Jedro

S sprejemom ponudbe (predračuna) je bila sklenjena podjemna pogodba, s katero je bila dogovorjena tudi končna cena. Če je izvajalec v resnici mislil ponuditi le ceno na določeno količino, bi moral to v predračunu jasno formulirati, ali pa dokazati takšen ustni dogovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164107/2009 ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.042,83 EUR ter izvršilne stroške 80,28 EUR, za presežek pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 72,90 EUR stroškov tožene stranke.

2. Proti zavrnilnem delu sodbe se tožeča stranka pritožuje, navaja, da zaradi kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo tega dela sodbe v smeri ugoditve celotnemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Nasprotuje ugotovitvi prvega sodišča, da je bila dogovorjena klavzula „ključ v roke“, saj česa takega na predračunu ni navedenega. V dvomu je treba šteti, da je bila sklenjena prodajna pogodba, cena pa mora veljati za dejansko količino prodanega. Bistvo spora je, da so bile izmere v ponudbi samo okvirne, ker vsega porabljenega materiala v naprej ni mogoče predvideti. Ponudba veže zato le glede ceno na enoto. Tudi če bi sodišče štelo, da je predračun zavezoval, bi bilo tako le do 9. 5. 2009. Ker pa toženec do tega dne računa ni plačal, ponudba tožeče stranke ne veže več. Fiksnosti dogovora o ceni ni bilo tudi zaradi spremenjenih naročil toženca. Prvo sodišče zaradi zmotne ocene ni angažiralo izvedenca, ki bi ocenil porabljen material. Toženec dejansko vgrajenemu materialu tudi ne nasprotuje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na njihovi podlagi materialno pravo pravilno uporabilo, postopkovnih kršitev pa pri tem tudi ni storilo. Pritožba jih konkretno niti ne očita.

6. Sodišče prve stopnje je kot bistveno za to pravdo ugotovilo, da je bil predračun za fasado ponudba, ki je vsebovala točno ceno za storitev in material, s sprejemom te ponudbe pa je bil ta znesek pogodbeno dogovorjena končna („fiksna“) cena, glede katere ni bilo nobenega dogovora, da se lahko zaradi različnih dejansko porabljenih količin še kasneje spremeni.

7. Dokazno oceno o tej dejanski ugotovitvi pritožbeno sodišče sprejema, saj je skrbna, prepričljiva, logično ter brez protislovij obrazložena ter izkustveno verjetna.

8. Nanjo ne vpliva nekoliko napačna pravna opredelitev navedenega dogovora kot „ključ v roke“ ob hkratni navedbi, da ni šlo za gradbeno pogodbo, kar je res nekoliko protislovno (klavzula „ključ v roke“ je namreč značilna prav za gradbene pogodbe; prim. 659. čl. OZ). A protislovje se ne nanaša na pravno pomembna dejstva, pač pa na pravno sklepanje, ki je v tem delu zgolj odveč.

9. Bistvo pravne presoje prvega sodišča je pravilno, namreč, da je bila s sprejemom ponudbe sklenjena podjemna pogodba, s katero je bila dogovorjena tudi cena. Iz dane ponudbe (predračuna) ni nikjer razvidno, da je ponujena le cena za določeno količino, prav tako ne, da bi šlo za prodajo določene količine (po določeni ceni), ali da bi ponudba vezala ponudnika le do določenega roka (26. čl. OZ). Če je izvajalec v resnici mislil ponuditi le ceno na določeno količino, bi moral to v predračunu jasno formulirati, ali pa dokazati takšen ustni dogovor, česar pa ni uspel. Zavrnitev zahtevanega plačila, ki presega znesek v ponudbi, je zato pravilna in zakonita.

10. Glede očitka, da je ponudba vsebovala določbo, da velja le, če je plačilo izvršeno v določenem roku, je treba povedati, da je na ponudbi (predračunu navedeno le, da velja cena dobave (torej višja cena, če bi se le-ta od izdaje predračuna do izvedbe („dobave“) spremenila), če plačilo ni izvedeno v določenem („valutnem“) roku, ne pa tudi, da ponudba ne velja oziroma da lahko ponudnik kasneje zaračuna še kaj drugega ali kaj več.

11. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu prve sodbe ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe.