Jedro

Ni dvoma, da je do škodnega dogodka prišlo na pločniku, ki ni bil ustrezno posipan. Toženka pločnika ni posipala, čeprav bi ga morala. Razlog padca tožnice je poledenela površina in ne morda dvignjen nivo jaška, na katerega je tožnica stopila, in nato padla na pločnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 382,50 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Oris spora_

1. Tožnica zatrjuje, da ji je 1. 2. 2017 med hojo po pločniku spodrsnilo na poledeneli površini pločnika, tako da je padla in se pri tem hudo telesno poškodovala, da družba A. d. o. o., ki je imela zavarovano odgovornost pri toženki, ni ustrezno in s potrebno skrbnostjo izvajala zimske službe, ker bi morala poskrbeti, da je led odstranjen s pločnika oziroma nastanek ledu preprečiti s posipanjem soli in peska, česar ni storila, zato tožnica od toženke zahteva plačilo nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja 13.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 13.000,00 EUR, skupaj 28.000,00 EUR.1 _**Odločitev sodišča prve stopnje**_

2. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2018 do plačila (I), da se zavrne višji tožbeni zahtevek v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2017 (II), da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 4.475,17 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži, da ji povrne vse stroške pravdnega postopka.

4. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno ugotovilo vzročno zvezo med neskrbnim izvajanjem zimske službe in tožničinim padcem. Tožnica je padla, ko je stopila na jašek, to izhaja iz njene izpovedbe2. Tožnica ni padla, ko je stopila na led pod vodno površino, padla je, ko je stopila na jašek. Pločnik in jašek sta bila mokra, ker je deževalo. Drsnost mokre kovinske površine je bila zelo velika, kar je ugotovil izvedenec komunalne stroke, ki je pojasnil, da je odgovor na vprašanje, ali na taki površini pride do padca, odvisno od zaznavanja nevarnosti (vidnosti kovinske površine), hitrosti gibanja, velikosti kovinske površine - nobena od teh okoliščin ni v sferi, ki bi jo lahko obvladoval zavarovanec toženke, zato mu ni mogoče naprtiti odgovornosti za padec tožnice.

5. Tožnica je trdila, da je bila zaradi neskrbnosti ravnanja toženka ob pokrovu jaška v vdolbini ledena ploskev premera 25 cm, ki jo je prekrivala voda. Iz njene izpovedbe izhaja, da je padla, ko je stopila na pokrov jaška, ne v lužo. Luža oziroma ledena ploskev ni povzročila njenega padca, zato med zatrjevano opustitvijo zavarovanca in škodno posledico ni vzročne zveze. Pritožba v nadaljevanju povzema del obrazložitve iz sklepa pritožbenega sodišča II Cp 1603/2021 z dne 11. 11. 2021. 6. Obstoj luže na pločniku v deževnem vremenu ne kaže na protipravno opustitev dolžnosti na strani zimskega vzdrževalca cest. Luža je nastala zaradi neravnine na pločniku, neravnina pa je običajna pohodna površina, ki jo pešci ob običajni pazljivosti lahko obvladajo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni utemeljeno pričakovati, da se bo peška izognila vsaki manjši luži, in da tožnici ni moč očitati, da bi morala pričakovati led pod vodno površino. V konkretnem primeru se je tožnica luži izogibala, saj ni nobene druge logične razlage, zakaj je stopila na rob pokrova jaška, ob katerem je bila luža. Tožnica se je nepremišljeno odločila, da bo stopila na rob kovinskega jaška - tak korak je nestabilen, še zlasti za starejšo osebo kot je tožnica.

7. Če bi držala ugotovitev sodišča, da je tožnica stopila v lužo, se toženka ne strinja z razlago, da poledice pod vodo ni bilo mogoče pričakovati. Tožnica bi morala računati tudi s tem, saj ji zimske vremenske razmere niso mogle biti neznane.

