Jedro

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kjer je razlog za omejitev gibanja podan, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo ter da je pri podaji prošnje večkrat izjavil, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito.

Glede na to, da je bil tožnikov cilj Italija in ne Slovenija in da je tudi začel bežati, ko je zagledal policiste, kot je navedeno v policijski depeši, pa tudi če se je samo skril, kot je navedel na obravnavi, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na prostore centra za tujce. Tožena stranka je torej upoštevala konkretne okoliščine na strani tožnika glede njegove begosumnosti.

Tožnik je v zvezi s škodo navedel to, da se v centru za tujce zelo slabo počuti, ta navedba pa je premalo konkretizirana, da bi bilo možno iz nje sklepati na nastanek težko popravljive škode. Pri začasni odredbi je dokazno breme na strani tistega, ki začasno odredbo predlaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 24. 3. 2016 od 11.10 ure do dne 24. 6. 2016 do 11.10 ure.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše izhaja, da se je srečal še s tremi osebami v hotelu P. v Zagrebu, kjer so se zmenili, da se bodo odpravili proti Italiji. Iz Zagreba so se odpravili na Reko, kjer so najeli taksi, ki jih je nato odpeljal v Buzet, od tam pa so se peš odpravili proti Sloveniji. Po treh urah hoje so naleteli na železniške tire in hodili po njih, ko so zagledali večje osvetljeno mesto, zaradi česar so se odpravili proti Kopru. Policisti Policijske postaje Koper so na kraju prijeli dva pribežnika, tožnik in še tretji pribežnik pa sta zbežala, vendar je bil tožnik kasneje izsleden in prijet. Na vprašanje, zakaj tožnik nima osebnega dokumenta, je povedal, da je potni list izgubil, ker je čoln, s katerim so potovali od Turčije proti Grčiji, potonil. Tožena stranka dvomi v to, da je tožnik izgubil potni list in meni, da ga je odvrgel namerno, da bi prikril svojo identiteto in izvorno državo. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, tožena stranka dvomi o njegovi identiteti in je zato podan zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Tožnik je v postopku povedal, da je v Srbiji srečal neznano osebo, ki ji je plačal 1.500,00 EUR, da ga pripelje do Italije, v Zagrebu pa je srečal drugo neznano osebo in ji plačal 1.000,00 EUR z namenom, da ga pripelje v Italijo. Tožena stranka je prepričana, da če tožnika policisti ne bi prijeli, ne bi prosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je za to imel možnost ves čas, ko je pešačil po Sloveniji. Tudi ko je zagledal policijo, je namesto, da bi počakal, začel bežati. Prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito na zaslišanju na PP Koper. Za mednarodno zaščito je zaprosil šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo. Pri podaji prošnje je večkrat izjavil, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. S tem pa je tožnik zlorabil in zavajal postopek, saj ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, prošnjo pa je podal zgolj z namenom, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo (5. in 6. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ).

3. Tožena stranka meni, da če tožniku ne bi bilo omejeno gibanje na prostore centra za tujce, bi le ta samovoljno zapustil azilni dom še pred koncem postopka mednarodne zaščite in odšel v Italijo. Če bi tožena stranka tožniku omejila gibanje na območje azilnega doma, bi lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v Italijo, kamor je bil njegov prvotni namen in je to izjavil tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in bi tako toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Le z omejitvijo gibanja na prostore centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. V nadaljevanju tožena stranka opisuje, kakšen je način varovanja v azilnem domu in pri tem ugotavlja, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, ker bi tožnik glede na to, da v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Tožena stranka pa sklepa, da če bi imel tožnik res prvotni namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, bi to storil takoj in ne šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in tudi sam je rekel, da če ga policija ne bi prijela, ne bi prosil za mednarodno zaščito, ker je želel v Italijo. Tožena stranka še navaja, da imajo v centru za tujce nastanjene osebe omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, do svojih oblačil, lahko pa tudi do oblačil, ki jih zagotovi center, neomejen dostop do kadilnice in javne govorilnice, dostop do gibanja na svežem zraku, obiskovanje s strani uradnih oseb, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je napačno stališče tožene stranke, da obstaja dvom v njegovo istovetnost zato, ker ni predložil svojega osebnega dokumenta, saj iz usklajene sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko. Treba je ugotoviti, da brez ukrepa omejitve gibanja ni mogoče ugotoviti identitete. Iz spisa ni razvidno, zakaj tožena stranka ne sledi tožnikovi izpovedi, da je osebne dokumente izgubil v morju med Turčijo in Grčijo, saj je znano, da se potapljajo čolni, ki plovejo med Turčijo in Grčijo. Tožena stranka tudi ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Sodišče EU je v sodbi Mahdi zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogom nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. Tožena stranka je tudi napačno uporabila standard „če je to potrebno“. Ta standard je potrebno razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti oziroma nujnost glede na določilo Direktive o sprejemu. Po določilu člena 8 (2) Direktive o sprejemu države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. V Sloveniji je to mogoče in sicer se lahko izreče ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani. Tožena stranka ne more te možnosti zavrniti zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju azilnega doma, ampak bi morala upoštevati tudi konkretne okoliščine na strani prosilca glede njegove begosumnosti, kar pa ni storila. Tožnik je v Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške, med potjo pa ni nikjer prišel v stik s pravnimi svetovalci, od katerih bi bil poučen, kako lahko zaprosi za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji. Tudi ni bežal pred policisti, ampak se je pred njimi skril, potem pa, ko so prijeli druga dva, se je javil sam. Iz sklepa tudi nikjer ne izhaja, zakaj naj bi tožnik onemogočil odstranitev iz države in se zaradi tega sklepa ne da preizkusiti, iz njega pa tudi ne izhaja, da bo tožnik zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije. Sklep pa je nezakonit tudi zato, ker ni v celoti napisan v slovenskem jeziku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da se mu bo z izvrševanjem ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V centru za tujce se zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki pa ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

6. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka v postopku zahtevala izločitev sodnega tolmača z navedbo, da iz celotnega postopka izhaja, da tolmač v postopku na policijski postaji ni le tolmačil, ampak je dajal tudi izjave in komentarje, kar pa ni vloga tolmača ter da je bil po izjavi tožnika grob do prosilca za mednarodno zaščito in da so zato že sami prosilci dali predlog, da se ga izloči. Na glavni obravnavi je tožeča stranka v zvezi z izločitvijo še povedala, da je dala predlog za izločitev skupaj s še dvema prosilcema in da so vlogo za izločitev posredovali PIC-u. Tožnik je na izrecno vprašanje, ali je bil tolmač z njim grob, odgovoril, da ne. V zvezi z izločitvijo je na glavni obravnavi pooblaščenka tožnika še povedala, da je tožnik pod stresom, ker mu istočasno prevaja oseba, s katero ima slabe izkušnje. Sodišče je predlog za izločitev zavrnilo. Skladno z 256. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se za tolmače smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za izločitev izvedencev. 247. člen ZPP določa, da je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Tožeča stranka smiselno navaja razlog za izločitev iz 6. točke 70. člena ZPP, ki določa, da je razlog za izločitev, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. Sodišče na podlagi predloga za izločitev, dopolnjenega na glavni obravnavi, ugotavlja, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranost tolmača. Na izrecno vprašanje, ali je bil tolmač z njim grob, je tožnik na obravnavi rekel, da ne. Glede navedb, da tolmač ni le tolmačil, ampak je tudi komentiral postopek, pa sodišče na podlagi vpogleda v upravni spis ugotavlja, da ni podana nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da tolmač naj ne bi zgolj prevajal. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je sicer tolmač enkrat dal pripombo, da v času prevajanja na policijski postaji tožnik ni omenil, da želi azil, vendar pa to ne kaže na okoliščine iz 6. točke 70. člena ZPP. Naloga tolmača je, da pove, kaj je nekdo rekel, kar smiselno pomeni tudi to, da pove tudi, če nekdo nečesa ni izjavil. Na podlagi podatkov upravnega spisa pa tolmač ni storil nič takega, kar bi presegalo okvir zgolj prevajanja.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 4. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da mu je dokumente na poti nekdo ukradel, misli, da na otoku Lezbos. Policija ga je prijela pri Kopru, kamor je prišel, ko so mejo peš prečkali iz Republike Hrvaške. Ko je zagledal policiste, se je prestrašil in se je skril, kasneje se je sam predal policiji. Na Hrvaškem ni prosil za mednarodno zaščito zato, ker ni vedel, da lahko da prošnjo tudi na Hrvaškem. Njegov končni cilj je bila Italija. Na vprašanje, ali bi v Sloveniji zaprosil za azil, če ga policija ne bi prijela, je odgovoril, da ni vedel, da lahko tudi v Sloveniji prosi za azil. Preden je prišel v Slovenijo, ni vedel, da Slovenija obstaja. Ko je zagledal slovensko policijo, ni vedel, da je to slovenska policija. Brošuro v zvezi z mednarodno zaščito je dobil na policijski postaji. Ko je bil na policijski postaji, je rekel, da želi azil, pa so mu rekli, da ga ne more dobiti. Na prošnje za azil ni dobil nobenega odziva. Rekli so mu, da ga bodo poslali nazaj. Vrnili so ga na mejo, iz Hrvaške pa so ga vrnili nazaj v Slovenijo, potem so ga pripeljali v center za tujce. Takrat je dal prošnjo za azil. 16. marca so jih prijeli, en dan so porabili za razgovor, noč so preživeli v nekih manjših prostorih, potem so jih pripeljali v center za tujce. Glede bivanja v centru za tujce je povedal, da ima depresijo, počuti se utesnjenega, hrana je slaba, eno uro so lahko v spremstvu v odprtih prostorih, kot je igrišče. Varuje jih policija. Oblečejo lahko obleke, ki jih dobijo v centru za tujce. Trikrat mu je padlo steklo v oko, srečal je tudi zdravnika, ki pride enkrat na teden. Vendar pa je ves čas prisotna medicinska sestra. Enkrat ga je pretepel neki Iranec. V sobi so on in še druga dva Pakistanca. Ko je prosil za zdravnika, so mu dovolili obisk pri zdravniku. Ta mu je tudi izmeril krvni pritisk in mu priporočal, naj pije vodo. Prvič je zaprosil za azil že v Veliki Britaniji. Tam je bil kot študent. Potem se je vrnil domov in je prošnjo za azil umaknil. V nobeni evropski državi mu ne grozi izgon iz države. Tudi če bi ga premestili iz centra za tujce, bi ostal v Sloveniji.

10. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. 1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V drugem odstavku 51. člena pa ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih izmed razlogov, navedenih v prvem odstavku 55. člena tega zakona, ki so v 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ našteti. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

11. Vendar pa sodišče meni, da v konkretnem primeru ni podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, ampak zgolj eden izmed razlogov za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. 1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Sodišče meni, da ta razlog ni podan, saj se je v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti že ustalila upravno sodna praksa, iz katere izhaja stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak lahko tak ukrep tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost identitete, ki jo zatrjuje. Res je, da tožnik v začetku ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, vendar pa je na glavni obravnavi predložil v spis pakistansko osebno izkaznico in kopijo starega in novega potnega lista. Podatki v teh dokumentih se ujemajo z osebnimi podatki, ki jih je sam navedel. Glede na navedeno sodišče meni, da ne obstaja dvom v njegovo identiteto.

12. Sodišče prav tako meni, da ne obstaja razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. To določilo določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Tožnik je v Slovenijo vstopil 15. 3. 2016, izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito pa je napisal že 17. 3. 2016, tako da mu res ni mogoče očitati, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času.

13. Pač pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kjer je razlog za omejitev gibanja podan, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Glede tega razloga pa sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil pripeljan v center za tujce in je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo ter da je pri podaji prošnje večkrat izjavil, da je želel v Italijo in da v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito.

14. Sodišče se do tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje razloga za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika ne bo posebej opredeljevalo, saj se sodišče v tem delu strinja s tožnikom, da ta razlog ni podan.

15. Tožnik v tožbi tudi citira stališče sodišča EU v sodbi Mahdi, kjer je sodišče zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogom nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve in da samo dejstvo, da državljan tretje države nima osebnega dokumenta ne more opravičevati pridržanja. Kot je bilo že rečeno, tudi sodišče šteje, da v konkretnem primeru ni podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Kljub temu pa je morala tožena stranka vseeno ugotavljati, da obstaja nevarnost, da bi lahko tožnik pobegnil, saj zgolj obstoj enega od zakonsko določenih razlogov za omejitev gibanja (v tem primeru razloga iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ) še ne zadostuje, da se gibanje tudi omeji, ker gre za odločanje po prostem preudarku in mora pristojni organ pojasniti, zakaj se je odločil za tak ukrep. Sodišče se ne strinja z navedbo tožnika, da tožena stranka ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Tožena stranka je namreč v sklepu pojasnila, da če bi tožniku omejila gibanje zgolj na območje azilnega doma, bi tožnik brez večjih težav le tega zapustil in odšel v Italijo, kamor je bil njegov prvotni namen in je to tudi izjavil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 3 sklepa). Na strani 2 sklepa je tožena stranka tudi pojasnila, da je prepričana, da če tožnika policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, saj ko je zagledal policijo, je namesto, da bi počakal, začel bežati. Sodišče meni, da glede na to, da je bil tožnikov cilj Italija in ne Slovenija in da je tudi začel bežati, ko je zagledal policiste, kot je navedeno v policijski depeši, pa tudi če se je samo skril, kot je navedel na obravnavi, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na prostore centra za tujce. Tožena stranka je torej upoštevala konkretne okoliščine na strani tožnika glede njegove begosumnosti.

