Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZRRD glede odločitve direktorja toženke o izbiri projektov predvideva možnost ugovora, o katerem prav tako odloča toženka, po drugem organu (upravnem odboru), oba akta skupaj pa predstavljata odločitev toženke, sprejete v enostopenjskem postopku. Ker zoper takšno odločitev ni pritožbe, je ta dokončna, v skladu z določbami ZUS-1 pa jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Sodišče ob upoštevanju 32. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju pravilnik) sodi, da mora obrazložitev ocenjevanja prijav, da bi jo bilo mogoče šteti za ustrezno, obsegati utemeljitev ocene prijave po vseh elementih ocenjevanja, tj. ne zgolj (splošno in skupno) po kriterijih, temveč glede na posamezne kazalnike in merila, ki v skladu s pravilnikom ravno tako predstavljajo elemente ocenjevanja prijav in ki jih je (glede na pravilnik in metodologijo) treba uporabiti pri ocenjevanju po kriterijih. Zgolj v primeru, če je obrazložitev ocene prijave podana na ta način, je namreč mogoče preveriti, ali je bila prijava ocenjevana v skladu s predpisi in javnim razpisom.
Tožbi se ugodi, obvestilo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije o rezultatih izbora prijav raziskovalnih programov javnih raziskovalnih organizacij, št. 6316-1/2019-225 z dne 22. 11. 2019, in sklep Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, št. 6316-1/2019-297 z dne 26. 2. 2020, se odpravita ter se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.
1. Toženka je dne 22. 11. 2019 izdala Obvestilo o rezultatih izbora prijav raziskovalnih programov javnih raziskovalnih organizacij (v nadaljevanju obvestilo), iz katerega izhaja, da se tožnikova prijava raziskovalnega programa pod šifro P6-0094, z nazivom „...“, z vodjo A. A., na primarnem raziskovalnem področju 6.01 Zgodovinopisje, zavrne. Tožnikova prijava je bila namreč ocenjena s skupno 14 točkami (skupna usklajena ocena dveh recenzentov), kar pa je manj od zahtevanega minimalnega števila točk, tj. več kot 14 točk. 2. Tožnik je zoper obvestilo vložil ugovor, ki ga je toženkin Upravni odbor s sklepom, št. 6316-1/2019-297 z dne 26. 2. 2020 (v nadaljevanju sklep), zavrnil. V obrazložitvi sklepa toženka pojasnjuje, da je postopek ocenjevanja prijav, prispelih na Javni poziv za financiranje raziskovalnih programov javnih raziskovalnih organizacij – 2019 (v nadaljevanju javni poziv), vodila v skladu z Zakonom o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), Pravilnikom o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju pravilnik) in Metodologijo ocenjevanja prijav za razpise (v nadaljevanju metodologija). Vezano na tožnikov ugovor toženka izpostavlja, da se v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZRRD in 28. členom pravilnika ugovor lahko vloži samo zaradi kršitve postopka izbire ali očitne napake, predmet ugovora pa ne morejo biti pogoji, kriteriji in merila za ocenjevanje prijav niti ocena prijave, dana s strani recenzentov. Toženka ugotavlja, da v postopku ni bilo narejene očitne napake, niti ni prišlo do kršitve postopka. Vezano na očitke o neobrazloženosti obvestila pojasnjuje, da obvestilo in sklep skupaj predstavljata eno prvostopenjsko odločitev, zato toženka s slednjim dopolnjuje obrazložitev obvestila. Toženka zato navaja mnenje recenzentov k posamezni številčni oceni, ki je v prevodu priloženo tudi kot priloga k sklepu in je njegov sestavni del. V nadaljevanju toženka pojasnjuje potek ocenjevanja prijav. Navaja, da sta recenzenta po pripravi individualnih poročil začela z medsebojnim usklajevanjem številčnih in opisnih ocen po posameznih kriterijih ocenjevanja, na podlagi česar je bila pripravljena skupna ocena prijave. Posamične ocene recenzentov, v katere je tožnik zahteval vpogled, tako predstavljajo irelevantno delovno verzijo poročila. Podatki o recenzentih so varovani, njihovo razkritje pa v skladu s pravilnikom ni dovoljeno. Na podlagi pregleda skupne ocene prijave raziskovalnega programa, ki ga je opravilo Občasno strokovno telo za ocenjevanje raziskovalnih programov (v nadaljevanju OST), je toženka recenzenta pozvala k ponovnemu pregledu dokumentacije ter uskladitvi in dopolnitvi skupnih komentarjev ocen, kar sta recenzenta tudi storila. Pri tem sta skupno oceno zvišala iz 12 na 14 točk, kar pa je še vedno manj od minimalne skupne ocene, določene v 70. členu pravilnika. Mnenje ene izmed članic OST o tem, da so opisne ocene dokaj usklajene s številčnimi, je nerelevantno in podano na splošno, z vidika vseh prijav. V nadaljevanju se toženka opredeljuje do očitkov o konkretnih kršitvah po posameznih kriterijih ocenjevanja. Zaključno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo obvestila pravilen, da je slednje pravilno, ugovor pa ni utemeljen.
