Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz smiselne razlage določb 26., 33. in 41. člena SZ izhaja, da je stroške obratovanja, ki po četrtem odstavku 24. člena SZ predstavljajo stroške storitev v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča, torej tudi stroške za dimnikarske storitve, ki se nanašajo na skupne naprave, dolžan nositi lastnik stanovanja, če pa oddaja stanovanje v najem, ti stroški vsaj deloma bremenijo najemnika. Nikjer pa ni določeno, da bi moral te stroške plačevati upravnik večstanovanjske hiše. Tudi v zvezi z morebitno pogodbeno podlago utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebno ugotoviti, da ta ne obstaja. To priznava celo pritožnik, ko navaja, da s toženo stranko ni sklenil nobene pogodbe o opravljanju dimnikarskih storitev in našteva razloge, zakaj tega ni storil.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je s prvotno sodbo I Pg 336/96 z dne 2.12.1997 v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 25.4.1996, opr. št. Ig 226/96, toženi stranki pa naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeči stranki.
Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 198/98 z dne 9.7.1998 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 46.129,00 SIT.
Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.
l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da dimnikarsko službo v občini J. opravlja kot koncesionar od 1.12.1991 dalje in sicer na podlagi sklepa IS S. J. ter na njegovi osnovi sklenjene pogodbe z Občino J.. Zaradi tega je na njej dodeljenem območju dolžna opravljati navedene storitve in za zadevne objekte tudi odgovarja. Tožena stranka je upravnik nekaterih od teh objektov in čeprav pogodbe med toženo stranko kot upravnikom večstanovanjskih hiš ter uporabniki posameznih stanovanj še niso sklenjene, to na zadevno pravdo ne vpliva. Logično je, da na koncu stroške tožeče stranke nosi uporabnik, saj mu jih upravnik zaračuna, vendar mora upravnk voditi evidenco, pobirati denar, opominjati in pripravljati poročila o rezultatih izterjav. Trditve tožene stranke, da tožeči stranki zato ne plačuje računov, ker z njo nima sklenjene nobene pogodbe, so neutemeljene. Dolžnost sklenitve take pogodbe ni določena v nobenem predpisu, zato zadostuje le dokument o opravljeni storitvi in skladno z njim izdan račun. Poleg tega stranki pri sklepanju take pogodbe ne bi imeli nobene avtonomije, ker je že vse določeno z ustreznimi predpisi. Predvsem pa bi bilo sklepanje pogodbe o opravljanju dimnikarskih storitev z upravnikom nepotrebno, saj tožeča stranka teh storitev ne opravlja za upravnika, temveč za stanovalce.
Tožeča stranka mora med drugim opravljati tudi storitve v zvezi z obratovanjem stanovanjske hiše po četrtem odstavku 24. člena Stanovanjskega zakona in poskrbeti za izterjavo s tem povezanih stroškov, iz česar izhaja, da je dolžna plačati stroške tožeče stranke, nastale s čiščenjem dimnikov.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi je vprašanje, ali obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati dimnikarske usluge. To pravno podlago pa lahko predstavlja zakon ali ustrezna pogodba. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da zakonsko podlago morebitne utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavlja Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 - 44/96, v nadaljevanju SZ). Ne sprejema pa pritožnikove razlage določb navedenega zakona.
Iz smiselne razlage določb 26., 33. in 41. člena SZ izhaja, da je stroške obratovanja, ki po četrtem odstavku 24. člena SZ predstavljajo stroške storitev v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča, torej tudi stroške za dimnikarske storitve, ki se nanašajo na skupne naprave, dolžan nositi lastnik stanovanja, če pa oddaja stanovanje v najem, ti stroški vsaj deloma bremenijo najemnika. Nikjer pa ni določeno, da bi moral te stroške plačevati upravnik večstanovanjske hiše. Tudi v zvezi z morebitno pogodbeno podlago utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebno ugotoviti, da ta ne obstaja. To priznava celo pritožnik, ko navaja, da s toženo stranko ni sklenil nobene pogodbe o opravljanju dimnikarskih storitev in našteva razloge, zakaj tega ni storil. Sklep Izvršnega sveta skupščine Občine J. in na njegovi osnovi sklenjena pogodba z Občino J., s katerima je bila pritožniku podeljena koncesija za opravljanje dimnikarskih storitev na delu območja Občine J., pa pritožnika še ne upravičujeta, da bi brez posebnega dogovora z upravniki zadevnih večstanovanjskih hiš tem zaračunaval svoje storitve. Neposrednega dogovora oz. sporazuma med konkretnima pravdnima strankama o njunih medsebojnih pravicah in obveznostih namreč ne more nadomestiti dogovor med tožečo stranko in neko tretjo osebo in tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je v obravnavanem primeru tretja oseba Občina J..
Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določil postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.
Ker torej niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.