Jedro

Za presojo ustreznosti zaposlitve je bistvena vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katerega je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne pa vrsta in stopnja izobrazbe, ki jo delavec ima oz. ocena o tem, kakšno delo bi delavec glede na svoje sposobnosti oz. zmožnosti lahko opravljal. Določba 50a. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije se uporablja v primerih, ko pride do spremembe zahtevane stopnje strokovne izobrazbe na delovnem mestu (delavci, ki so imeli manj kot 10 let do izpolnitve zakonskih pogojev za starostno upokojitev, so lahko nadaljevali z delom na takšnih delovnih mestih, ne da bi se bili dolžni izobraževati zaradi pridobitve višje stopnje strokovne izobrazbe), ne pa za primere, ko pride do ukinitve določenega delovnega mesta.

114. čl. ZDR zagotavlja posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi starejšim delavcem tudi v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (90. čl. ZDR).

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se do pravnomočne razsoje v tej pravdni zadevi in še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe toženi stranki prepovedalo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja oddelka AB (diplomirana medicinska sestra - vodja ali diplomirana medicinska sestra - vodja oddelka) s katerokoli tretjo osebo, z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica predlagala, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se zato odpoved št. 269/203 z dne 6.8.2003 razveljavi, da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za delovno mesto vodja oddelkov z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati, da je dolžna tožena stranka s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili I. odstavka 19. člena Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz meseca decembra 2002 in da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške. Poleg tega je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper navedena sklep in sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijana sklep in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu in zahtevku tožnice ter obenem odloči tudi o pravdnih in pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da je tožnica predlog za izdajo začasne odredbe vložila zato, ker bi lahko tožena stranka s tretjo osebo sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diplomirana medicinska sestra - vodja, v takšnem primeru pa tožnica svojega zahtevka, če bi mu bilo ugodeno, ne bi mogla realizirati niti po pravnomočni sodbi. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nove sistemizacije pri toženi stranki delovnega mesta vodje oddelka ni več. Tožena stranka je namreč le spremenila nazive delovnih mest in besedila opisov del in nalog, na ta način pa je tožnico izločila od delovnega mesta diplomirana medicinska sestra vodja. Ob tem ne gre prezreti izpovedi priče M. M., iz katere izhaja, da naj bi delovno mesto vodje po novi sistemizaciji zasedala diplomirana medicinska sestra. Navedena priča je na to delovno mesto predlagala tožnico z ozirom na njene dosedanje izkušnje, kljub temu da nima zahtevane strokovne izobrazbe, temveč le srednjo strokovno izobrazbo. Priča je bila namreč prepričana, da bi tožnica delo vodje oddelka AB opravljala strokovno. S tem, ko je tožena stranka tožnico izločila od delovnega mesta vodje zaradi njene strokovne izobrazbe, jo je diskriminirala (6. čl. ZDR). Pri tem ne gre prezreti, da je tožena stranka na delovno mesto vodje nameščala druge delavke, ki tudi niso imele predpisane strokovne izobrazbe (V. N., M. V.). Neustrezno strokovno izobrazbo so imeli tudi delavci administrativnega ranga. Razen tega se sodišče prve stopnje ni izreklo glede vsebine akta o sistemizaciji, saj je ta akt nejasen, zato ga ni dopustno uporabljati kljub temu, da je k njemu dalo soglasje pristojno ministrstvo. Dvomljiva je tudi določba 19. čl. akta o sistemizaciji, saj se glede 1. odst. ne ve, čemu služi, če pa gre za spreminjanje delovnih mest. Tožnica je v spis vložila prejšnjo sistemizacijo in dokaze, da je delala na delovnem mestu vodje oddelka, ki je sedaj delovno mesto vodje oddelka AB (če to delovno mesto sploh obstaja z ozirom na nov akt o sistemizaciji). Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določbe 50. a čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije niti 114. čl. ZDR. Tožnica je v letu 2003 izpolnila 54 let starosti, zato ji tožena stranka brez njenega soglasja ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine oz. do zagotovitve drugih v tem členu določenih pravic do upokojitve. To pomeni, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi (šlo je za odpoved iz poslovnih razlogov) kljub temu, da je bila tožnici ponujena druga zaposlitev, ni pravne podlage niti z ozirom na zgoraj opisana dejstva niti z ozirom na omenjene določbe ZDR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. V odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnica sicer sposobna delavka za delo, katero je opravljala kot medicinska sestra s srednjo strokovno izobrazbo, vendar pa ne izpolnjuje pogojev po novi sistemizaciji in nima ustrezne izobrazbe. Pritožbene navedbe tožnice so neutemeljene in v nasprotju z listinami, ki so v spisu.