3. Tožnik se z obvestilom in sklepom ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpostavlja, da obvestilo ne vsebuje vseh sestavin, ki so nujne, da bi ga lahko tožnik oz. naslovno sodišče v upravnem sporu preizkusilo. To predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sklicuje se na sodbo tega sodišča, I U 1326/2015, ter izpostavlja, da iz obvestila razen navedbe skupne ocene dveh recenzentov in dejstva, da so vsi organi in telesa, ki v postopku sodelujejo, tej oceni sledili, brez da bi prej preverili njeno postopkovno pravilnost, ne izhaja nič, kar bi takšno odločitev utemeljevalo. V sklepu je toženka sicer navedla, da je recenzenta pozvala k popravku skupne ocene, še vedno pa se ni vsebinsko opredelila do skupne ocene, ki je bila podlaga za odločanje, niti do vseh ugovorov tožnika. Zgolj dodajanje skupne ocene v slovenskem jeziku v prilogo izpodbijanega sklepa in opredelitev slednje do nekaterih ugovorov tožnika ne zadostuje standardu obrazložene odločitve. Upravni odbor toženke je (brez argumentov in utemeljitev) zgolj pritrdil predlogu odločitve komisije za ugovore, ki jo je imenoval direktor toženke, torej ista oseba, ki je izdala obvestilo. Recenzenta nista ravnala po predpisanem postopku, saj opisne ocene niso usklajene s številčnimi, iz skupnih ocen pa je razvidno, da recenzenta nista upoštevala vseh navedb, ki jih je tožnik podal v prijavi. Še več, nizko oceno sta prijavi prisodila ravno zato, ker podatkov, ki sta jih imela na voljo v postopku ocenjevanja, nista upoštevala, kar pa je nedvomno očitna napaka, ki je lahko predmet ugovora.
4. Ker tožnik zaradi pomanjkljivosti obvestila ni mogel učinkovito uveljavljati pravnega varstva, je podal zahtevo za vpogled v spis in zahteval preložitev več dokumentov. Toženka je šele po ponovnem pozivu delno ugodila tožnikovi zahtevi, ni pa posredovala obeh ocen recenzentov, posredovani dokumenti niso bili popolni (manjkale so jim priloge) niti niso bili v slovenskem jeziku (skupna ocena je bila v angleškem jeziku). Po vročitvi sklepa je tožnik toženko ponovno pozval k predložitvi dokumentov, a mu je toženka te posredovala zgolj delno. Zahtevanih posamičnih ocen recenzentov mu tako ni posredovala, posredovane (združene) individualne ocene pa so bile tožniku posredovane v angleškem jeziku, prevod je moral pridobiti sam. Z zavrnitvijo vpogleda v posamezne ocene recenzentov je toženka ravnala v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 22. členom Ustave RS, kar je bistvena kršitev postopka.
5. Tožnik ni mogel preveriti, ali je posamezen recenzent pri izdelavi ocene spoštoval vsa pravila postopka, ali ima potrebno strokovno znanje ter ali pri njem obstajajo razlogi za izključitev. Toženka s tem povezanih ugovorov tožnika ne more zavrniti zgolj z navajanjem, da gre za strokovnjaka, izbrana na podlagi znanj, izkušenj in kompetenc, saj to predpostavlja nezmotljivost toženke pri njuni izbiri. Nesprejemljiv je v tej zvezi tudi argument toženke, da ugovor zoper znanstveno presojo ni mogoč in da se v vsebino recenzentske ocene ne sme posegati, saj tožnik upoštevajoč takšno stališče ne bi mogel ugovarjati nepravilno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju ter neskladjem med vsebinsko utemeljitvijo in podano numerično oceno. Iz poziva toženke k ponovnemu pregledu dokumentacije ter uskladitvi in dopolnitvi skupnih komentarjev ocen izhaja, da sta recenzenta pri pripravi prve ocene naredila cel kup napak. Ni logično, da toženka lahko opozori na napačno ugotovljeno dejansko stanje, tožnik pa ne. Neupoštevanje s tem povezanih ugovorov posega v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega varstva.
