Jedro

Za obstoj odpovednega razloga po 60. členu ZSR zadošča, da je imel imetnik stanovanjske pravice v času uveljavitve SZ razpoložljiva sredstva za dograditev hiše.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona utemeljeno odklonila sklenitev prodajne pogodbe za sporno stanovanje, ker so v času uveljavitve tega zakona obstajali pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja po 3. odstavku 60. člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Stanovanjska hiša je dograjena le do III. gradbene faze. Sredstva za njeno dograditev presegajo 50.000 DEM in jih tožnik ne bi zmogel. Sodišči sta se zmotno oprli na ugotovitve o tožnikovem premoženjskem stanju v letu 1992. Odločilen trenutek je oktober 1991, ko je bil tožnik brez sredstev in možnosti kakršnegakoli investiranja v hišo. Tožnik še trdi, da je solastnik stanovanja do približno 1/4 in tako že zato samo on upravičen do preostalega solastninskega deleža. Zaradi tega predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in odloči o vseh stroških postopka, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže, kolikor tožnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje predvsem nista kršili določb pravdnega postopka. Neutemeljen je očitek, da se nista ravnali po navodilih revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je prvostopnemu sodišču naložilo, da ugotovi, ali so bili izpolnjeni pogoji za odpoved stanovanjske pravice po 60. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Prav to sta sodišči prve in druge stopnje storili. Ker tudi nista storili nobene druge kršitve ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena v zvezi s 386. členom ZPP), je ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka v celoti neutemeljen.

Nedovoljen pa je revizijski ugovor, s katerim tožnik izpodbija na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne sme ponovno presojati dokazne ocene na prvi in drugi stopnji. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Del dejanskega stanja pa so tudi ugotovitve o tožnikovem premoženjskem stanju v času uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožnikove premoženjske razmere ob uveljavitvi SZ, tj. konec leta 1991, take, da bi stanovanjsko hišo lahko dogradil. Sodišče druge stopnje je na tožnikov pritožbeni ugovor zoper to ugotovitev odgovorilo, da tožnik in njegova žena res nista imela visokih osebnih dohodkov, da pa sta imela razpoložljiva sredstva v znesku 59.164,00 DEM. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da so bila za dograditev dela hiše, ki bi bil primeren glede na 7. člen v povezavi s 3. odstavkom 60. člena ZSR, potrebna sredstva v znesku 50.000 DEM. Če pa so navedene ugotovitve pravilne, je revizijsko sodišče moralo le še presoditi, ali je bilo na takšno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ko sta tožbeni zahtevek presojali na podlagi 2. odstavka 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR. Navedeni določbi sta tudi povsem pravilno uporabili.

Na pravilnost takšne razsoje ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik solastnik spornega stanovanja. Kot solastnik po SZ nima predkupne pravice. Solastnik ima po 18. členu SZ predkupno pravico le, če zakon tako določa. Takšnega zakona pa ni. Pa tudi, če bi solastninsko pravico imel, od tožene stranke ne bi mogel izsiliti prodaje po privatizacijskih pogojih iz 117. in naslednjih členov SZ. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve.