Jedro

Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je podano relevantno dejansko stanje pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Preizkus materialnopravne sklepčne pritožbe se nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP); in da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim dejstvom, prav tako tudi ne splošno znanim dejstvom (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in  potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo po kateri mora drugotožena stranka v roku 15-tih dni tožeči stranki plačati 13.414,55 EUR (kar je bilo pred uveljavitvijo Zakona o uvedbi EURA 3.214.663,48 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Drugotožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 482,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2007 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila drugotožena stranka. V pritožbi navaja, da po njeni oceni niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožba z vsemi prilogami drugotoženi stranki ni bila vročena. V spisu se nahaja le nepodpisana vročilnica, iz česar izhaja, da sodna pisanja drugotoženi stranki niso bila pravilno vročena. Iz dopisa tujega sodišča tudi izhaja, da naj bi nekemu predstavniku drugotožene stranke vročili tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 18.12.2005. Drugotoženi stranki pa ni znano za kateri sklep naj bi šlo. Tega sklepa v spisu ni. Nikjer pa ni navedeno, da bi skušali drugotoženi stranki vročiti sklep sodišča z dne 8.12.2005, s katerim se drugotoženi stranki nalaga, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Iz navedenih pomanjkljivosti je jasno razvidno, da vročanje ni potekalo tako, kot določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Šele z dopisom pooblaščenke za sprejemanje pisanj je bila drugotožena stranka obveščena o poteku postopka in izdaji zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, torej da iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Izpodbijana zamudna sodba pa nima razlogov o obstoju tistih dejanskih okoliščin, ki so po oceni sodišča pravnorelevantna, saj ni jasno, katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo kot pravno relevantna. Tožeča stranka ni predložila prav nobenega dokaza o tožbenih navedbah in pravnem razmerju za drugotoženo stranko. Posledično pa izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje le navaja, da tožbeni zahtevek temelji na pogodbi ter opisuje domnevne pogodbene pravice in obveznosti strank. Tožeča stranka pogodbe ni predložila. Zgolj povzemanje tožbenih navedb pa nikakor ne more zadoščati za oceno, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožeča stranka namreč ni predložila enega samega dokaza o tem, da bi bila tožeča in drugotožena stranka v kakršnemkoli pravnem razmerju. Izpisek odprtih postavk ni potrjen s strani drugotožene stranke, je ročno popravljen in ne izkazuje temelja posameznih poslovnih dogodkov. Tudi priložena korespondenca se nanaša na tožečo stranko in prvo toženo stranko. Tožeča stranka ni predložila popolnoma ničesar kar bi lahko pripeljalo do sklepanja, da obstaja med strankama kakršnokoli pravno razmerje. Drugotožena stranka pa predvsem ugotavlja, da so dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Slednja v 2. točki tožbe navaja, da sta sporna zneska zapadla v plačilo 10.3.2003, posledično pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožeči stranki priznalo zamudne obresti od 11.3.2003 dalje. Iz izpiska odprtih postavk pa jasno izhaja, da naj bi bila računa izdana šele 31.12.2003, v plačilo pa naj bi zapadla 1.1.2004. Hkrati pa tožeča stranka navaja, da naj bi prvi toženec pristopil k dolgu, čeprav iz izjave slednjega izhaja, da naj bi prevzel dolg. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi napačno pravno presojo o tem, da toženi stranki nista enotna sospornika. Dejstvo namreč je, da zahtevek zoper toženca temelji na isti dejanski in pravni podlagi ter da tožeča stranka zahteva plačilo denarnega zneska nerazdelno od obeh tožencev. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugotoženi stranki naložilo plačilo v višini 13.414,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2003 dalje do plačila. V prvi vrsti je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je izrek sodbe v izrecnem nasprotju z razlogi, predvsem pa ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da skladno z določbo 376. čl. obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zoper drugotoženo stranko zatem, ko je ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP, kateri določa, da sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. čl. ZPP ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni tudi ostali pogoji navedeni v tem členu. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba s pozivom na odgovor drugotoženi stranki vročena 10.11.2006 preko Ministrstva za pravosodje, kar izhaja iz vročilnice kot tudi iz zapisnika Občinskega sodišča v Tuzli z dne 29.11.2006. Tako vročilnica kot zapisnik sta javni listini in izkazujeta tisto, kar je v obeh navedeno (1. odst. 212. čl. ZPP). Dovoljeno je izkazati nasprotno (3. odst. 212. čl. ZPP) vendar drugotoženec samo z navedbo, da tožbe in poziva ni prejel, tega ni dokazal. Skupaj s tožbo je bil drugotoženi stranki vročen tudi poziv za odgovor na tožbo, da v roku 30 dni odgovori na navedbe v tožbi. Poučena je bila tudi, da bo v primeru, če ne odgovori na tožbo ali če odgovor ne bo obrazložen, sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Ali je bil drugotoženi stranki vročen tudi sklep z dne 18.12.2005, kateri je naveden v dopisu Občinskega sodišča v Tuzli, pa v tej fazi postopka ni pomembno. Pomembno pa je le, da je bila drugotoženi stranki vročena tožba s pozivom na odgovor. Zamudna sodba pa ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pač pa sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je podano relevantno dejansko stanje pač pa je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Preizkus materialnopravne sklepčne pritožbe se nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP); in da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim dejstvom, prav tako tudi ne splošno znanim dejstvom (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP). Preizkusilo je torej sklepčnost tožbe in se prepričalo, da priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi navedbami. Dokazov pa ni potrebno presojati kot zmotno meni pritožnik, saj bi to pomenilo ugotavljanje dejanskega stanja. Da sta obe toženi stranki nujna in enotna sospornika pa ne drži. Gre sicer za solidarno obvezo, vendar pa je zoper vsakega možna drugačna sodba. Pritožnik se sicer sklicuje na določbo 376. čl. Obligacijskega zakonika, po kateri zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, vendar pa zgolj s citiranjem te določbe ne more izpodbiti odločbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obrestni del zahtevka, ne da bi za to navedel potrebna odločilna dejstva. Ker je pritožba drugotoženca neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).