6. V nadaljevanju se tožnik opredeljuje do obrazložitve skupne ocene po posameznih kriterijih. Zatrjuje, da iz obrazložitve skupne ocene po kriterijih 4 in 5 nedvoumno izhaja, da se recenzenta pri podaji ocene ne sklicujeta na vsebino prijave iz točk E in F prijave, ampak oceno utemeljujeta ob ponavljanju ugotovitev, podanih pri prvih treh kriterijih. Iz tega dela skupne ocene je videti, da recenzenta sploh nista videla oziroma prebrala dela prijave (priloga v formatu .pdf), ki obsega ti točki. Pri 5. kriteriju sta celo ocenjevala elemente, ki jih v tej točki sploh ne bi smela ocenjevati, kar pa ni prepoznal noben od toženkinih organov. Prijava tako ni bila ocenjena skladno s predpisanimi kriteriji iz pravilnika in metodologije. Tožnik v zvezi z vsemi kriteriji ocenjevanja izpostavlja, da pravilnosti ovrednotenja prijave in uskladitve ocen ni mogoče preveriti, saj ločeni oceni recenzentov nista del obrazložitve sklepa niti tožniku nista bili posredovani na podlagi zahteve za vpogled v spis. Pred vložitvijo tožbe je tožnik prejel zgolj dokument v angleškem jeziku, za katerega pa ne more preveriti, ali po vsebini ustreza ocenam recenzentov. V zvezi s 1. kriterijem (Znanstvena odličnost raziskovalcev) tožnik nasprotuje oceni recenzentov, da Novi Slovenski biografski leksikon (v nadaljevanju NSBL) ni glavno poslanstvo skupine in prijavljenega programa, takšna ugotovitev pa predstavlja očitno napako, ki je vplivala tudi na oceno. Očitna napaka je bila storjena tudi s kritiziranjem kakovosti objav ter očitkom članom skupine, da ne objavljajo v mednarodnih revijah in pri tujih založbah. Prav tako je bila očitna napaka storjena s tem, ko sta recenzenta svojo oceno oprla na ugotovitev, da člani programske skupine nimajo uporabniških profilov na platformah Google Scholar in Academia.edu – tega kriterija ali kazalnika ne predvideva ne ZRRD ne pravilnik ne metodologija. Napačna je tudi ugotovitev recenzentov, da programska skupina nima pomembnih mednarodnih referenc oziroma da njeni člani niso sodelovali pri mednarodnih projektih, kot tudi ugotovitev, da A. A. ni koordiniral mednarodnega projekta. Tudi ta očitna napaka je vplivala na oceno, toženka pa se do tega ni opredelila. V zvezi z 2. kriterijem (Relevantnost dosežkov raziskovalcev) recenzenta ponovno napačno ugotavljata, da NSBL ni glavna naloga programske skupine in zato zmotno navajata, da nimata podatkov o delu članov te, posledično pa sta tudi napačno zaključila, da ima prijava veliko pomanjkljivosti. Očitek o prenizkem vključevanju mladih doktorjev kaže na nepoznavanje sistema razpisovanja mest mladih raziskovalcev, saj je bila programska skupina v obdobju 2015-2019 upravičena do zaposlitve zgolj enega mladega raziskovalca in je kvoto tako izpolnila 100%. V zvezi z ocenjevanjem po 3. kriteriju (Sposobnost delovanja in vitalnost skupine raziskovalcev) recenzenta po prepričanju tožnika očitno nista seznanjena z dinamiko dodeljevanja mladih raziskovalcev, upoštevala nista niti posledic gospodarske krize in varčevalnih ukrepov na dotok mladih, prav tako sta spregledala mednarodno vpetost vodje programa in sodelovanje skupine v mednarodnih projektih. Pri ocenjevanju po 4. kriteriju (Znanstvena, tehnološka oziroma inovacijska odličnost) sta recenzenta v prilogi E (33. točka prijave) očitno spregledala točki II. In III, v katerih je programska skupina napovedala delo na t.i. prezrtih zgodovinskih virih ter njihovem umeščanju in povezovanju s širšim zgodovinskim, kulturnim in političnim kontekstom. Očitek recenzentov o partikularnih raziskavah posameznih raziskovalcev je tako neutemeljen. Recenzenta sta prezrla tudi tehnološke in vsebinske inovacije, ki jih je obljubljala prijava. Tudi do teh očitkov se toženka ni opredelila. Recenzenta sta povsem zgrešila poanto 4. točke skupne ocene, vprašljivo je, ali sta se s točko E in F programa sploh seznanila. Recenzenta ničesar ne zapišeta tudi o izvirnosti zamisli (kazalnik 4.4). Pri ocenjevanju po 5. kriteriju recenzenta nista upoštevala kazalnikov (5.1 ter 5.4), pač pa ponavljata neutemeljen očitek o pomanjkanju citatov, izražen že pri drugih kriterijih. Recenzenta nista ocenjevala vsebine točke F, kot so to od njiju zahtevala navodila. Nedopustno je, da recenzenta v več segmentih svoje ocene očitata iste stvari (pomanjkanje mednarodne vpetosti, pomanjkanje citatov, pomanjkanje mednarodnih referenc – pri kriterijih 1, 3 in 5; pomanjkanje mladih doktorjev in mladih raziskovalcev – pri kriterijih 2 in 3), tako pa programu za en in isti očitek večkrat znižata oceno. Tak pristop je kot nedopusten prepoznala tudi evropska raziskovalna komisija.
7. Tožnik zaključno ugotavlja, da sta recenzenta ravnala v neskladju s pravili postopka, pred podajo ocene nista popolno ugotovila dejanskega stanja oziroma sta ga ugotovila napačno, v določenih primerih pa sta oceno oprla na kazalnike, za katere ni pravne podlage. Iz ocen recenzentov izhaja tudi, da sploh nista ocenjevala prijavljenega programa, pač pa samo pretekle rezultate, kar je v nasprotju s predpisanimi kriteriji ocenjevanja, toženka pa bi to morala prepoznati kot bistveno postopkovno napako. Toženka je opustila svojo dolžnost presoje, ali sta recenzenta svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze ter ali sta ravnala skladno s predpisanim postopkom – nič od tega iz obrazložitve namreč ne izhaja, zato je ta nezakonita. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.
8. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku, prereka utemeljenost tožbenih navedb ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve. Izpostavlja, da se v postopku odločanja v javno pravnih zadevah, ki nimajo narave upravne zadeve (kamor sodi tudi odločanje na podlagi predmetnega javnega poziva), ZUP uporablja zgolj smiselno, v kolikor področje ni v celoti ali deloma urejeno s posebnim postopkom. Postopek ocenjevanja prijav je v celoti urejen v 7. poglavju pravilnika. Slednji recenzentov ne zavezuje, da opisne ocene podrobno razčlenjujeta po posameznih kazalnikih in merilih, temveč zadošča, da navedeta dejstva in okoliščine, ki so bili odločilni za dodelitev številčne ocene. Toženka je vsebinsko utemeljitev recenzentov k dodeljenim številčnim ocenam vključila v izpodbijani sklep, ki skupaj z obvestilom predstavlja odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku. Pomanjkljivo obrazložitev obvestila je toženka odpravila z vsebinsko utemeljitvijo številčnih ocen recenzentov v sklepu o ugovoru. Ocenjevanje je strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje, enako velja za presojo toženke. Ugovorni razlogi so omejeni na razlog kršitve postopka ali očitne napake, do teh pa ni prišlo. Toženka dalje predstavlja recenzentski sistem ocenjevanja prijav ter pristojnosti OST. Redna funkcija slednjega je pregled recenzentskih poročil, kar pa ne pomeni, da je toženka podvomila v pravilno ocenjevanje tožnikove prijave, kot to navaja slednji. Pojasnjuje, da se individualna poročila recenzentov v primeru usklajenega poročila štejejo za delovno gradivo, ki ni predmet ugovora ali sodnega spora. Toženka posledično ni bila zavezana predložiti prevoda teh dokumentov in ni kršila 11. člena Ustave RS, neutemeljeno je tudi uveljavljanje stroškov prevoda. Tudi očitano kršitev določb postopka, ki se nanaša na uporabo jezika, je toženka odpravila, saj je v izpodbijanem sklepu predložila skupno oceno recenzentov, prevedeno v slovenščino.