16. Sodišče tudi meni, da tožena stranka ni zmotno uporabila standarda „če je to potrebno“, ki ga je potrebno razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti. Tožena stranka je obrazložila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Zelo podrobno je pojasnila na strani 4 izpodbijanega sklepa, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma. Zapisala je, da lahko prosilec zapusti azilni dom tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči. 17. Do tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da ni podan razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo 2. odstavka 51. člena ZMZ se sodišče ne bo posebej opredeljevalo, sa je že pojasnilo, da ta razlog za omejitev gibanja po mnenju sodišča ni podan.

18. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj naj bi tožnik onemogočil odstranitev iz države. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje to, da je na trditev, da je tožnik vložil prošnjo zato, da bi onemogočil odstranitev iz države, mogoče logično sklepati iz njegovih dejanj. Če bi namreč tožnik imel v resnici namen prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, bi to storil takoj, ker pa je to naredil šele v centru za tujce, kjer je ugotovil, da bo vrnjen v izvorno državo, je tožena stranka logično sklepala, da je vložil prošnjo zato, da iz države ne bi bil odstranjen. Da pa bi tožnik lahko zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, pa je tožena stranka logično sklepala iz tega, ker je bil njegov končni cilj Italija in ne Slovenija. Sodišče torej meni, da obstaja razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je namreč vložil prošnjo šele takrat, ko je bil že v postopku odstranitve. Sodišče ne more slediti navedbam tožnika na glavni obravnavi, češ da je že v postopku na policiji zaprosil za azil in da ga niso hoteli poslušati. Iz policijske depeše z dne 15. 3. 2016 namreč izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države navedel ekonomski razlog in ne piše, da bi želel prositi za azil. V kolikor bi držalo, da je tožnik že na policijski postaji zaprosil za azil in ga niso hoteli poslušati, bi to pomenilo, da je v policijski depeši z dne 15. 3. 2016 navedeno nekaj, kar ni resnično. Sodišče pa nima nobenega razloga za to, da bi dvomilo v pravilnost ravnanja uradnih oseb, to je policistov, ki so opravili postopek s tožnikom. Razen tega je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite sam rekel, da če ga policija ne bi prijela, ne bi zaprosil za azil, ker je želel iti v Italijo.

19. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je sklep nezakonit, ker ni v celoti napisan v slovenskem jeziku. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je sklep v celoti napisan v slovenskem jeziku, glede prevoda sklepa v jezik, ki ga tožnik razume, pa sodišče opozarja na tretji odstavek 10. člena ZMZ, ki določa, da se pisne odločitve v ta jezik prevedejo le deloma in sicer se prevedejo izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk.

20. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

21. K točki II izreka:

22. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

24. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Tožnik je v zvezi s škodo navedel to, da se v centru za tujce zelo slabo počuti, ta navedba pa je premalo konkretizirana, da bi bilo možno iz nje sklepati na nastanek težko popravljive škode. Pri začasni odredbi je dokazno breme na strani tistega, ki začasno odredbo predlaga. Zgolj navedba v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se tožnik v centru za tujce slabo počuti, je premalo konkretizirana. Tudi navedbe na glavni obravnavi, ko je tožnik navajal, da ima depresijo, da se počuti utesnjenega, da je hrana slaba in podobno, ne zadostujejo za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je povedal, da je na njegovo prošnjo dobil zdravnika, da ga je ta pregledal in mu je izmeril krvni pritisk. Pravilnik o bivanju v centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznic o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije tistim, ki so nameščeni v centru za tujce zagotavlja prehrano in sicer tri obroke dnevno (18. člen Pravilnika), dietno prehrano (19. člen Pravilnika), zdravstveno oskrbo (30. člen Pravilnika), psihosocialno oskrbo (34. člen Pravilnika), športne, verske, kulturne in druge dejavnosti (35. do 37. člen Pravilnika). Sodišče nima nobenega razloga, da ne bi verjelo, da bivanje v centru za tujce poteka tako, kot določa Pravilnik.

25. Glede navedbe, da že sama omejitev gibanja predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel, pa sodišče pojasnjuje, da tem navedbam ne more slediti. Tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je bila njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko zgolj z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že samo z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji inštanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

26. Ker sodišče ocenjuje, da zahteva za izdajo začasne odredbe iz navedenih razlogov ni utemeljena, jo je zavrnilo.