Jedro

Z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 5. 2018 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 2. 2018, ponovno odmero in izplačilo nadomestila od 3. 7. 2008 dalje ter plačilo odškodnine v znesku 20.000,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevane kršitve 1. člena Protokola št. 1 k EKČP niti do zatrjevane diskriminacije invalidov. ZPIZ-1 je bil v nasprotju z načelom enakosti. Toženec je bil seznanjen, da je kljub poslabšanju zdravstvenega stanja opravljal isto delo, kasneje pa mu je bilo delovno razmerje odpovedano. Kršeni so še svoboda dela in prosta izbira zaposlitve ter pravica do socialne varnosti. Opozarja na 27. člen Konvencije o pravicah invalidov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do sodne prakse (VIIII Ips 287/2006) glede priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec tako delo opravlja. Gre za kršitev materialnega prava, zato so izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Toženec ne more kar ukiniti predhodno priznane pravice do nadomestila, dokler ne pride do razporeditve na drugo delovno mesto. Kršena je bila še pravica do poštenega sojenja. Zastaranje odškodnine zaradi kršitve človekovih pravic s strani države je nemoralno per se. Ker gre za pravno praznino, zastaranje tovrstnih zahtevkov ne more biti dopustno. Če toženec ni procesno legitimiran, predlaga, da na mesto toženca vstopi država. V primerjavi z delovnimi invalidi, katerim se stanje ni spremenilo, prejema manj sredstev in ima zelo omejene možnosti zaposlitve. Institucije, na katere se je obrnil, niso zanikale, da so mu bile kršene človekove pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb, ponovno odmero ter izplačilo nadomestila od 3. 7. 2008 dalje ter plačilo odškodnine utemeljeno zavrnjen. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih trditev, ki so za odločitev bistvenega pomena.

Zatrjevane kršitve 14., 49. in 50. člena Ustave RS2, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)3, 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (v nadaljevanju Protokol) ter 27. člena Konvencije o pravicah invalidov4 iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane.

K pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in ponovno odmero ter izplačilo nadomestila od 3. 7. 2008 dalje

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb, izdanih v nepravi obnovi postopka, o zavrnitvi zahteve za ponovno odmero in izplačilo nadomestila od 3. 7. 2008 dalje na podlagi tožnikove zahteve za novo odmero nadomestila, za katerega je bil oškodovan z odločbo z dne 14. 7. 2008. S to odločbo je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Toženec bi zato po mnenju tožnika moral odločiti o zahtevi za razveljavitev ali spremembo odločbe o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače z dne 14. 7. 2008 in mu še nadalje priznati pravico do izplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 3. 7. 2008 dalje. Kot je že toženec v predsodnem upravnem postopku pravilno ugotovil, so odločbe o priznanju in odmeri nadomestil na temelju III. kategorije invalidnosti, vključno z odločbo z dne 14. 7. 2008, dokončne in pravnomočne. Pri presoji citirane odločbe z dne 14. 7. 2008 v postopku neprave obnove pa ni ugotovil kršitve materialnega prava z obrazložitvijo, da je bila pravilnost in zakonitost odločbe z dne 14. 7. 2008 potrjena s pravnomočno sodbo.

6. V sodnem postopku je tožnik s tožbenim zahtevkom ob odpravi izpodbijanih odločb izrecno uveljavljal novo odmero in izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 3. 7. 2008 dalje5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zahteva za razveljavitev ali spremembo odločbe o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače z dne 14. 7. 2008 zakonito zavrnjena, ker ni obremenjena s kršitvijo materialnega prava, niti ni bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Po stališču pritožbenega sodišča je zahteva zakonito zavrnjena tudi zaradi učinkovanja razveljavitve oziroma spremembe odločbe v nepravi obnovi le za naprej.