9. Tožnikova primerjava recenzentov z delom izvedencev je neustrezna, pri recenzentskih ocenah ne gre za izvedenska mnenja. Bistveni element mednarodno priznanega načina ocenjevanja je v anonimnosti recenzentov, ki je osnovni pogoj kvalitetne in nepristranske ocene. Glede očitka, da je toženka ocene upoštevala, brez da bi jih ovrednotila in interpretirala glede na celotno dokumentacijo, ki je podlaga za odločanje, brez dodatnega pregleda in zahteve recenzentom, da ravnajo skladno s predpisi, toženka ponovno izpostavlja vlogo OST, ki je pregledalo skupno oceno predmetne prijave in prijavno dokumentacijo. Toženka je na podlagi pregleda recenzenta pozvala k ponovnemu pregledu dokumentacije in uskladitvi ocen, kar sta ta storila, ob tem pa tudi zvišala oceno. Izpostavljeno mnenje članice OST je nerelevantno in podano na splošno, z vidika vseh prijav.
10. Toženka prereka tožbene očitke, da recenzenta nista bila seznanjena s prilogama E in F, saj v oceni celo citirata del navedb iz vsebine teh prilog. Toženka prereka tudi očitke o neustreznosti ocenjevanja po posameznih kriterijih. Opozarja na zlorabo instituta očitne napake in kršitev postopka s strani tožnika, ki želi preko navedenih institutov izraziti nestrinjanje z vsebinsko oceno programa, ki sta jo podala recenzenta. Toženka vztraja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
11. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih ter odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Izpostavlja tretji odstavek 69. člena pravilnika ter opozarja, da morajo biti v opisnih ocenah, individualnih in skupnih, navedeni vsi razlogi za dodeljeno oceno pri vsakem kriteriju, ne zgolj odločilni. Meni, da je nujno, da ima tudi sam možnost opozoriti na pomanjkljivosti v ocenah, ki lahko vplivajo na končno odločitev ter da posamični oceni recenzentov nista zgolj nepomembno delovno gradivo. Vztraja tudi, da obrazložitev ocene temelji na ugotovitvah, ki niso predpisane kot kazalniki za ocenjevanje prijav.
12. Tožba je utemeljena.
13. V predmetni zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti obvestila, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo prijavo za sofinanciranje raziskovalnega programa, ter sklepa, s katerim je zavrnila tožnikov ugovor zoper obvestilo.
14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je kot relevantno pravno podlago za presojo v predmetni zadevi treba uporabiti v času izdaje izpodbijanih aktov veljaven ZRRD. Ta je v prvem odstavku 15. člena določal, da je toženka ustanovljena za delovanje na področju raziskovalne dejavnosti in je oseba javnega prava, ki jo ustanovi Republika Slovenija. Tretji odstavek 15. člena ZRRD je dalje določal, da toženka opravlja s tem zakonom določene naloge v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno odločanje o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna. Četrti odstavek navedene določbe je med drugim določal, da lahko zoper odločitev toženke o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna, in ki jo na prvi stopnji sprejme direktor agencije, stranka v 15 dneh po vročitvi vloži ugovor, o katerem odloči upravni odbor agencije v 30 dneh po njegovem prejemu ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek, in da zoper odločitev upravnega odbora agencije ni pritožbe. Po petem odstavku navedene določbe pa se je glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena, uporabljal Zakon o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA). ZJA v prvem odstavku 28. člena določa, da o javnopravnih stvareh iz pristojnosti javne agencije odloča direktor oziroma osebe, ki jih direktor pooblasti v skladu z ZUP.
15. Iz navedenega izhaja, da ZRRD glede odločitve direktorja toženke o izbiri projektov predvideva možnost ugovora, o katerem prav tako odloča toženka, po drugem organu (upravnem odboru), oba akta skupaj pa predstavljata odločitev toženke, sprejete v enostopenjskem postopku. Ker zoper takšno odločitev ni pritožbe, je ta dokončna, v skladu z določbami ZUS-1 pa jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je v nadaljevanju tako presojalo pravilnost in zakonitost obeh izpodbijanih aktov (obvestila in sklepa) kot enotne, dokončne odločitve toženke o tožnikovi pravici.
16. Sodišče dalje pojasnjuje, da se lahko po določbi četrtega odstavka 15. člena ZRRD in (v času izdaje izpodbijanih aktov veljavnega) 28. člena Pravilnika ugovor zoper obvestilo o rezultatih izbora vloži samo zaradi kršitve postopka izbire ali očitne napake. Predmet ugovora ne morejo biti pogoji, kriteriji in merila za ocenjevanje prijav, prav tako ugovor ni mogoč glede znanstvene presoje (ocene) recenzenta. Slednja je lahko posredno predmet ugovora samo, če se prijavitelj v ugovoru sklicuje na konkretno kršitev postopka izbora ali očitno napako. Glede na opisano ureditev je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa omejen na presojo pravilnosti in zakonitosti postopka izbora in na presojo očitnih napak v postopku izdaje izpodbijanega akta.
