Jedro

Ko je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo “poleg do sedaj priglašenih stroškov” priglasila še stroške kilometrine, je to pomenilo, da ne soglaša z vračunanjem že plačanih pravdnih stroškov in tudi ne s pobotom terjatve, ki jo načeloma ima tožeča stranka do nje na račun plačanih ji pravdnih stroškov zaradi naknadno odpadle podlage. Ker tožena stranka ni soglašala z vračunanjem oziroma pobotanjem plačanih pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje njene celotne pravdne stroške pravilno ponovno odmerilo. Kako bo tožeča stranka dosegla vrnitev plačanega zneska zaradi odpadle podlage, pa je lahko stvar drugega postopka in ne te pravde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških v II. točki izreka sodbe prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi […] (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 16.994,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških v II. točki izreka sodbe prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni (s prilogama A 35-36 (prvi odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP))) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila v tem postopku predhodno že izdana pravnomočna odločitev in je toženi stranki na njeni podlagi že plačala pravdne stroške, kar je pred sodiščem prve stopnje tudi izrecno navedla, tožena stranka pa tega ni prerekala. Na podlagi sodbe in sklepa pritožbenega sodišča Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 je bila toženi stranki dolžna plačati 8.850,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi. Na dan plačila 21. 3. 2014 je celotna terjatev tožene stranke iz tega naslova znašala 9.257,07 EUR, kar je v celoti plačala. Toženi stranki je že plačala naslednje stroške: nagrado za postopek, odmerjeno v višini 1.288,30 EUR, nagrado za narok in za narok v ponovljenem postopku, odmerjeno v višini 2.378,40 EUR, nagrado za postopek s pritožbo z dne 14. 2. 2012 v višini 1.667,20 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, 20 % DDV na odvetniške storitve v skupni višini 1.070,78 EUR, potne stroške v višini 103,60 EUR in sodno takso za pritožbo z dne 14. 2. 2012 v višini 2.322,00 EUR. Tožena stranka je tako upravičena še kvečjemu do povračila naslednjih stroškov: dvakrat nagrada za narok v ponovljenem postopku v skupni višini 2.500,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo z dne 28. 8. 2015 v višini 1.667,20 EUR, štirikrat potni stroški na relaciji Ljubljana-Celje-Ljubljana v višini 236,80 EUR, 22 % DDV v višini 968,88 EUR in sodna taksa za pritožbo z dne 28. 8. 2015 v višini 2.322,00 EUR, skupno 7.694,88 EUR. Če bi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ostala v veljavi, bi tožena stranka ponovno pridobila izvršilni naslov tudi za znesek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno in je bila obveznost z njene strani že izpolnjena, iz tega razloga pa ne bi imela pravice do ugovora v izvršilnem postopku. Zato je treba izvedeno plačilo upoštevati v tej pravdi.

3. Tožena stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da so bili vsi sklepi o višini stroškov vseh sodb prve in druge stopnje v tej zadevi razveljavljeni z revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča RS, zato je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o višini stroškov. Iz Komentarja ZPP je razvidno, da mora sodišče prve stopnje upoštevati, ko v zadevi ponovno sodi, stroške prve stopnje in druge stopnje ter tudi morebitne revizijske stroške in ponovne stroške na prvi stopnji. Tožeča stranka ni v zvezi s predloženim dokazilom o že plačanih stroških podala nobenih trditev. Iz pritožbi priloženega sklepa o izvršbi pa je razvidno, da ji tožeča stranka ni ničesar plačala prostovoljno. Če bi ji karkoli plačala prostovoljno, ne bi svoje terjatve uveljavljala po sodni poti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je glede na predloženo Potrdilo o izvršenem plačilu banke d. d. z dne 21. 3. 2014, ki ga je predložila ob koncu naroka za glavno obravnavo z dne 9. 5. 2016, plačala toženi stranki 9.257,07 EUR. Kot komentar je v potrdilu navedeno: “N.: PLAČILO SKLEPA: IG 8/2014”, in kot koda namena: “P. - Plačila po vseh sklepih o izvršbah, razen sodnih za preživnine” (listna št. 221 spisa). Po navedbah tožeče stranke je s tem zneskom plačala odmerjene pravdne stroške tožene stranke v višini 8.850,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je bila dolžna plačati na podlagi sodbe in sklepa druge stopnje Cpg 185/2013 z dne 9. 10. 2013 (listna št. 125-131 spisa). Toda to sodbo druge stopnje je Vrhovno sodišče RS razveljavilo s sklepom III Ips 71/2014 z dne 20. 1. 2015 (listna št. 154-159 spisa). Izvršilni naslov je tako bil razveljavljen in tožeči stranki je naknadno po izpolnitvi odpadla podlaga za plačilo. Zato ima tožeča stranka načeloma pravico - terjatev zahtevati vračilo plačila. Ko je tožena stranka na cit. naroku za glavno obravnavo “poleg do sedaj priglašenih stroškov” priglasila še stroške kilometrine (listna št. 219 spisa), je to pomenilo, da ne soglaša z vračunanjem že plačanih pravdnih stroškov in tudi ne s pobotom terjatve, ki jo načeloma ima tožeča stranka do nje na račun plačanih ji pravdnih stroškov zaradi naknadno odpadle podlage. Tožeča stranka je imela po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča RS glede na roke iz Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ možnost vložiti nasprotno izvršbo, po izteku določenih rokov pa vložiti ustrezno tožbo. Ker tožena stranka ni soglašala z vračunanjem oziroma pobotanjem plačanih pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje njene celotne pravdne stroške pravilno ponovno odmerilo. Kako bo tožeča stranka dosegla vrnitev plačanega zneska zaradi odpadle podlage, pa je lahko stvar drugega postopka in ne te pravde. Tam se bodo lahko presojali tudi morebitni materialnopravni ugovori tožeče stranke, ki jih pritožbeno sodišče v obravnavanem pritožbenem postopku ni moglo. Enako velja za morebitni ugovor tožeče stranke v izvršilnem postopku, če bo tožena stranka vložila predlog za izvršbo za celoten znesek pravdnih stroškov, odmerjenih ji s cit. sodbo prve stopnje.

6. Preostale višine odmerjenih pravdnih stroškov tožene stranke tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija oziroma jih celo priznava, ko navaja, da je tožena stranka upravičena kvečjemu do povračila naslednjih stroškov: dvakrat nagrada za narok v ponovljenem postopku v skupni višini 2.500,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo z dne 28. 8. 2015 v višini 1.667,20 EUR, štirikrat potni stroški na relaciji Ljubljana-Celje-Ljubljana v višini 236,80 EUR, 22 % DDV v višini 968,88 EUR in sodna taksa za pritožbo z dne 28. 8. 2015 v višini 2.322,00 EUR, skupno 7.694,88 EUR.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških v II. točki izreka sodbe prve stopnje.

8. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

9. Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).