Jedro

Tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje v pravnem prometu, ko bančne izpiske in listine, ki jih je redno pošiljala tožena stranka kot banka v zvezi s sklenjenimi terminskimi posli, ni redno pregledovala in ni bila pozorna na stroške in dajatve, ki jih je tožena stranka zaračunavala. Terjatev tožeče stranke iz naslova neutemeljenega obračuna posredniške provizije je zato zastarala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.839,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.051,58 EUR od 20. 4. 2006 dalje do plačila, od zneska 905,53 EUR od 10. 5. 2006 dalje do plačila, od zneska 711,23 EUR od 16. 11. 2006 dalje do plačila, od zneska 1.359,91 EUR od 2. 12. 2006 dalje do plačila ter od zneska 811,04 EUR od 1. 9. 2007 dalje do plačila in tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od izdaje sodbe plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 859,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da na podlagi določbe 435. člena Obligacijskega zakonika (2) tožena stranka ob realizaciji vsakokratne terminske pogodbe ni bila upravičena tožniku zaračunavati posredniške provizije, kar pomeni, da je vsakršen dogovor oziroma pogodbeno določilo o plačilu provizije nično. Prvo sodišče v sodbi ne pojasni, na kakšni podlagi je tožena stranka obračunavala posredniško provizijo tožeči stranki, zato se sodbe ne da preizkusiti. Dogovor o zaračunavanju posredniške provizije med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Tožeča stranka je vedela, da tožniku zaračunava nekaj, za kar ni imela pravne podlage, vendar ga o tem nikdar ni obvestila, v postopku pa se je sklicevala na zastaranje, namesto da bi vrnila tisto, kar je neupravičeno vzela iz računov svoje stranke. Navedene ugotovitve so odločilne za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja. Tožena stranka je poslovala nepošteno, ker je izvajala pobote v nasprotju z določbo 316. člena OZ, zato se ne more sklicevati na ugovor zastaranja. Kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe niso podvrženi zastaranju, kar potrjuje sodna praksa (VSL I Cp 1306/2011 in VSL I Cpg 121/2010). Določbe OZ o ničnosti je treba interpretirati kot lex specialis do določb o neupravičeni obogatitvi. Prvo sodišče ni ugotovilo, kdaj je bila ničnost notificirana s strani ene izmed pogodbenih strank, kar je pomembna okoliščina za odločanje o utemeljenosti ugovora zastaranja. Če gre pri vprašanju zastaranja kondikcij, ki izvirajo iz ničnih pogodb, za pravno praznino, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati Načela evropskega pogodbenega prava in Skupni referenčni okvir za evropsko pogodbeno pravo, ki sta dokumenta, ki predstavljata osnovo za postopno harmonizacijo civilnega prava nacionalnih sistemov v Evropski uniji v smeri reformiranja in razvijanja prava, čeprav navedena dokumenta še nista zavezujoča. 3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Očitek pritožbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je neutemeljen, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je terjatev tožeče stranke zastarala.

6. Tožeča stranka v pritožbi znova zatrjuje, da dogovor med pravdnima strankama, ki bi toženo stranko opravičeval, da zaračunava posredniško provizijo, ni bil sklenjen, hkrati pa navaja, da je dogovor o plačilu posredniške provizije ničen. Gre za trditveno podlago, ki si nasprotuje, saj ne more biti ničen dogovor, ki po zatrjevanju tožeče stranke nikoli ni bil sklenjen. Navajanje ničnostnih razlogov je zato le pravno neutemeljen odgovor tožeče stranke na ugovor zastaranja tožene stranke.

7. Tožeča stranka utemeljuje vračilo denarnih zneskov na neupravičeni obogatitvi, ker si je tožena stranka zadržala del posredniške provizije brez pravne podlage. Navedene terjatve tožeče stranke pa so zastarale, ker je od dneva, ko se je tožeča stranka lahko seznanila o plačilu posredniških provizij ob potrebni skrbnosti (336. člen OZ) do vložitve tožbe potekel petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je iz obračunov, ki so bili priloženi k vsaki od pogodb o terminski prodaji delnic, razvidno, v kakšni višini je tožena stranka zaračunavala posredniško provizijo, teh dejstev pa tožeča stranka opredeljeno ne prereka. Iz navedenih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni obvestila tožeče stranke, da je zaračunavala posredniško provizijo. Prav nasprotno, na podlagi obračunov je tožena stranka seznanjala tožečo stranko o poravnavi sklenjenih transakcij in o novem znesku po poračunu stanja na denarnem računu tožeče stranke. Takšna obveznost tožene stranke izhaja iz pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili za dnevno obveščanje, z izpisom prometa in stanja, v kolikor pride do spremembe stanja na računu.

8. Tožeča stranka zato ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje v pravnem prometu (drugi odstavek 6. člena OZ), ko bančnih izpiskov in listin, ki jih je redno pošiljala tožena stranka kot banka v zvezi s sklenjenimi terminskimi posli, ni redno pregledovala in ni bila pozorna na stroške in dajatve, ki jih je tožena stranka zaračunavala. Na podlagi navedenih obvestil, ki jih je tožeča stranka prejemala od tožene stranke, se je tožena stranka lahko seznanila z vsemi zneski, ki so bili tožeči stranki obračunani. Posredniška provizija je bila obračunana v obdobju od 16. 4. 2006 do 31. 8. 2007, o obračunih je bila tožeča stranka dnevno obveščena in ker je bila tožba vložena 25. 9. 2012 je terjatev tožeče stranke zastarala.

9. Iz tretjega odstavka 10. člena pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa izhaja, da tožena stranka lahko pobota svoje terjatve do imetnika računa, iz katerega koli pravnega naslova z dobroimetjem, ki ga ima na računu pri banki. Takšen dogovor izključuje prepoved pobotanja, kot ga določa drugi odstavek 316. člena OZ. Pri ravnanju tožene stranke, ki si je obračunala posredniško provizijo, tudi ni šlo za enostranko izjavo, marveč za del pogodbenega dogovora.

10. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi tožena stranka, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj je tožena stranka v vlogi le povzemala trditveno podlago, ki jo je že podala pred sodiščem prve stopnje.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.