17. V predstavljen okvir sodnega preizkusa sodi tudi presoja, ali je toženka spoštovala splošna pravila upravnega postopka, ki stranki zagotavljajo učinkovito zaščito njenih pravic. V predmetni zadevi gre namreč za javnopravno zadevo, kolikor področje, na katero zadeva sodi, ni urejeno s posebnim postopkom, pa se v takih zadevah smiselno uporablja upravni postopek (4. člen ZUP). Med takšna splošna pravila upravnega postopka sodi tudi pravica stranke v postopku, da se v obrazložitvi seznani z vsemi razlogi za sprejeto odločitev, obrazložitev odločitve pa mora biti popolna do te mere, da je spoštovano načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V vsakem primeru mora obrazložitev vsebovati dovolj podatkov, da lahko stranka kontrolira pravilnost odločitve.
18. Tožnik v tožbi zatrjuje, da sta izpodbijana akta neobrazložena in ju ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje tudi, da toženka njegove prijave ni ocenjevala v skladu s predpisanimi kriteriji.
19. Skladno s 43. členom ZRRD podrobnejšo organizacijo upravljanja z javnimi sredstvi za raziskovalno in razvojno dejavnost, metodologijo, pogoje in merila, postopke izbora, financiranje, spremljanje in nadziranje izvajanja programov in projektov ter druga področja, ki jih ureja ta zakon, določa agencija (toženka – op. sodišča) po predhodno danem soglasju ministra, pristojnega za znanost, oziroma ministra, pristojnega za tehnologijo, s podzakonskimi predpisi in drugimi splošnimi akti.
20. Tak akt najprej predstavlja pravilnik, ki v 32. členu določa, da se za ocenjevanje prijav na razpise in pozive uporabljajo naslednji elementi: kriteriji, kazalniki in merila (prvi odstavek). Za vsak kriterij se lahko uporablja večje število kazalnikov. Vrednotenje kazalnikov se opravi z enim ali več merili. Posamezni kazalnik ali merilo lahko predstavlja kvantitativna ocena ali ocena recenzentov. Recenzenti ob oceni podajo tudi _kratko opisno oceno oziroma komentar po posameznih elementih ocenjevanja_ (drugi odstavek). Največje število točk, ki jih prijava lahko dobi za posamezni kriterij in nabor kazalnikov, je določeno s tem pravilnikom. Največje število točk, ki jih prijava dobi za posamezno merilo, je določeno v metodologiji (tretji odstavek). Iz prvega odstavka 76. člena pravilnika dalje izhaja, da so kriteriji za ocenjevanje raziskovalnih programov 1. Znanstvena odličnost raziskovalcev, 2. Relevantnost dosežkov raziskovalcev, 3. Sposobnost delovanja in vitalnost skupine raziskovalcev, 4. Znanstvena, tehnološka oziroma inovacijska odličnost in 5. Potencialni vpliv zaradi razvoja, razširjanja in uporabe pričakovanih rezultatov raziskav. Za vsakega od navedenih kriterijev so v drugem do šestem odstavku istega člena določeni tudi kazalniki, ki se uporabljajo za ocenjevanje navedenih kriterijev. Kriterije in kazalnike, kot jih določa pravilnik, je toženka vključila tudi v besedilo javnega razpisa. Na podlagi ZRDD in pravilnika je toženkin Znanstveni svet sprejel tudi metodologijo. Iz slednje za vsakega izmed kazalnikov, ki ga v zvezi z ocenjevanjem prijav po kriterijih določa 76. člen pravilnika, izhajajo podrobnejša merila za njihovo vrednotenje.
