Jedro

Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bo prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja in tako sodišče tega dejstva upravičeno ni ugotavljalo in ga pri odločitvi o odškodnini tudi ni upoštevalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 22.8.1996, v kateri je tožnik dobil udarnine in odrgnine kolen ter po tej poškodbi razmehčanje hrustanca pod pogačicama, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mu mora tožena stranka, pri kateri je bil povzročitelj odgovornostno zavarovan, plačati 3.800.000 SIT z zamudnimi obrestmi. Od tega za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 800.000 SIT od zahtevanih 1.000.000 SIT, za strah zahtevanih 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.300.000 SIT od zahtevanih 2.500.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugotovljene okoliščine namreč kažejo, da odškodnini za telesne in duševne bolečine predstavljata pravično in ustrezno denarno zadoščenje za nastalo škodo.

Tožnik je proti tej sodbi vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj jo pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu tako spremeni, da ugodi zahtevku v celoti. Trdi, da se njegovo zdravstveno stanje slabša, zaradi česar so bolečine intenzivnejše. Pri delu na delovnih strojih je izpostavljen tresljajem. Po izvedenčevem mnenju se bo stanje v kolenu poslabševalo in gre tako za gotovo bodočo škodo, kar je treba upoštevati ob uporabi 209. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; bržkone misli na 203. člen). Upoštevati je treba njegov poklic kmeta, v katerem je bolj izpostavljen fizičnim naporom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP 1977). Tako ni mogoče upoštevati nove trditve v reviziji v zvezi s tožnikovo izpostavljenostjo tresljajem kot okoliščino, ki bi jo bilo treba upoštevati pri odmeri odškodnine. Ta okoliščina ni bila zatrjevana, ne obravnavana. Pravkar povedano velja tudi za trditev, da se tožnikovo stanje slabša. Tega dejstva nižji sodišči nista ugotovili, saj spet ni bilo zatrjevano, tožnik o njem ni nič izpovedal, izvedenec pa je celo zapisal v svojem mnenju, da se je tožnikovo stanje od pregleda pri prim. dr. S. (torej več kot po enem letu) nekoliko izboljšalo. Tudi tu gre tako za nedovoljen poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

Sicer pa revizija pripisuje poglavitno težo neupoštevanemu dejstvu, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje poslabševalo zaradi obrabe v kolenu, s čimer se bodo večale telesne in duševne bolečine. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP 1977). Dolžnost tožnika je, da navede dejstva, na katerih utemeljuje svoj zahtevek (drugi odstavek 7. člena, prvi odstavek 186. člena in 298. člen ZPP 1977). Sodišče tako odloča v okviru postavljenega zahtevka in zatrjevanih dejstev. Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bo prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja in tako sodišče tega dejstva upravičeno ni ugotavljalo in ga pri odločitvi o odškodnini tudi ni upoštevalo. Izvedenec je res omenil možnost zgodnejše obrabe sklepa (artroze). Ker pa tožnik ni uveljavljal povrnitve bodoče škode (203. člen ZOR) tudi iz tega naslova, sodišče o tem ni smelo odločati. Tako tudi v reviziji te okoliščine ni mogoče upoštevati.

Prav ima revizija, da je treba v okviru uporabe načela individualizacije presojati in tako tudi upoštevati, s kakšnim delom se ukvarja oškodovanec. Toda nižji sodišči sta prav to storili, kar je razvidno tako iz same odmere odškodnine kakor tudi iz obraložitev njunih odločb. Pri odločanju o odškodnini za negmotno škodo je treba upoštevati tudi sodno prakso s tega področja, se pravi kolikšne odškodnine odmerjajo naša sodišča v primerljivih primerih. Takšna primerjava pa pokaže, da je bila narava tožnikovega poklica med drugimi relevantnimi okoliščinami pomembno ovrednotena pri odmeri odškodnine in da so bile tako upoštevane vse relevantne okoliščine iz 200. in 203. člena ZOR.

V celoti neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).