Jedro

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprave magistrske naloge. Razlog zagotovo sodi v okoliščino iz 3. člena ZŠtip-1, ki ga štipendist ne more odvrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 12. 12. 2019 in odločbo CSD A. št. ... z dne 24. 7. 2019 v delu, po katerem je tožnica dolžna vrniti prejete zneske državne štipendije za obdobje od oktobra 2015 do septembra 2017 v znesku 4.320,00 EUR. Presodilo je, da izpodbijana upravna akta o odrejenem vračilu štipendij v študijskih letih 2015/2016 in 2016/2017 nista zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Štipendijsko razmerje je razmerje med dodeljevalcem štipendije in štipendistom iz katerega izhajajo pravice in dolžnosti obeh. Zaključek izobraževanja je zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi s pridobitvijo višje ravni izobrazbe. Povzema 3., 87., 97. in 99. člen Zakona o štipendiranju1 (ZŠtip-1). Določbe ZŠtip-1 glede prenehanja štipendijskega razmerja in obveznosti vračila prejetih štipendij so bile jasne in ne omogočajo uporabe razlagalnih metod ter argumentov, ki se jih je poslužilo sodišče. Ni mogoče govoriti o pravni praznini, saj 87. člen ZŠtip-1 določa v katerih primerih se lahko štipendijsko razmerje podaljša. Podaljšanje je omejeno na eno leto po izteku programa in ima študent dve leti časa, da opravi zadnji letnik izobraževanja. Del obveznosti zadnjega letnika je tudi zaključena naloga. Zanjo ne more imeti neomejeno časa, kot bi bilo mogoče sklepati iz stališča sodišča, ko uporabi razloge višje sile, ki jih ZŠtip-1 opredeljuje kot nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev. Kot razlog za podaljšanje štipendijskega razmerja je višja sila, določena v 1. odstavku 87. člena ZŠtip-1, v 7. odstavku pa ni izrecno določena. Izpostavlja 92. člen v zvezi s 95. členom ZŠtip-1 o mirovanju štipendijskega razmerja, ki iz 1. odstavka 87. člena traja nepretrgano toliko časa, kolikor so trajali razlogi, vendar ne več kot tri šolska ali študijska leta na posamezni ravni izobraževalnega programa. Meni, da je rok za izpolnitev obveznosti iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1 v zvezi z 2. odstavkom 9. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij materialni rok prekluzivne narave, katerega zamuda ima za posledice izgubo pravice. Tudi, če bi pravna praznina obstajala, v zadevi ni ekskulpacijskega razloga za zamudo. Sodišče obrazlaga, da tožnica obveznosti izobraževanja do 30. 9. 2017 ni mogla izpolniti iz razlogov, ki jih ni mogla preprečiti in sledi navedbam, da je do zamude prišlo pri pridobivanju podatkov o kreditni politiki B. d. o. o. Ugotavlja ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ in zaključuje, da tožnica štipendij ni dolžna vrniti, ker je izobraževalni program uspešno zaključila in izpolnila vse študijske obveznosti. Res je študijske obveznosti zaključila v roku, ki ga je določila fakulteta, kar pa glede obveznostmi ni v neposredni zvezi. Štipendijsko razmerje je v odnosu na zaključek izobraževanja samostojna pravna celota. Statusno preoblikovanje podjetja ni okoliščina, ki je ne bi bilo mogoče pričakovati oz. predvideti. Kako je statusno preoblikovanje koncerna vplivalo na vsebino magistrske naloge o kreditnih politikah podjetja v sodbi ni pojasnjeno. Gre za kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP).

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je bil dosežen namen štipendiranja. Med prenehanjem štipendijskega razmerja in dolžnostjo vračila je podana vzročna zveza. Zaključek izobraževanja ne more biti neodvisen od zakonsko določenega roka. Razlaga zakonskih določb ni le napačna, ampak je v nasprotju z načelom pravne varnosti, predvidljivosti in preglednosti, saj pomeni, da ni relevantno kdaj štipendist zaključi izobraževanje. Če diplomira po predvidenem roku, namen študija ni dosežen. Obveznost štipendista uspešno zaključiti izobraževalni program je določena v 92. členu ZŠtip-1, sankcija za neizpolnitev pa v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1. Ko sodišče navaja, da bi tožnica morala zaključiti izobraževalni program do 30. 9. 2017, diplomirala pa je šele 19. 12. 2018 (verjetno mišljeno 19. 2. 2018) priznava obveznost vračila štipendij.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost ugoditvene sodbe. Izpodbijana sodba je izdana na seji senata, saj sta se stranki glavni obravnavi pisno odpovedali (list. št. 17 in 19). Na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) namreč sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje med strankama ni sporno, da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se obravnavi pisno odpovedali. Slednje procesno stanje je podano tudi v obravnavani zadevi.