21. Sodišče ob upoštevanju 32. člena pravilnika sodi, da mora obrazložitev ocenjevanja prijav, da bi jo bilo mogoče šteti za ustrezno, obsegati utemeljitev ocene prijave _po vseh elementih ocenjevanja_, tj. ne zgolj (splošno in skupno) po kriterijih, temveč glede na posamezne kazalnike in merila, ki v skladu s pravilnikom ravno tako predstavljajo elemente ocenjevanja prijav in ki jih je (glede na pravilnik in metodologijo) treba uporabiti pri ocenjevanju po kriterijih. Zgolj v primeru, če je obrazložitev ocene prijave podana na ta način, je namreč mogoče preveriti, ali je bila prijava ocenjevana v skladu s predpisi in javnim razpisom. Na podlagi ocenjevalnega lista, ki je priloga izpodbijanega sklepa, bi bilo mogoče sklepati, da se je tega zavedala tudi toženka – iz slednjega namreč izhaja navedba vseh elementov ocenjevanja (tj. ne zgolj kriterijev, pač pa tudi kazalnikov in meril), obenem pa tudi navodilo recenzentoma, da morata podati _„pisni komentar posameznih elementov ocenjevanja v skladu s kriterijem“_ (podčrtalo sodišče), ki je _„obvezen in mora biti v skladu z navedeno oceno“._
22. Ne glede na navedeno iz izpodbijanih aktov izhaja, da toženka teh ni obrazložila na ustrezen način. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik, je toženka v obvestilu navedla zgolj število točk, ki jih je tožnikova prijava prejela po posameznih kriterijih ter skupno, ne pa tudi kakršnakoli utemeljitev takšnega vrednotenja. S sklepom je toženka obrazložitev obvestila dopolnila tako, da je sklepu priložila komentarje recenzentov k posamezni številčni oceni, opredelila pa se je tudi navedb tožnika v ugovoru. Vendar pa po presoji sodišča tudi dopolnjena obrazložitev izpodbijane odločitve o zavrnitvi tožnikove prijave ni ustrezna.
23. Tretji odstavek 69. člena pravilnika določa, da vsako prijavo raziskovalnega programa ocenita najmanj dva tuja recenzenta. Recenzent ocenjuje po posameznih kriterijih ocenjevanja tako, da izpolni ocenjevalni obrazec, ki vsebuje številčne ocene po posameznih kriterijih iz 76. člena tega pravilnika. Recenzent k številčni oceni za vsak posamezen kriterij poda opisno oceno, v kateri navede razloge za dodeljeno oceno. Recenzenta uskladita svoji mnenji glede ocene posamezne prijave raziskovalnega programa. _Oceno prijave uskladita tako, da za vsak posamezen kriterij podata usklajene številčne in opisne ocene, seštevek teh ocen pa predstavlja skupno oceno prijave._ Četrti odstavek 69. člena pa določa, da v primeru, če agencija v postavljenem roku ne pridobi usklajene ocene recenzentov, strokovno telo določi tretjega recenzenta. Skupna ocena prijave je povprečje bližnjih dveh ocen recenzentov. Če je ena od treh ocen enaka povprečju vseh treh ocen, ta ocena velja kot skupna ocena prijave.
24. Sodišče ugotavlja, da ocena tožnikove prijave (kot izhaja iz ocenjevalnega lista) po vsakem od ocenjevanih kriterijev obsega številčno oceno, tej pa sledi pisni komentar. Pri kriteriju 1. Znanstvena odličnost raziskovalcev je pisni komentar razdeljen na tri dele. Uvodoma je v komentarju tako navedeno „Oba recenzenta se strinjata glede naslednjih opažanj:“, čemur sledi zapis teh opažanj. V nadaljevanju pa sledita še razdelka „Recenzent 1:“ ter „Recenzent 2“, v katerih so zapisana dodatna opažanja, ki očitno predstavljajo ločene komentarje vsakega od recenzentov. Iz tako podane obrazložitve ocene po 1. kriteriju ni jasno, ali sta recenzenta uskladila svoje mnenje glede tožnikove prijave, oziroma, ali pisni komentar v celoti predstavlja usklajeno oceno obeh recenzentov (kot to narekuje pravilnik v tretjem odstavku 69. člena) ali pa delno usklajeno in delno individualno (neusklajeno) oceno posameznih recenzentov. Tako posledično ni jasno tudi, na čem temelji skupna številčna ocena tožnikove prijave po navedenem kriteriju (tj. ali je ta odraz usklajenih ugotovitev recenzentov ali pa morda ugotovitev zgolj posameznega recenzenta). Dodatna obrazložitev s tem v zvezi nedvoumno ne izhaja niti iz toženkine opredelitve do tožnikovega ugovora zoper obvestilo, saj toženka s tem v zvezi v sklepu navaja le, da sta se recenzenta odločila ohraniti individualne komentarje, čeprav sta dosegla usklajeno oceno, ter da naj bi bilo relevantno zgolj skupno poročilo. Vendar pa toženka ob tem spregleda, da je kot končno poročilo recenzentov (že v naslovu) opredeljen celoten ocenjevalni list, ki je (kot celota) tudi priloga izpodbijanega sklepa. Zaradi tako pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločitve (kot izhaja iz izpodbijanih aktov) posledično ni mogoče preizkusiti tožbenih očitkov, da pri ocenjevanju niso bila upoštevana pravila postopka.
