Jedro

Za uveljavljanje zahtevka na plačilo uporabnine ni potrebno, da bi bila pogodba o fizični delitvi nepremičnine izvedena v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženka tožniku plačala 1.497.600,00 SIT kot nadomestilo za uporabo njegove polovice stanovanja v 1. nadstropju hiše Z. 25 v Ljubljani.

Tožnik se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti sledilo toženkinim nasprotujočim si navedbam in pričanju, ne da bi preverjalo resničnost. Nepravilno je tudi uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pogodbe o delitvi nepremičnine iz leta 1959, čeprav ta ni v nasprotju z vknjiženimi deleži solastnic. Ta pogodba konkretizira odnos med njenimi strankami tako, da Ivanki Maček (pravni prednici tožnika in toženke) pripada prvo nadstropje. Pogodba je bila podpisana in izvajana ter je tako veljavna in obvezujoča za pogodbene stranke, kakor tudi za njihove pravne naslednike. Sodišče tožniku ni omogočilo pričanja v obsegu, ki bi nesporno utemeljilo njegove izjave in ni dovolilo soočenja strank, čeprav bi bilo glede na nasprotja v njunih trditvah in izjavah bistveno za izid postopka. V nadaljevanju pritožba navaja številne primere nasprotij in nelogičnosti po podatkih v spisu in med drugim posebej opozarja na toženkin predlog, podan preko njene odvetnice leta 1999, za kompenzacijo deležev, tožnikovega v 1. nadstropju s površinsko enakim v pritličju. Brez upoštevanja pogodbe o delitvi iz leta 1959 taka kompenzacija ni možna. Pripominja še, da toženkina vlaganja v hišo (konkretno v 1. nadstropje) bistveno presegajo potrebni obseg, zato tak strošek ne more biti osnova za priznanje pobota.

V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pogodba o "spremembi idealnih delov v lastništvo etaž", sklenjena

5.10.1959 med pravno prednico pravdnih strank in ostalima solastnicama hiše (A4), kot tudi dogovor med tožnikom in toženko, sklenjen 22.4.1999 (A7) ne dopuščata dvoma o tem, da je bila hiša na Z. 25 fizično razdeljena tako, da sta pravdni stranki zdaj solastnika stanovanja v prvem nadstropju vsak do 1/2. Iz še drugih izvedenih dokazov je mogoče sklepati, da se je taka delitev tudi ves čas upoštevala in je bila torej omenjena pogodba iz leta 1959, kot opozarja pritožba, realizirana. Ob takem dejanskem stanju ni videti nikakršne pravne podlage za prvostopenjsko stališče, izraženo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da namreč zato, ker delitev ni vpisana v zemljiški knjigi, tožnik ne more zahtevati uporabnine po

219. členu ZOR za svojo polovico stanovanja, s katero razpolaga toženka. Strinjati pa se tudi ni mogoče z zaključkom, da tožnik ni izkazal svojega prikrajšanja in toženkine obogatitve. Zatrjevano dejstvo, da je tožnik hotel v letu 1995 v spornem stanovanju reaktivirati firmo, pa tega ni mogel, ker je z njim v celoti razpolagala toženka, nedvomno kaže na njegovo prikrajšanje, s katerim je svoj denarni zahtevek med drugim utemeljil. Hkrati to seveda za toženko pomeni okoriščanje, saj celo sama izpoveduje o uporabi celotnega stanovanja v prvem nadstropju. Vprašljiv je pri tem lahko obseg njene obogatitve glede na zatrjevani dogovor o vzdrževanju stanovanja s pritiklinami s tožnikovim deležem prejete najemnine. Ker je prvo sodišče tožbeni zahtevek zaradi nepravilnega pravnega gledanja zavrnilo po temelju, se z višino (obsegom) tožnikovega prikrajšanja in toženkinega okoriščenja ni ukvarjalo. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (čl. 355 ZPP), da se bodo ugotovila in razčistila za odločitev o višini zahtevka (že zatrjevana) pomembna dejstva.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.