Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede stroškovne odločitve v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 446,82 EUR nadomesti z zneskom 380,94 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom združilo pravdne zadeve V P 263/2015, V P 269/2015 in V P 418/2015 v skupno obravnavanje, pri čemer je vodilna zadeva postala zadeva V P 263/2015 (I. točka izreka). Razsodilo je, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173442/2014 z dne 17. 12. 2014 razveljavi tudi v prvem odstavku izreka, po katerem je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 455,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2013 dalje do plačila in v tretjem odstavku za znesek 74,00 EUR ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173485/2014 z dne 17. 12. 2014 v prvem odstavku izreka za plačilo 316,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2013 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za znesek 74,00 EUR ter tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173479/2014 z dne 17. 12. 2014 je razveljavilo v prvi točki izreka, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 339,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz IV. točke izreka, ter tretjem odstavku izreka za znesek 74,00 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 446,82 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173442/2014 z dne 17. 12. 2014, VL 173479/2014 z dne 17. 12. 2014 ter VL 173479/2014 z dne 17. 12. 2014 v celoti vzdrži v veljavi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnice ni pozvalo, naj se izjasni, ali zahteva izvedbo naroka ali ne. Glede na to, da je tožnica predlagala zaslišanje priče A. A., je izvedbo naroka utemeljeno pričakovala. Tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine terjatve.

K zadevi V P 263/2015 Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navajala, da so iz razdelilnika stroškov razvidne vse postavke posameznih obveznosti po vrsti in višini, razviden je skupni znesek obveznosti elektrike za stavbo in pripadajoči del stroška, ki odpade na toženca. Nadalje je v razdelilniku prikazan tudi ključ oziroma parameter delitve vsakega posameznega stroška ter pripadajoči DDV. Razdelilnik stroškov oziroma posamezne račune je tožeča stranka predložila kot dokaz ter se na njih sklicevala kot na del svoje trditvene podlage, kar po oceni tožeče stranke zadošča za zadostitev trditvenemu bremenu. Nadalje tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, kako je prišla do višine vtoževanega zneska, ki ga je moč razbrati iz razdelilnikov. Ni logično, da bi tožeča stranka vse to, kar izhaja iz razdelilnikov, ponavljala v svojih navedbah, saj se je na njih sklicevala kot na del trditvene podlage. Nadalje tožnica pojasnjuje, kako je pri višini vtoževane terjatve upoštevala dobropise dobavitelja električne energije in iz katerih prilog v spisu to izhaja (P12 do P19).