8. Priča B. B. je izpovedal, da so tistega jutra opozarjali po radiu na poledico ter pozivali občane na pazljivost, tožnica bi zato morala hoditi še posebej pazljivo. Kritičnega dne je držala v eni roki dežnik, v drugi pa športno torbo, stopila je na rob pokrova jaška, kar predstavlja opustitev skrbi za lastno varnost, zato je za škodo odgovorna sama, podredno pa je k njenemu nastanku bistveno prispevala.

9. Sodišče je pravilno ugotovilo način izvajanja zimske službe3, zmotno pa je zaključilo, da zavarovanec toženke ni storil dovolj za varnost pešcev na pločniku. Izvedenec komunalne stroke je listinske nepopolno povzel, kar je toženka grajala v pripombah na izvedensko mnenje. Izvedenec mnenja tudi ni prepričljivo dopolnil. Iz dnevnika zimske službe in izpovedb prič delavcev zavarovanca toženke izhaja, da so delo v kritičnem času opravljali v skladu s predpisi.

10. Višina prisojene odškodnine je pretirana po vseh postavkah nepremoženjske škode glede na sodno prakso v podobnih primerih. Sodišče ni presojalo dokazov in ni podalo dokazne ocene, katere trditve tožnice šteje za dokazane in katere ne. Pomanjkljiva je kritična presoja dokazov zlasti glede okoliščin, ki se nanašajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče ugotavlja, da je tožnica glede športnih in rekreativnih aktivnosti sposobna le za enakomerne športne aktivnosti (plavanje, hoja po ravnem ali v hrib), ne more pa se ukvarjati s športi, kjer je potrebna uporaba rok, da je nezmožna za težje fizične aktivnosti, da zato duševno trpi, čeprav je očitno, da so te omejitve posledica starosti tožnice, ki je bila v času škodnega dogodka stara 76 let, in ne poškodbe, kar izhaja tudi iz njene izpovedbe. V podobnem primeru je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 32/2021 odločilo, da je primerna denarna odškodnina za telesne bolečine 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 4.500,00 EUR.

_**Odgovor na pritožbo**_

11. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

12. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

13. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sodbi ni protispisnosti in nasprotij, prav tako so v sodbi navedeni odločilni razlogi.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zavarovanec toženke ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri opravljanju zimske službe, kar je odločilni vzrok, zaradi katerega je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič, tožnice in listin prepričljivo pojasnilo, da zavarovanec toženke ni opravil potrebnega posipanja in tudi ne ogleda spornih površin kritičnega dne, čeprav bi to moral storiti glede na vremenske razmere in takratno stanje pohodnih površin, kar ugotavlja tudi izvedenec. Kritičnega dne je zaradi kombinacije ledu in vode na pločniku zelo drselo4, zato bi zavarovanec toženke moral izvesti posipanje, še posebej iz razloga, ker je bila glede na vremenske razmere poledica pričakovana. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec toženke ni zagotovil varne uporabe pohodnih površin. Tudi izvedenec komunalne stroke je v mnenju izpostavil, da bi moral zavarovanec toženke 31. 1. 2017, dan pred napovedanimi padavinami, v popoldanskem oziroma večernem času preveriti, ali so površine cest in pločnikov tako posute, da zagotavljajo ustrezno varnost pred poledico, in da bi moral izvesti intenzivno dodatno posipavanje v nočnih urah 31. 1. 2017 oziroma v zgodnjih urah 1. 2. 20175. 15. Toženka se sklicuje in povzema del obrazložitve iz sklepa pritožbenega sodišča II Cp 1603/2021, spregleda pa, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz razloga, ker je bilo v postopku sporno, ali bi toženka na dan škodnega dogodka morala posipati pločnik, s tem, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, toženka pa je v pritožbi trdila, da sodišče nima strokovnega znanja za tako oceno. V novem sojenju je bilo prepričljivo ugotovljeno, da toženka ni posipala pločnika, čeprav bi ga morala. Razlogi sodišča prve stopnje v sodbi pa ne puščajo nobenega dvoma, da je razlog padca tožnice prav poledenela površina in ne morda dvignjen nivo jaška, na katerega je tožnica stopila, in nato padla na pločnik. Ni torej dvoma, da je do škodnega dogodka prišlo na pločniku, ki ni bil ustrezno posipan, toženka pa ni dokazala, da bi tožnica padla iz razloga, ker bi nerodno stopila na jašek, ker se je izogibala luži oziroma zaradi njene nepremišljene odločitve, ker je stopila na rob kovinskega jaška, in ker gre za starejšo osebo, je bil njen korak nestabilen.

