Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika odločilen sklep prve tožene stranke, s katerim je bil tožnik najdalj razporejen k drugi toženi stranki, ki je postal dokončen. Druga tožena stranka v razmerju do tožnika v omenjenem obdobju ni bila delodajalec, ki bi lahko odločal o tožnikovem zaposlitvenem statusu, temveč je bila le uporabnik tožnikovega dela na temelju odločitve delodajalca, ki je tožnika začasno razporedil na delo k drugi toženi stranki. Položaj delodajalca je imela prva tožena stranka, zato ni utemeljen ugovor prve tožene stranke, da v tem sporu ni pasivno legitimirana. Prva in druga tožena stranka pa sta ravnali v skladu s temi sklepi, zato je tožnik utemeljeno zahteval njihovo razveljavitev pred sodiščem.

Zaradi nezakonitih odločitev toženih strank je prišlo tudi do nezakonitih in napačnih vpisov glede obstoja delovnega razmerja tožnika v njegovi delovni knjižici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in odločilo, da ga je prva tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu izplačati vse pripadajoče plače od 10.4.1997 do dneva, ko se bo tožnik vrnil na delo. Razveljavilo je sklep drugotožene stranke št. 1001 z dne 15.4.1997 in sklep komisije za pritožbe z dne 21.5.1997 ter naložilo prvi toženi stranki plačilo pravdnih stroškov v višini 112.572,00 SIT. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik s prvo toženo stranko leta 1993 sklenil pogodbo o zaposlitvi in z njo vzpostavil delovno razmerje za nedoločen čas, ki mu še ni prenehalo. S sklepom prve tožene stranke je bil začasno razporejen k drugi toženi stranki do 30.6.1997. Pred tem je z drugo toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je menil, da gre za začasno razporeditev na delo k drugi toženi stranki. Pogodba je bila sklenjena za obdobje od 1.10.1996 do 31.12.1996, vendar pa je bila ta pogodba po oceni sodišča prve stopnje neveljavna. Dne 7.10.1996 mu je bil izdan sklep, v katerem je bilo določeno, da ohranja vse pravice pri prvi toženi stranki, ki mu v času dela pri drugi toženi stranki mirujejo. Med prvo toženo stranko ter drugotoženo stranko so bili sklenjeni trije sporazumi o začasnih razporeditvah delavcev k drugi toženi stranki, s tem, da so jim v času razporeditve pravice pri prvi toženi stranki mirovale. Sklepa organov druge tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja sta nezakonita, saj o prenehanju delovnega razmerja ni mogla odločati organizacija, v katero je bil tožnik le začasno razporejen.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil tožnik v času od 1.10.1996 do 31.12.1996 v delovnem razmerju pri drugi toženi stranki, vendar ta ocena ni bistvena za odločitev o tožnikovem zahtevku. V ostalem je pritožbeno sodišče pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložili pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče spremeni sodni odločbi tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen v celoti zavrne, oziroma da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje temu sodišču. Revidentki navajata, da pritožbeno sodišče ni ravnalo zakonito, ker ni raziskalo, ali je tožniku pri drugi toženi stranki delovno razmerje prenehalo zakonito ali ne. Navajata, da sta pri odločanju o položaju tožnika ravnali zakonito. Sklenili sta sporazum po določilih 20. člena ZTPDR, tožniku izdali ustrezne sklepe, ki jim tožnik ni ugovarjal, druga toženka pa je tožniku na podlagi teh sklepov ponudila v podpis anekse k pogodbi o zaposlitvi. Od 31.12.1996 je tožnik delal pri drugi toženi stranki, pri kateri je uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilen sklep prve toženke z dne 20.1.1997, s katerim je bil tožnik ponovno in začasno za najdlje do 30.6.1997 razporejen k drugi toženi stranki. Ugotovilo je, da je sklep postal dokončen, vendar pa je spregledalo, da je postal dokončen in veljaven tudi sklep druge tožene stranke. Tožnik ni v zakonitem roku zahteval sodnega varstva, zato v tej zadevi ni bilo predpostavk za tožbo glede obstoja delovnega razmerja pri drugi toženi stranki od 1.1.1997 naprej, pri prvi toženi stranki pa tudi ne obstaja pasivna legitimacija. Sodišči nista pravilno uporabili določil 12. člena ZDR, ker nista upoštevali, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi in pričel delati pri drugi toženi stranki. Enako velja za določila 15. člena ZDR: v delovni knjižici tožnika je zapisano, da je bil v delovnem razmerju pri drugi toženi stranki. Ker je delovna knjižica javna listina, je treba v zvezi z omenjenim dejstvom domnevati, da je resnično. Ob upoštevanju 18. člena ZDR je lahko prišlo do spremembe tožnikovega delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas le, če je bil zaposlen pri drugi toženi stranki. Tožnik ni pred sodiščem izpodbijal aneksov k pogodbi o zaposlitvi, ki mu jih je vročila druga tožena stranka, zato ne more zatrjevati, da so bili aneksi nezakoniti in ga niso zavezovali. Toženi stranki sta tožniku izdali sklep o razporeditvi k drugi toženi stranki. Zato za tožbo, s katero je tožnik izpodbijal sklep prve tožene stranke, ni procesnih predpostavk po določilih 1. in 2. odstavka 83. člena ZTPDR. Bila je vložena prepozno in bi jo bilo treba zavreči. Tožnik omenjenih sklepov sploh ni izpodbijal z zahtevo za varstvo pravic. Sodišči nista upoštevali sporazumov, ki sta jih sklenili prva in druga toženka, ki se nanašajo na prehod tožnika k drugi toženi stranki. Drugi člen teh dogovorov določa, da za čas prehoda pravice tožnika pri prvi toženki mirujejo, in da so delavci v tem času zaposleni pri drugi toženki. Kršili sta 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodb nasprotuje sam sebi glede na postavljena podrejena tožbena zahtevka. Sodbi namreč določata obveznost prve toženke, da sprejme tožnika nazaj na delo, razveljavlja tudi sklepe druge tožene stranke, ne nalagata pa prvotoženi stranki izplačila plač.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Prav tako sodišče ni ugotovilo očitane kršitve 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ni namreč resnična navedba revidenta, da sodbi sodišč prve in druge stopnje prvi toženi stranki ne nalagata izplačila plač, za katere je bil prikrajšan tožnik v obdobju, v katerem mu toženki nista priznavali obstoja delovnega razmerja. Izrek sodb sodišč prve in druge stopnje je v skladu s postavljenim zahtevkom, prav tako pa sta tudi obrazložitvi sodb v skladu z njunimi izreki.