25. Iz izpodbijanih aktov dalje izhaja, da je bila tožnikova prijava po treh izmed petih kriterijev ocenjena s po 3,0 točkami, po dveh kriterijih pa s po 2,5 točke. Sodišče sodi, da iz komentarjev posameznih elementov ocenjevanja pri nobenem od ocenjevanih kriterijev ni jasno razvidno, katero konkretno merilo oziroma kazalnik ter na kak način konkretno je vplival na številčno oceno. Tako pri kriteriju 1 primeroma ni jasno, ali in kako (v kakšni meri) je na številčno oceno 2,5 (od skupno možnih 5,0 točk) vplival vsak od kazalnikov (1.3, 1.6 oz. 1.8) oziroma kako konkretno je na vrednotenje kazalnikov vplivalo vsako izmed meril, predvidenih v zvezi s kazalniki. Iz komentarjev tudi ne izhaja utemeljitev, ali so ugotovljene pomanjkljivosti prijave pri tem kriteriju neznatne, manjše ali precejšnje oziroma ali ima prijava pomembne ali resne slabosti, kar v skladu z metodologijo predstavlja okvir za določitev številčnih ocen (oziroma njihov pomen). Smiselno enako kot za kriterij 1 velja tudi za ostale kriterije, pri čemer dodatna obrazložitev s tem v zvezi ne izhaja niti iz toženkine opredelitve do tožnikovega ugovora zoper obvestilo (tj. iz sklepa). Tudi v tem primeru zaradi pomanjkljive obrazložitve posledično ni mogoče preizkusiti tožbenih očitkov, da ocena ne temelji na predpisanem načinu in elementih vrednotenja prijav.
26. Iz ocenjevalnega lista (ki je del izpodbijanega sklepa, tako pa del izpodbijane odločitve o zavrnitvi tožnikove prijave) kot slednje izhajajo tudi komentarji recenzentov, za katere ni jasno, na katero konkretno merilo oziroma kazalnik posameznega ocenjevalnega kriterija se nanašajo. Tožnik tako npr. utemeljeno izpostavlja komentar recenzenta k oceni po 1. kriteriju, ki se nanaša na profile raziskovalcev v Google Učenjaku in na spletišču academia.edu, za katerega ni mogoče ugotoviti (saj to iz obrazložitve ne izhaja), na katerega izmed kazalnikov oz. meril v okviru 1. kriterija naj bi se nanašal. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da s tem povezana ugotovitev ni del skupnega poročila recenzentov, česar pa zaradi nejasnosti v zvezi s pisnimi komentarji elementov ocenjevanja pri 1. kriteriju (kot so že bile predstavljene v 24. točki te sodbe) ni mogoče preizkusiti. Tudi v tem primeru zaradi pomanjkljive obrazložitve posledično ni mogoče preizkusiti tožbenih očitkov, da ocena ne temelji na predpisanem načinu in elementih vrednotenja prijav.
27. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da zaradi predstavljenih pomanjkljivosti in nejasnosti ter umanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z oceno tožnikove prijave izpodbijanih aktov ni mogoče preizkusiti. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka ter tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijana akta (obvestilo in sklep) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Akt, s katerim bo toženka ponovno odločila o tožnikovi prijavi, bo moral biti obrazložen tako, da bo mogoče preizkusiti, ali je prišlo pri ocenjevanju tožnikove prijave do kršitev postopka oziroma do očitnih napak. Obrazložitev bo morala zadostiti tudi pogojem iz 214. člena ZUP. Ocenjevanje tožnikove prijave mora toženka izvesti ob upoštevanju veljavnih predpisov, uporabiti sme zgolj kriterije, kazalnike in merila, določene v teh predpisih in v javnem razpisu, obrazložitev ocene pa mora obsegati vse elemente ocenjevanja.
28. Ker je bilo izpodbijana akta treba odpraviti že zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev postopka, se sodišče do ostalih tožbenih očitkov tožnika ni opredeljevalo.
29. V zadevi je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravna akta odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je zato, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji).