). Ker gre za soobstoj več lastninskih pravic, je o načinu souporabe nujen dogovor med solastniki. Tega med pravdnima strankama ni. Posest več oseb bi se lahko izvrševala na več načinov8 in v tej zadevi toženci tožniku od leta 2006, ko je postal solastnik sporne nepremičnine, niso omogočili prav nobenega. Pritožbene trditve, da sami ne uporabljajo čisto cele stvari, so ob tem, ko je jasno, da tožniku soposesti ne omogočijo, kot je bilo pojasnjeno, nerelevantne. Pritožnikom pa je treba še pojasniti, da so te njihove pritožbene navedbe tudi v diametralnem nasprotju z njihovimi pritožbenimi navedbami, da tožniku soposest ne pripada, ker gre za enodružinsko hišo, ki je v naravi funkcionalno celovita in nerazdeljena, zato terjajo svojo pravico do zasebnosti. Pravico do te sicer imajo, pa ne na poslovnem prostoru, povrh vsega pa jim je tožnik v ničemer ne krati, saj, drugače kot v zadevah, na katere se sklicujejo v pritožbi9 , soposesti v tem postopku niti ne zahteva. Tudi sicer ni mogoče spregledati, da sporno nepremičnino sestavljajo stanovanje v izmeri 160,3 m2, poslovni prostor v izmeri 37,4 m2 in dvorišče v izmeri 309 m2. Da takšne nepremičnine ne bi bilo mogoče uporabljati na kakšnega od načinov, nanizanih v četrti opombi, ne more držati.

11. Tožnik je torej zaradi neuporabe nedvomno prikrajšan, toženci pa z uporabo obogateni. Celo če ne bi bili, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj tožniku protipravno preprečujejo soposest. Višini ugotovljenega prikrajšanja pa pritožniki niti ne nasprotujejo.

12. Trditev, da je tožnikova pravna prednica posest v letu 1963 samovoljno opustila, za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilna zato, ker je, kot je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik tožencem z dopisom z 21. 2. 2011 (priloga A 4 v spisu) več kot jasno sporočil, da na izključno posest tožencev ne pristaja (več), drugače povedano: tožnik v prikrajšanje ni privolil.10 Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je hkrati tista, ki kaže na slabo vero tožencev, ki tožniku ne omogočijo soposesti stvari. Pritožbeno zatrjevanje, da iz drugih dopisov izhaja, da tožnik nikoli ni zahteval ključa, da bi nepremičnino uporabljal skladno s svojim deležem, pač pa v kontekstu svojih obvestil o uveljavljanju predkupne pravice, je selektivno, napačno in neutemeljeno. Ob tem pa lahko pritožbeno sodišče tožencem še pojasni, da je iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz pritožbenih trditev več kot očitno, da je tožnik (za razliko od tožencev) iskal različne rešitve za ureditev položaja, kar je za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku tudi pomembno.

13. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 126/2014 namreč poudarilo, da je vzročna zveza (med prikrajšanjem in obogatitvijo) pravno vrednotna, skoznjo se uresničujejo temeljna načela obligacijskega prava, zato je pri reševanju vsakega konkretnega primera treba ravnanje nasprotnih udeležencev presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava.

14. Uporaba nepremičnine s strani tožencev je bila v odločilnem trenutku (torej v februarju 2011, če ne že v letu 2006) zatečeno dejansko stanje, ki bi ga bilo treba spremeniti, če naj vsak od solastnikov uporablja njemu ustrezajoč idealni delež. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in pritožbenih trditev izhaja, da se je tožnik trudil (z različnimi predlogi) spremeniti zatečeno dejansko stanje, toženci pa se na njegove poskuse spremeniti stanje preprosto niso odzivali (obrazložitev v 11. točki na 8. strani izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek, da bi moral tožnik zahtevati delitev solastne stvari, je nekorekten. Prvič, to bi lahko, če bi lahko tožnik, storili tudi toženci; drugič, tožnik je pojasnil, zakaj tega ni mogel narediti - zapuščinski postopek II D 649/97 po I. T.u, ki je še zmeraj vpisan kot solastnik preostalega deleža nepremičnine, ni končan11 , ker se toženci poslužujejo številnih pravnih sredstev. V takšni situaciji tožnik nikakor ni tisti, ki bi mu bilo mogoče očitati kršitev kakšnega od temeljnih načel obligacijskega prava, od katerih je treba pomisliti predvsem na izravnalno pravičnost, načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) in načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine torej ne nasprotuje nobenemu od temeljnih načel obligacijskega prava, nasproten položaj (dolgoletno preprečevanje uporabe solastne stvari) pač.

15. Pokaže torej se, da so podani vsi elementi, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine: tožnik je prikrajšan, toženci, ki niso v dobri veri, so obogateni, med obojim je vzročna zveza, pravne podlage za prikrajšanje ni, tožnik vanj ni privolil. 16. Pritožbeno sodišče mora odgovoriti še na pritožbene trditve v zvezi s sodbo II P 1273/2012 z 20. 9. 2016. Pritožnik sam poudari, da je do izdaje sodbe prišlo po zaključku obravnavanja v tej zadevi (torej izven časovnih meja pravnomočnosti), kar je pritožbeno sodišče še preverilo in drži. Dejstev in dokazov, ki so nastala oziroma so nastali po zaključku glavne obravnave, pa v pritožbi ni mogoče uveljavljati.

17. Ostale pritožbene trditve za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker torej pritožba ni utemeljeni, ob tem pa tudi ni razlogov, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pritožniki sami krijejo pritožbene stroške; odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in ima podlago v 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

1 In se sklicujejo na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2003, II Ips 490/2005, Višjega sodišča v Kopru I Cp 1662/2005 in I Cp 1354/2006 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 993/2004 in I Cp 4013/ 2008. 2 Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz Obligacijskega zakonika. Tako tudi Vrenčur, R., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, redaktorji: Juhart, M., Tratnik, M. in Vrenčur, R., GV Založba, 2004, str. 487. 3 1. odstavek 96. člena SPZ. 4 2. odstavek 96. člena SPZ. 5 Več o tem: odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2014. 6 Več o tem: V. Rijavec, delo, navedeno v 2. opombi, stran 328. 7 Ker je volja posameznega solastnika usmerjena v sodelovanje pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo, vendar le v obsegu njegovega alikvotnega dela. Prim. V. Rijavec v delu, navedenem v 2. opombi, stran 334. 8 Lahko jo, če je to mogoče, izvršujejo vsi soposestniki hkrati, lahko se izvršuje sukcesivno, lahko jo izvršuje en posestnik za vse ali pa nekdo tretji za vse. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2003 in odločbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 1662/2005 in I Cp 1354/2006 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4013/2008. 10 Ni torej na mestu pritožbena primerjava z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 659/2009. 11 Tej trditvi toženci niso nasprotovali.