Po določilih 20. člena ZTPDR je lahko delavec začasno razporejen v drugo organizacijo na ustrezno delovno mesto, če se o tem sporazumejo pristojni organi delodajalca, kjer je delavec zaposlen ter organizacije, v katero se delavec začasno razporeja. Razporeditev je mogoča najdalj za šest mesecev oziroma za krajše obdobje, dokler ni končano delo, zaradi katerega je začasno razporejen. Če delavec neupravičeno odkloni takšno razporeditev, mu po določilih 10. točke 1. odstavka 100. člena ZDR preneha delovno razmerje v tridesetih dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Delavec pa lahko preide na delo v drugo organizacijo, oziroma je lahko prevzet na delo v drugo organizacijo, kjer se zaposli pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom (15. člen ZTPDR).

Po 31.12.1996 sta toženki na podlagi 20. člena ZTPDR ter na njegovih temeljih sklenjenih sporazumov tožniku izdali sklepe o začasni razporeditvi k drugi toženki. Ti sklepi so postali dokončni in so bili veljavna podlaga za delo tožnika pri drugi toženi stranki.

Delavcem, ki so v takih primerih odklonili podpis pogodbe o zaposlitvi, ni bilo treba pred sodiščem zahtevati preizkusa ponudbe delodajalca po določilih 135. člena ZDR, kot je to veljalo ob obvezni ureditvi pogodbenih razmerij med delodajalci in zaposlenimi ob uveljavitvi zakonske ureditve delovnih razmerij v letu 1991. Če do sklenitve pogodbe ni prišlo, je bil pravni položaj delavca urejen z dokončnimi sklepi o začasni razporeditvi, ki sta jih delavcu izdala organizacija, v kateri je bil zaposlen ter organizacija, v katero je bil začasno razporejen. V obravnavanem primeru je imel tožnik pravico, da se po izteku časa začasne razporeditve vrne na delo k prvi toženi stranki. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika odločilen sklep prve tožene stranke z dne 20.1.1997, s katerim je bil tožnik najdalj do 30.6.1997 razporejen k drugi toženi stranki, ki je postal dokončen. Druga tožena stranka v razmerju do tožnika v omenjenem obdobju ni bila delodajalec, ki bi lahko odločal o tožnikovem zaposlitvenem statusu, temveč je bila le uporabnik tožnikovega dela na temelju odločitve delodajalca (prve tožene stranke), ki je tožnika začasno razporedil na delo k drugi toženi stranki. Položaj delodajalca je imela prva tožena stranka, zato ni utemeljen ugovor prve tožene stranke, da v tem sporu ni pasivno legitimirana. Prva in druga tožena stranka pa sta ravnali v skladu s temi sklepi, zato je tožnik utemeljeno zahteval njihovo razveljavitev pred sodiščem. Zaradi nezakonitih odločitev toženih strank je prišlo tudi do nezakonitih in napačnih vpisov glede obstoja delovnega razmerja tožnika v njegovi delovni knjižici.

Ni mogoče šteti, da se je tožnikovo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik pri drugi toženki po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 31.12.1996 nadaljeval z delom, saj je za nadaljevanje dela obstajala druga pravna podlaga, to je, veljavni sklepi o začasni razporeditvi tožnika. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik nasprotoval, da bi se po 31.12.1996 zaposlil pri drugi toženi stranki. Tožnik ni niti oblično, niti kako drugače izrazil svoje volje za vzpostavitev pogodbenega razmerja z drugo toženo stranko, zato med njima ni prišlo do sklenitve delovnega razmerja. Delovno razmerje, ki je prenehalo 31.12.1996 s potekom pogodbe za določen čas, se iz istega razloga tudi ni moglo podaljšati, oziroma spremeniti v delovno razmerje za nedoločen čas.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.