16. Prav tako ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da bi morala biti tožnica bolj pazljiva glede na dejstvo, da so tistega jutra po radiu opozarjali na poledico ter pozivali občane na pazljivost. Ta okoliščina zgolj dodatno potrjuje, da je zavarovanec toženke opustil dolžno skrbnost pri vzdrževanju pločnika. Toženka je odšla na športno vadbo, zato je v eni roki držala športno torbo, v drugi pa dežnik, ker je deževalo, kar pa ni moč oceniti kot opustitev dolžne skrbnosti za lastno varnost, zato toženka ni soodgovorna za škodni dogodek6. 17. Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja priznalo odškodnino v višini 8.500,00 EUR. Pravilno je upoštevalo, da je tožnica utrpela hude bolečine v skupnem trajanju štirih dni, da je trpela srednje hude bolečine dva meseca, lahke bolečine dodatno še dva meseca, da bo tudi v bodoče pri daljši fizični aktivnosti z deli z roko imela bolečine, hkrati pa je tudi upoštevalo številne nevšečnosti tekom zdravljenja, kot jih je ugotovil izvedenec travmatolog. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin, je sodišče prve stopnje tožnici priznalo primerno odškodnino za to vrsto škode, enako velja za strah, glede na trajanje in intenziteto, kar pritožba opredeljeno tudi ne izpodbija.

18. Tudi ob upoštevanju izpovedbe tožnice ni dvoma, da ima tožnica duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na to, da je nezmožna za težje fizične aktivnosti, ker lahko dvigne le breme do 5 kg do višine ramen, da pri težjih fizičnih aktivnostih doma in dalj časa trajajočih fizičnih aktivnosti doma potrebuje pomoč druge osebe, da je omejena v športnih in rekreativnih aktivnostih, kjer je potrebna uporaba rok, da je za gospodinjska in hišna opravila manj sposobna, kar tudi ob upoštevanju njene starosti, utemeljuje priznanju odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje v višini 8.500,00 EUR.

19. Pritožbeno sodišče je upoštevalo okoliščine konkretnega primera, hkrati pa tudi višino odškodnin, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa7. _**Odločitev o stroških pritožbenega sodišča**_

20. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP).

_**Glede stroškov pritožbenega postopka**_

21. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo pritožbene stroške - za odgovor na pritožbo (625 točk) 375,00 EUR in za materialne stroške 7,50 EUR, skupaj 382,50 EUR. Toženka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Glej spremembo tožbe na l. št. 113-114 in sklep o dovolitvi spremembe tožbe sodišča prve stopnje na l. št. 130. 2 Ki jo toženka povzema v pritožbi - glej stran 2. 3 Podrobneje glej II. tč. pritožbe. 4 Kar izhaja tudi iz Dežurne knjige zimske službe, kjer so tudi zabeleženi klici občanov, ki so opozarjali na poledico na javnih krajih na različnih območjih L., enako so izpovedale priče, ki so bile prisotne na kraju škodnega dogodka in tožnica. 5 Podrobneje glej 28., 31., 33., 34 in 37. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 6 Podrobneje glej 39. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 7 Pritožbeno sodišče je upoštevalo sodno prakso, ki jo navaja pritožba (VSC Cp 32/2021), hkrati pa tudi odločbe VS RS II Ips 582/2007, II Ips 331/2016 in II Ips 259/2018, ki potrjujejo sklep, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici odškodnino v višini, kot jo priznava sodna praksa v podobnih primerih.