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklep in sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je v zvezi z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, medtem ko je pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici po predhodnem obvestilu o prenehanju potrebe po njenem dosedanjem delu na delovnem mestu "zdravstveni tehnik - vodja oddelka", na podlagi 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je adekvatno tožničini strokovni izobrazbi. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je bilo tožničino delovno mesto s spremembo akta o sistemizaciji tožene stranke ukinjeno. To pomeni, da je bil v tem primeru podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR, saj je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj je iz akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (A 11) razvidno, da delovnega mesta zdravstveni tehnik - intenzivna specialna nega 2 - vodja oddelka (A 4), na katerem je z ozirom na tožničine tožbene navedbe in na podatke iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (A 8) delala tožnica, ni več. Za opravljanje navedenih del in nalog se je zahtevala končana V. stopnja oz. srednja izobrazba (zdravstvena smer), znanje slovenskega jezika, starost nad 18 let, opravljen strokovni izpit, 3 leta delovnih izkušenj, poskusna doba pa je trajala 2 meseca (A 4). Iz 10. čl. akta o sistemizaciji, ki je opredelil razporeditev del in nalog, je razvidno, da delovnega mesta zdravstveni tehnik - intenzivna specialna nega II. - vodja oddelka oz. delovnega mesta zdravstveni tehnik - vodja oddelka ni več, obstajalo pa je delovno mesto zdravstveni tehnik - intenzivna specialna nega II., ki je bilo uvrščeno v V. skupino zahtevnosti del in nalog. Iz ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7.8.2003 (A 7) in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 6.8.2003 (A 8) je razvidno, da se je za delovno mesto zdravstveni tehnik - intenzivna nega, zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe zdravstvene smeri, torej enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na tožničinem prejšnjem delovnem mestu. Tožnica je ponujeno zaposlitev sprejela, saj je 4.9.2003 podpisala pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto (A 10).

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da je delovno mesto vodje oddelka obstajalo tudi po spremembi sistemizacije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se delovno mesto diplomirana medicinska sestra - vodja (oz. delovno mesto diplomirana medicinska sestra - vodja oddelka, kot je to delovno mesto natančneje opredeljeno v popisu listin o zahtevnosti delovnega mesta - A 12) razlikuje od delovnega mesta zdravstveni tehnik - intenzivna specialna nega II. - vodja oddelka (A 4), tako po nazivu delovnega mesta, kot po vsebini posameznih delovnih opravil in po stopnji strokovne izobrazbe, ki se za opravljanje del in nalog navedenih delovnih mest zahteva. Glede na to je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri navedenih delovnih mestih ne gre za enaki delovni mesti, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi in da je bilo delovno mesto tožnice, na katerem je bila razporejena do sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ukinjeno. V zvezi s tem je irelevantno sklicevanje tožnice na izpovedbo priče M. M., ki je pojasnila, da bi po njenem prepričanju tožnica strokovno opravljala tudi delo na delovnem mestu vodje oddelka AB kljub temu, da ni imela zahtevane stopnje strokovne izobrazbe. Z ozirom na določbo 90. čl. ZDR je bistvena za presojo ustreznosti zaposlitve vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne pa vrsta in stopnja izobrazbe, ki jo delavec ima oz. ocena o tem, kakšno delo bi delavec glede na svoje sposobnosti oz. zmožnosti lahko opravljal. V zvezi s tem se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na diskriminatoren odnos tožene stranke do nje (6. čl. ZDR), ker naj bi jo tožena stranka zaradi njene srednje strokovne izobrazbe izločila od delovnega mesta vodje. S tem, ko je tožena stranka določene delavce pustila na delovnih mestih, ki so jih zasedali, čeprav niso imeli izpolnjenega pogoja strokovne izobrazbe po novi sistemizaciji, je tudi po stališču pritožbenega sodišča ravnala skladno z 19. čl. Akta o sistemizaciji tožene stranke, ki je omogočal takšnim delavcem nadaljevanje dela kljub neizpolnjevanju izobrazbenih pogojev. Ti delavci so namreč ostali na dosedanjih delovnih mestih, tožničinega delovnega mesta pa s spremembo sistemizacije tožene stranke ni bilo več, kar pomeni, da tožena stranka pri tožnici ni mogla uporabiti določbe 1. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji tožene stranke, tako kot pri ostalih delavcih, katerih delovna mesta so obstajala tudi po novi sistemizaciji.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da 6. čl. ZDR prepoveduje postavljanje delavca (oz. iskalca zaposlitve) v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oz. invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin, kar pomeni, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na citirani člen (pri čemer, kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka zaradi njene strokovne izobrazbe ni šikanirala).

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbo 50. a čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), saj se po navedeni določbi delavci, ki so razporejeni na delovno mesto, na katerem je bila spremenjena zahtevana stopnja strokovne izobrazbe in ki imajo manj kot 10 let do izpolnitve zakonskih pogojev za starostno upokojitev, niso dolžni izobraževati za pridobitev višje strokovne izobrazbe in lahko še naprej opravljajo enako delo. Ta določba se namreč uporablja v primerih, ko pride do spremembe zahtevane stopnje strokovne izobrazbe na delovnem mestu (delavci, ki so imeli manj kot 10 let do izpolnitve zakonskih pogojev za starostno upokojitev, so lahko nadaljevali z delom na takšnih delovnih mestih, ne da bi se bili dolžni izobraževati v cilju spremembe stopnje strokovne izobrazbe) ne pa za primere, ko pride do ukinitve določenega delovnega mesta.

Pritožba tožnice pa utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 114. čl. ZDR. Citirani člen namreč zagotavlja starejšim delavcem posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, s tem, da določa, v katerih primerih delodajalec ne more starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker gre tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. čl. ZDR) za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ima po stališču pritožbenega sodišča starejši delavec posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 114. čl. ZDR tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kot jo opredeljuje 90. čl. ZDR. Takšnemu stališču v prid govori tudi dejstvo, da je ZDR v 113. čl., kjer ureja posebno pravno varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev, delodajalcu prepovedal odpovedati pogodbo o zaposlitvi predstavniku delavcev brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen, če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Ker ureja ponudbo ustrezne zaposlitve v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 90. čl. ZDR in ker je 113. čl. izrecno določil, kdaj ne velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo predstavnikom delavcev (odklonitev ponujene ustrezne zaposlitve v primeru poslovnega razloga) in glede na to, da 114. čl. ZDR takšne določbe ne vsebuje, pritožbeno sodišče zaključuje, da 114. čl. ZDR zagotavlja posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi starejšim delavcem tudi v primeru iz 90. čl. ZDR. Ker sodišče prve stopnje določbe 114. čl. ZDR ni upoštevalo in ni ugotavljalo, ali so obstajali pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice po 90. čl. ZDR, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz listinske dokumentacije je namreč razvidno, da je bila tožnica rojena 17.6.1949, kar pomeni, da je z ozirom na določbo člena 201 ZDR v zvezi z določbo člena 236 ZDR imela status starejše delavke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper sodbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, ali je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove spoštovala določbo 114. čl. ZDR in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.

Neutemeljena pa je pritožba tožnice zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je z ozirom na dejstvo, da je tožnica spadala med starejše delavce, ki jim je bilo zagotovljeno posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni verjetno izkazala svoje terjatve. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo, saj je pravilno ugotovilo, da tožnica ni verjetno izkazala nobenega od treh alternativno določenih pogojev iz 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002), ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sodišče izda predlagano začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve na predlog stranke, če so izpolnjeni pogoji iz 272. čl. ZIZ. Namen izdaje začasne odredbe kot enega od načinov zavarovanja terjatve, ki jih določa ZIZ, je v preprečitvi sprememb dejanskih ali pravnih okoliščin, zaradi katerih kasnejša prisilna izvršba ne bi bila več mogoča oz. učinkovita. S predlagano začasno odredbo naj bi se toženi stranki za obdobje do pravnomočnosti tega individualnega delovnega spora in še 30 dni potem prepovedalo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka AB (diplomirana medicinska sestra - vodja oz. diplomirana medicinska sestra - vodja oddelka) s katerokoli tretjo osebo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je za zasedbo navedenega delovnega mesta zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, medtem ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica, ki je imela končano V. stopnjo strokovne izobrazbe, delala na delovnem mestu, na katerem se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe. Ker po stališču pritožbenega sodišča tožnica ne more zahtevati od tožene stranke sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka AB (diplomirana medicinska sestra - vodja ali diplomirana medicinska sestra - vodja oddelka) niti ob upoštevanju 19. čl. Akta o sistemizaciji tožene stranke, je predlagana začasna odredba že iz tega razloga neutemeljena (poleg tega, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, kot jih opredeljuje 2. odst. 272. čl. ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (365. čl. ZPP, tč. 2).