7. Tožniku, invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni od 5. 1. 1989 dalje, je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno fizično lažje delo z razbremenitvami, s polnim delovnim časom6. Priznana mu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 11. 1992 dalje7. V novem invalidskem postopku je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 5. 2008 dalje s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z novimi fizičnimi omejitvami s polnim delovnim časom od 1. 6. 2008 dalje8. Zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bilo z odločbo z dne 14. 7. 2008, potrjeno z dokončno odločbo z dne 18. 8. 2008, izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu tožniku ustavljeno z dnem 3. 7. 2008, ko je odločba toženca z dne 12. 6. 2008 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja postala izvršljiva.9 Čeprav je bila tožniku pravica do nadomestila za invalidnost na podlagi novih pravic iz invalidskega zavarovanja priznana šele od 1. 7. 2009, ko se je zaposlil na drugem delovnem mestu, je bila takšna odločitev glede na tedanjo sodno prakso tudi v sodnem postopku potrjena kot pravilna in zakonita.10 Šele kasneje je prišlo do spremenjene in ustaljene sodne prakse11, da zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane.

8. Sodnik je pri sojenju vezan na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), končna presoja pravilnosti razlage zakonskih predpisov pa je pridržana Vrhovnemu sodišču RS (127. člen Ustave RS). Ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir. Sodna praksa je ustaljena, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje premise in jo uporabijo v konkretnih primerih z lastnostmi, ki se med seboj ujemajo. Gre torej za več enakih sodnih odločb o enakem pravnem vprašanju. Šele od s strani revizijskega sodišča spremenjene oziroma od ustaljene sodne prakse je zavzeto stališče obvezujoče tudi za nižja sodišča in toženca. Zato je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno zaključilo, da odločba z dne 14. 7. 2008 (glede na tedanjo sodno prakso) ni obremenjena s kršitvijo materialnega prava.

9. V konkretnem primeru pa tudi, če bi bilo glede na spremenjeno sodno prakso ugotovljeno, da je odločba z dne 14. 7. 2008 obremenjena s kršitvijo materialnega prava, za tožnika takšna ugotovitev ne bi imela pozitivnih učinkov. Razveljavitev oziroma sprememba pravnomočne odločbe v nepravi obnovi, četudi so za kaj takega izpolnjeni zakonski pogoji, namreč učinkuje le za naprej. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve, ko tožnik uveljavlja novo odmero in izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 3. 7. 2008 dalje, tudi edino relevantno. Pomeni, da tožniku, ki mu je bilo z odločbo z dne 9. 2. 2010 od 1. 7. 2009 že priznano nadomestilo za invalidnost (ker se je zaposlil na drugem ustreznem delu) od 1. 2. 2018, to je od prvega dne naslednjega meseca po dne 26. 1. 2018 dani zahtevi, ni mogoče priznati (še) pravice do nadaljnjega izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa niti za nazaj vse od 3. 7. 2008 dalje.

10. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP)12 ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)13. S 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 je pristojni organ toženega zavoda pooblaščen, da lahko razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, v škodo ali v korist zavarovanca.

Vendar pa, kar je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča14 že poudarjeno, z razveljavitvijo ali spremembo odločbe v nepravi obnovi ni mogoče doseči učinka za nazaj. Razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki eksplicitno ureja pravne posledice posegov v pravnomočne posamične upravne akte, torej razveljavitev ali sprememba učinkuje le ex nunc oziroma le za naprej. Pomeni, da se ob razveljavitvi oziroma spremembi dokončne in/ali pravnomočne odločbe, čeprav je bilo z njo kršeno materialno pravo, ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale.

11. Predhodno navedeno pomeni, da vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače vse od 3. 7. 2008 dalje, ko je bilo izplačevanje tega nadomestila dokončno in pravnomočno ustavljeno, četudi bi bilo z odločbo z dne 14. 7. 2008 materialno pravo zmotno uporabljeno, ni mogoče doseči. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in ponovno odmero ter izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 3. 7. 2008 dalje je zato utemeljeno zavrnjen, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene.

K pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine

12. Neutemeljene so tudi pritožbene nevedbe v delu zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine. Po 196. členu ZPIZ-2 toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Enako je bilo določeno tudi v 1. odstavku 276. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).15 Odkazano je torej na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ)16 in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, morajo biti izpolnjene štiri kumulativno predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana.

Po ustaljeni sodni praksi17 mora biti za odškodninsko odgovornost toženca ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost sama po sebi še ne pomeni nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dokazano.

13. Čeprav je bilo z odločbo z dne 14. 7. 2008 izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ustavljeno brez predhodnega priznanja pravice do nadomestila za invalidnost in čeprav je bila v zadevi Kranjc proti Sloveniji ugotovljena kršitev 1. člena Protokola, v obravnavani zadevi ni prišlo do nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava, še manj do namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti. Sodna praksa glede nedopustnosti ustavitve nadomestil iz invalidskega zavarovanja ob spremenjeni invalidnosti brez predhodnega priznanja novega nadomestila se je ustalila šele po izdaji odločbe z dne 14. 7. 2008 in tudi po izdaji sodbe pritožbenega sodišča Psp 541/2010. Sicer pa pravnomočnost sodbe sanira celo njeno eventualno nepravilnost in nezakonitost. Tožencu ni mogoče očitati niti nerazumnega odstopanja od prehodne določbe 397. člena ZPIZ-1, ki je uredila uživanje pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, in v 3. odstavku predvidela, da so lahko uživalci teh pravic pravice po ZPIZ-1 pridobili v primeru poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. V praksi toženca pa tudi socialnih sodišč vseh treh stopenj se je obravnavana prehodna določba uporabljala tako, da so v primeru spremenjene invalidnosti invalidi po prej veljavnih predpisih pridobili pravice po ZPIZ-1, vključno z invalidskimi dajatvami, ne glede na njihovo višino.

Ob takšnih okoliščinah tožencu, ki o pravicah do in iz obveznega pokojninskega ter invalidskega zavarovanja odloča v predsodnem upravnem postopku, seveda protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti ni mogoče očitati. Pritožnikovo vztrajanje, da je zaradi protipravnosti toženčevega ravnanja podana njegova odškodninska odgovornost, zato ne more biti uspešno. Glede na navedeno, vprašanje eventualnega zastaranja vtoževane odškodninske terjatve in pritožnikove navedbe v tej smeri, za pritožbeno rešitev zadeve niso bistvene.

14. Ker torej ni podano protipravno ravnanje toženca, je vtoževana odškodninska terjatev v znesku 20.000,00 EUR že po temelju utemeljeno zavrnjena. Pomeni, da ni bilo potrebno ugotavljati drugih elementov pravnega temelja vtoževane terjatve.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in s to dodatno obrazložitvijo potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe, na primer glede prenehanja delovnega razmerja in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne18. Glede na tožnikov predlog, da v spor namesto toženca vstopi Republika Slovenija, je potrebno le še pojasniti, da je ob vseh zakonskih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, subjektivna sprememba tožbe dopustna le do konca glavne obravnave (187. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS - MP, št. 7/1994. 4 Ur. l. RS, št. 27/2008. 5 Zapisnik z naroka 8. 5. 2019 - listovna št. 18 sodnega spisa. 6 Sklep z dne 10. 1. 1989. 7 Odločba z dne 14. 5. 1993. 8 Odločba z dne 12. 6. 2008. 9 Po poteku 15-dnevnega roka od vročitve dne 17. 6. 2008. 10 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 2324/2008 z dne 20. 9. 2010, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, Psp 541/2010 z dne 16. 12. 2010. 11 Na primer sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 171/2012 z dne 18. 2. 2013. 12 Ur. l. RS, 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 13 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 14 Psp 192/2018. 15 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 16 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 17 VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd. 18 1. odstavek 360. člena ZPP.