5. Iz predhodnega razloga pritožba ne more uspešno zatrjevati kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če z nezakonitim postopanjem sodišča strankam ne bi bila dana možnost obravnavanja ekskulpacijskega razloga za zamudo pri oddani magistrski nalogi, ko zaradi združevanja podružnic B. d. o. o. tožnica ni pravočasno pridobila podatkov o kreditni politiki podjetja. Tovrstne okoliščine oz. dejstva je eksplicitno navedla že v tožbi (list. št. 2), tožena stranka pa jih ni prerekala. Ravno nasprotno! Prav tožena stranka je dne 27. 10. 2020 izrecno navedla, da med strankama dejansko stanje ni sporno, temveč le pravno vprašanje in pisno predlagala razsojo zadeve brez glavne obravnave. Na takšen način odločanja je pisno pristala tudi tožnica v vlogi z dne 30. 10. 2020. Pritožbeni očitek sodišču, da ni imelo podlage ugotovitvi ekskulpacijskega razloga za zamudo pri oddaji magistrske naloge zato ne more biti upošteven.

6. V postopku pred sodiščem ni prišlo niti do drugih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pisni odpravek izpodbijane sodbe vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, zato je na toženkino izvajanje potrebno ponovno poudariti predvsem naslednje.

Dejanske okoliščine predsodnega upravnega in sodnega postopka

7. V obravnavani zadevi gre za socialni spor na podlagi izpodbojne tožbe zoper dokončno odločbo z dne 12. 12. 2019 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo CSD A. z dne 24. 7. 2019. S slednjo je izrečeno, da tožnici preneha pravica do državne štipendije, priznane z odločbo CSD A. z dne 22. 10. 2014 (I. tč. izreka) in da je zneske državne štipendije, prejete v šolskih letih 2015/2016 in 2016/2017 po 180,00 EUR mesečno v skupni višini 4.320,00 EUR dolžna vrniti v 60 dneh od izvršljivosti odločbe (II. tč. izreka). V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v šolskem letu 2016/2017 vpisana v dodatno študijsko leto, da bi izobraževalni program morala zaključiti do 30. 9. 2017, da se je 1. 10. 2017 zaposlila, magistrirala pa 19. 2. 2018. 8. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 8. in ostalih tč. obrazložitve izhaja: - da je bila tožnica v letu 2015/2016 vpisana v zaključni letnik izobraževalnega programa na fakulteti C. Univerze D. za magistrsko izobraževanje (druge bolonjske stopnje); - da je letnik zaključila in bila v študijskem letu 2016/2017 vpisana v redno dodatno leto absolventskega staža do 30. 9. 2017; - da je fakulteta s sklepom z dne 29. 8. 2017 določila, da mora magistrsko delo: E., izdelati in oddati do 9. 8. 2018; - da je v študijskem letu 2016/2017 opravila vse obveznosti, razen izdelave in oddaje magistrskega dela, ki jo je zaključila in magistrirala dne 19. 2. 2018; - da se je tožnica 1. 10. 2017 zaposlila kot pripravnica (list. št. 31 - 32 upravnega spisa); - da je tožničina magistrska naloga: "E." temeljila na podatkih navedene gospodarske družbe, ki jih za raziskavo zaradi reorganizacije in združitve ni uspela pravočasno pridobivati.

9. Predhodno izpostavljena dejstva so tudi po presoji pritožbenega sodišča odločilna za zakonitost ugoditvene sodbe iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Le dejstvo, da tožnica ni magistrirala do 30. 9. 2017 in da ji je štipendijsko razmerje prenehalo pred zagovorom magistrske naloge 19. 2. 2018, ne pogojuje spremembe ugoditvene sodbe o odpravi upravnih odločb v delu odrejenega vračila štipendij za študijski leti 2015/2016 in 2016/2017 v višini 4.320,00 EUR.

11. Zmotno in nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da je zadevo potrebno presojati le ob jezikovni razlagi in uporabi relevantne zakonske podlage. ZŠtip-1 v drugi alineji 92. člena sicer res določa, da mora štipendist izobraževalni program zaključiti do 30. septembra naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku, v sedmi alineji 97. člena prenehanje štipendijskega razmerja, če ne dokonča izobraževalnega programa v roku iz druge alineje 92. člena, v 5. odstavku 99. člena pa nalaga vračilo štipendij, če obveznosti iz izobraževalnega programa ne zaključi v roku iz druge alineje 92. člena ZŠtip-1. Vrniti mora štipendije za zaključeni letnik izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku programa, če je bil do štipendije upravičen.

