Jedro

Meje razpravljanja v pravdnem postopku so začrtane s trditvami strank. Sodišči bi ravnali napačno, če bi razčiščevali obstoj posojilnega razmerja, na katerega tožeča stranka sicer ne opira svojega zahtevka, ne da bi za to imelo ustrezno trditveno podlago. Toda v obravnavani zadevi resničnega stanja stvari ni ugotavljalo mimo trditev strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati 181.990,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.002.838,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Presodilo je, da sta toženca tožnici sicer dolgovala vtoževani znesek 3.184.829,00 SIT (protivrednost 35.000,00 DEM), vendar sta svojo obveznost v pretežni meri (razen v višini 2.000,00 DEM) poravnala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravilno je sprejelo dejanske ugotovitve in materialnopravne sklepe sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta 3. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker nižji sodišči nista upoštevali metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Razlogi v sodbah so nejasni, pomanjkljivi in protislovni. Ni jasno, zakaj bi morala tožnica, ki je zatrjevala in dokazovala obstoj terjatve v razmerju do tožene stranke na podlagi dogovora z dne 1. 9. 1996, posebej dokazovati še obstoj druge terjatve. Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da bi na račun kateregakoli posojila karkoli plačala oziroma vrnila tožeči stranki. Zmotno je stališče, da dokazno breme za dokazovanje dejstva, da tožena stranka tožeči stranki denar dolguje na podlagi dveh temeljev, nosi tožeča stranka. Sodišče bi moralo natančno ugotoviti, kdaj in koliko je bilo vrnjeno, najprej poračunati zapadle zamudne obresti in šele nato glavnico (313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Odgovor nasprotne stranke 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da se lahko izpolnitev obveznosti dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne le z listinami. Do ugovora, da tožnici ne bi bilo treba omenjati posojila iz marca 1996, se je pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje. Dejstvo, da tožena stranka ni bila sposobna navesti datumov vračil dolgovanega zneska, ne more imeti za posledico ugoditve tožbenemu zahtevku.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Uvodoma je treba zavrniti grajo tožeče stranke, da so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje o odločilnih dejstvih nejasni, pomanjkljivi in protislovni. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima funkcionalen značaj in je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. 8. Tožeča stranka svojo kritiko dokaznih zaključkov v nadaljevanju gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v citirani določbi, si sodnik ustvarja subjektivno sliko o objektivni realnosti, pri čemer ni vezan na formalna dokazna pravila, temveč ugotavlja individualne lastnosti posameznih dokazov in na podlagi teh lastnosti sklepa o obstoju ali neobstoju določenih dejstev. Metoda, ki jo mora pri tem uporabiti, je predpisana v 8. členu ZPP: presoditi mora vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne zadošča, da si ustvari intimno prepričanje o obstoju določenega dejstva, ampak mora v odločbi tudi povedati, zakaj je sodišče določeno dejstvo vzelo za resnično. Iz povedanega sledi, da je kršitev proste dokazne ocene lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če pa je argumentacija v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, navedlo argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer je navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente (3. do 6. stran sodbe sodišča prve stopnje). Posamezne dokaze je nato primerjalo med seboj, pri čemer je vse tiste, ki govorijo za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združilo v celoto (upoštevalo je na primer trditev tožene stranke, ki je skladna z izpovedjo tožnice, da ji je prva toženka obročno vračala posojeni denar, in da obstoja posojilnega razmerja z dne 29. 3. 1996, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, ni potrdil noben izvedeni dokaz). Končno je upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka kot celoto procesnega dogajanja, vključno s procesnimi dejanji strank in njihovimi navedbami. Skleniti je torej mogoče, da je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni spoštovalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP.

9. Tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očita, da sta se ukvarjali z obstojem posojilnega razmerja z dne 29. 3. 1996. Meje razpravljanja v pravdnem postopku so začrtane s trditvami strank (primerjaj s 7. členom ZPP). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. Sodišči bi torej ravnali napačno, če bi razčiščevali obstoj posojilnega razmerja, na katerega tožeča stranka sicer ne opira svojega zahtevka, ne da bi za to imelo ustrezno trditveno podlago. Toda v obravnavani zadevi resničnega stanja stvari ni ugotavljalo mimo trditev strank. Tožeča stranka je namreč že v tožbi navedla, da je toženi stranki poleg vtoževanega zneska 29. 3. 1996 posodila še 40.000,00 DEM. Ker se je tožena stranka branila z ugovorom, da je izpolnila svojo obveznost vrnitve posojenega zneska na podlagi dogovora z dne 1. 9. 1996, tožnica pa je ob zaslišanju izpovedala, da ji je prva toženka občasno izročala določene denarne zneske, ki pa se niso nanašali na vračilo dolga z dne 1. 9. 1996, je logično, da je sodišče prve stopnje raziskovalo, ali je z delnimi plačili ugasnila obveznost, ki je nastala 29. 3. 1996, ali tista z dne 1. 9. 1996. Skratka, sodišče je svojo odločitev oprlo le na dejstva, ki so jih navedle stranke, vključno z dejstvi, ki jih sicer tožeča stranka ni bila dolžna zatrjevati in ji gredo v škodo.

10. Razpravno načelo (7. člen ZPP) pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki. Brez pomena pri tem je, katera od strank navede določeno dejstvo. Tožeča stranka je res zanikala, da bi ji tožena stranka vrnila znesek po dogovoru z dne 1. 9. 1996, vendar pa je trditev o izpolnitvi obveznosti postavila tožena stranka. V nasprotju z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja, in zato nedopustna pa je revizijska trditev, da tožena stranka ni dokazala, da je na račun kateregakoli posojila karkoli plačala oziroma vrnila tožeči stranki. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP), da je tožena stranka tožeči stranki vrnila 33.000,00 DEM.

11. Zmotno je stališče, da tožeča stranka ne nosi dokaznega bremena za dokazovanje dejstva, da ji tožena stranka denar dolguje na podlagi dveh temeljev. Temeljno pravilo je, da vsako stranko, razen v primerih, ko zakon izrecno razporeja dokazno breme, bremeni dokazovanje tistih dejstev, ki so ji v korist (primerjaj z 212. členom ZPP).

12. Kot neutemeljen je treba zavrniti tudi ugovor tožeče stranke, da bi bilo treba delno plačilo tožene stranke obračunati tako, da se najprej poplačajo obresti in šele nato glavnica. Uporaba pravila 313. člena ZOR predpostavlja, da je dolžnik svojo obveznost delno izpolnil, ko je bil v dolžniški zamudi, česar pa tožeča stranka, ki je ves čas postopka le zanikala, da bi tožena stranka na račun dolga z dne 1. 9. 1996 karkoli plačala, nikoli ni zatrjevala. V situaciji, ko je tožena stranka dokazala, da je pravica tožeče stranke v pretežnem delu ugasnila, tožeča stranka pa se je temu zoperstavila le s prerekanjem teh trditev, vračunavanje obresti po 313. členu ZOR zato ne pride v poštev.

13. Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker tožena stranka stroškov za odgovor na revizijo ni priglasila.