Jedro

Po 2. odst. 186. čl. ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. To je potrebno zaradi določbe 1. odst. 497. čl. ZPP ter 3. odst. 382 v zvezi z 488. čl. ZPP. Po teh določbah namreč revizije ni v gospodarskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, določenega v 497. čl. ZPP. Če tožnik ne navede v tožbi vrednosti spornega predmeta v skladu z navedenimi določbami, revizija ni dovoljena (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993 v Poročilu o sodni praksi II/93).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da sanira ogrevalni sistem pri tožeči stranki tako, da bo v vseh stanovanjih dosežena temperatura 20 C, v kopalnicah pa 24 C. Sodišče druge stopje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odst. 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahteve, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. ZPP v zvezi s 488. čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tožbi, vloženi dne 22.1.1990, je tožeča stranka postavila zahtevek na saniranje ogrevalnega sistema, torej nedenarni zahtevek, ni pa navedla vrednosti spornega predmeta. Sodišče pred začetkom obravnavanja glavne stvari ni odpravilo te pomanjkljivosti. Tega tudi tožena stranka ni zahtevala. Tožeča stranka je popravila tožbo šele s pripravljalnim spisom, vloženim dne 2.2.1994, ko je navedla vrednost spornega predmeta 450.000,00 Sit. Po 2. odst. 186. čl. ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. To je potrebno zaradi določbe 1. odst. 497. čl. ZPP ter 3. odst. 382 v zvezi z 488.čl. ZPP. Po teh določbah namreč revizije ni v gospodarskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, določenega v 497. čl. ZPP. Če tožnik ne navede v tožbi vrednosti spornega predmeta v skladu z navedenimi določbami, revizija ni dovoljena (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.12.1993 v Poročilu o sodni praksi II/93). V tej zadevi torej revizija ni dovoljena že zato, ker tožnik ni ravnal po 2. odst. 186. čl. ZPP, tožena stranka pa ni storila ničesar, da bi bila ta pomanjkljivost pravočasno odpravljena.

Ne glede na to, da navedba vrednosti spora v pripravljalnem spisu z dne 2.2.1994 ni več mogla vplivati na pravico do revizije, pa je tedaj navedena vrednost spora 450.000,00 Sit za dovoljenost revizije prenizka. Po tedaj veljavni noveli ZPP (9.čl. zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov Ur.l. RS št. 55/92) namreč revizije ni v zadevah, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 450.000,00 Sit. Z navedenim pripravljalnim spisom ta znesek ni bil presežen.

Glede na navedeno revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (293. čl. v zvezi s 488. čl. ZPP).