12. Navedene določbe ZŠtip-1 je v konkretnem primeru mogoče pravilno uporabiti le v skladu z namenom štipendiranja in upoštevanju razlogov, zaradi katerih študij ni bil zaključen v roku. Po 2. členu ZŠtip-1 so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja, doseganju višje ravni izobrazbe, vzpostavljanju enakih možnosti izobraževanja za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja mora štipendist po 92. členu ZŠtip-1 uspešno zaključiti letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavku 87. člena ZŠtip-1 se štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile.

Vendar predhodno navedeni opravičljivi razlogi niso bili vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1. Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B,4 ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 ne glede, ali je letnik uspešno zaključil ali ne.

13. Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino,5 in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna.6 Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih7 (ZS) uporabilo 240. člen Obligacijskega zakonika8 (OZ). Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprave magistrske naloge. Razlog zagotovo sodi v okoliščino iz 3. člena ZŠtip-1, ki ga štipendist ne more odvrniti.

14. Pritožba sicer pravilno poudarja, da se načeloma ni mogoče izogniti sankcijam za neizpolnjene študijske obveznosti. Vendar pa prekoračitev roka sama po sebi ne pomeni neizpolnitve obveznosti, oz. rok za končanje izobraževalnega programa z zaključnim izpitom, diplomo ali magisterijem tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bistvena sestavina študijskega razmerja, niti sam po sebi odločilni razlog za vračilo štipendij. Nesprejemljivo je toženkino stališče, da gre pri zamudi izpolnitve obveznosti iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1 v zvezi z 2. odstavkom 9. člena Pravilnika za materialni prekluzivni rok, katerega iztek ima (ne glede na razloge) za posledico izgubo pravice do štipendije in obveznost vračila prejetih zneskov celo za uspešno zaključen letnik in uspešno zaključen izobraževalni program. Do takšnega stališča lahko pripeljejo le povsem absurdni argumenti.

Toženkin očitek, da stališče sodišča v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje načelom pravne varnosti, predvidljivosti in preglednosti je v popolnem nasprotju s temeljno socialno funkcijo štipendiranja in dolžnostjo države iz 57. člena Ustave RS, ki ji nalaga ustvarjanje možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Še več. Restriktivno tolmačenje prekoračitve roka za dokončanje študijske obveznosti in štetje roka za bistveno sestavino obveznosti ne glede na razloge iz 3. člena ZŠtip-1 pomeni popolno izvotlitev z ustavo zagotovljene pravice same.9

15. Nepravilno je končno toženkino pravno naziranje, da se za odločanje v zadevi uporablja le ZŠtip-1. Čeprav je ZŠtip-1 materialni lex specialis, ki ureja vrste štipendij, pogoje za dodelitev, višino, dodatke k štipendiji, postopke dodeljevanja, sofinanciranje kadrovskih štipendij, vire financiranja, vodenje evidenc, dolžnost vročanja in nadzor nad izvajanjem zakona, se pri njegovem izvajanju uporabljajo tudi procesni predpisi. Poleg ZUP-a, na katerega uporabo odkazuje 6. člen ZŠtip-1, lahko tudi relevantni določbi 42. in 43. člena ZUPJS-a, ki urejata poseg v pravnomočne upravne odločbe zaradi spremenjenih okoliščin z razveljavitvijo ali odpravo, ter posledično učinkovanje posega bodisi ex nunc ali ex tunc. Dejstvo, da v upravni odločbi o priznanih štipendijah za šolski leti 2015/16 in 2016/17 v obravnavanem predsodnem postopku sploh ni bilo poseženo je le še dodaten razlog, da tožnice ni mogoče zakonito zavezati k vračilu štipendij, prejetih na podlagi pravnomočnih posamičnih upravnih aktov, ki nista odpravljena.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Zaradi obrazloženega, ko je prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljena odločilna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, je upravni odločbi v izpodbijanem delu kot nezakoniti na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno odpravilo. Pritožba tožene stranke ne more biti uspešna. Ob uporabi 353. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 31/2018 z dne 4. 5. 2018. 5 Sodba opr. št. Psp 47/2020. 6 Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ 1998, stran 145. 7 Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 9 Takšno stališče je bilo že zavzeto v sodbi opr. št. Psp 123/2020 z dne 5. 8. 2020.