K zadevi V P 269/2015 Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni zadostila trditvenemu bremenu glede višine terjatve in meni, da so njene trditve, ki jih je podala v dopolnitvi tožbe, zadostne. Ponavlja, da je razdelilnike stroškov oziroma posamezne račune predložila kot dokaz ter se na njih sklicevala kot na del svoje trditvene podlage. Ker je iz razdelilnikov razvidno, kolikšen je skupni znesek obveznosti za stavbo, kolikšen del odpade na toženca ter ključ delitve ter DDV, je tožnica svojemu trditvenemu bremenu zadostila. Iz predloženih računov, prav tako pa iz ostalih predloženih listin je tako natančno razvidno, kako je tožnica do vtoževanega zneska prišla. V pritožbi tožnica pojasnjuje, kako je prišla do zneska vtoževanih zneskov 353,51 EUR in 12,23 EUR. Prav tako ne drži navedba sodišča, da ni razvidno, kako so bili pri obračunu višine terjatve upoštevani dobropisi dobavitelja energije, saj je razdelitev dobropisov razvidna iz pregleda stroškov (P30-P32), da so bili upoštevani pa iz prilog P7, P4 in P6. K zadevi V P 418/2015 Tožeča stranka se ne strinja, da ni podala zadostne trditvene podlage glede vtoževanih stroškov, saj se je na razdelilnike stroškov oziroma posamezne račune sklicevala kot na del trditvene podlage. Višina stroškov je razvidna iz razdelilnikov. V nadaljevanju pritožbe tožnica pojasnjuje, kako je prišla do zneska skupne elektrike v znesku 9,9657 in 288,0532 EUR ter zneska skupne elektrike 25,9867. Ker iz priloženih razdelilnikov izhaja, kolikšen je skupen znesek oziroma celotna obveznost lastnikov hiše do dobavitelja električne energije, v kolikšnem deležu ta obveznost odpade na drugo toženo stranko, po kakšnem ključu je bila narejena, ni logično, da bi tožeča stranka vse to, kar že izhaja iz razdelilnikov, ponavljala v svojih navedbah, saj se je na njih sklicevala kot na del trditvene podlage. V nadaljevanju pojasnjuje, da je razdelitev dobropisov razvidna iz pregleda stroškov (P30-P32), obdobje dobropisa pa je razvidno iz listine dobavitelja pod prilogi P12 do P19. Ker sodišče navedb tožnice, da naj se predloženi razdelilniki upoštevajo kot del njenih navedb, ni upoštevalo, je zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala tudi na podlagi verzije, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V podobnih primerih, ko je tožnica vtoževala enake stroške zoper druge dolžnike v isti stavbi, je uspela, kar potrjujeta pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 711/2015 z dne 5. 8. 2015 in Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 706/2015 z dne 25. 8. 2015. Prav tako je napačna stroškovna odločitev. Nagrada za postopek vsakega toženca znaša 47,58 EUR (30x1,3+22% DDV), skupno torej 142,74 EUR.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in racionalizirajo ter reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj tožnica izvedbe naroka ni zahtevala. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi jo moralo sodišče k izjavi o tem, ali zahteva obravnavo, pozivati. Stranka je namreč tista, ki mora v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer pa ni mogoče šteti, da dokazni predlog stranke z zaslišanjem priče pomeni tudi zahtevo za izvedbo naroka(1), kot zmotno meni pritožnica.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se ni opredelilo do navedb tožnice, da priloženi razdelilniki predstavljajo del njene trditvene podlage, saj se je do te navedbe izrecno opredelilo in tudi pojasnilo, sklicujoč se na odločbo VS RS III Ips 5/2012, zakaj sklicevanje na razdelilnik stroškov v primeru, ko so toženci ugovarjali, da izračuna stroškov kot nesklepčnega ne morejo preveriti, ne zadošča. V pritožbi prvič postavljene trditve o tem, kako je tožnica prišla do izračuna posameznih vtoževanih postavk (zneska skupne elektrike, deleža skupne elektrike, ki odpade na posameznega toženca, upoštevanja dobropisov dobavitelja), predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Da tožnica svojemu trditvenemu bremenu zoper tožence, ki bi ga morala ponuditi v sporu majhne vrednosti že v tožbi 451. člen ZPP), ni zadostila, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točkah 15, 21 in 26 sodbe (kot že rečeno, manjka navedba skupnega stroška skupne elektrike, navedba deleža, ki odpade na posameznega toženca, ključa delitve, upoštevanje dobropisov dobavitelja pri izračunu višine terjatve), s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo materialnopravni zaključek o nesklepčnosti postavljenih zahtevkov, niso utemeljene.

8. Sklicevanje pritožbe na zadevi, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 711/2015 z dne 5. 8. 2015 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 706/2015 z dne 25. 8. 2015, v katerih je tožnica vtoževala enake stroške zoper druge dolžnike v isti stavbi in s svojim zahtevkom uspela, ni na mestu, saj, kot izhaja iz obrazložitev sodb, toženci v teh zadevah višine terjatve niso konkretizirano prerekali, drugače kot v obravnavanem postopku, ko so vsi trije toženci podali ugovor nesklepčnosti ter nemožnosti preiskusa višine terjatve. V primerljivih zadevah, kjer pa so dolžniki tak ugovor ob enaki trditveni podlagi postavili, pa je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, kar potrjujejo tudi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 264/2015 z dne 28. 5. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2597/2015 z dne 15. 10. 2015, enako tudi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 622/2105 z dne 10. 12. 2015. 9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica trditvenega bremena glede višine terjatve ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), razpravljanje o materialni podlagi nesklepčnega zahtevka, posledično za odločitev o zahtevku ni relevantno. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s podlago zahtevka (verzije), ni utemeljen.

10. Pritožbeni očitek glede pravilnosti odmere stroškov postopka pa je delno utemeljen. Tožencem so nastali stroški postopka vsakemu v višini 39,00 EUR (po tar. št. 3100 ZOdvT), pri čemer nagrada za postopek že vsebuje tudi nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki jo je sodišče prve stopnje tako neutemeljeno priznalo tožencem. Prav tako so tožencem nastali materialni izdatki v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV znaša 71,98 EUR. Skupaj s sodno takso za ugovor tako znašajo stroški vsakega toženca 126,98 EUR (ne pa 148,94 EUR, kot je odmerilo sodišče prve stopnje). Skupno znašajo stroški tožene stranke tako 380,94 EUR in ne 446,82 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice delno ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna plačati toženi stranki v roku 8 dni, znižalo iz zneska 446,82 EUR na 380,94 EUR.

11. V ostalem delu pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je pritožnica s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu glede stroškovne odločitve, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal višji sodnik posameznik.

Op. št. (1): N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran: 722