Jedro

Po določbah ZAzil državljanstvo prosilca za azil ni okoliščina, ki bi se ugotavljala v postopku odločanja o njegovi prošnji za azil. Ker je zaščita v obliki azila namenjena tujcu, to pa je po opredelitvi pojmov v 2. členu ZAzil vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije. Če je podatek o državljanstvu tujca - prosilca za azil vključen v izrek odločitve, je tak podatek šteti za podatek identifikacije, ki je namenjen zgolj odločanju o prošnji za azil. Določba 3. odstavka 32. člena ZAzil ima procesno naravo, kršitev te določbe pa ni absolutna, da bi jo moralo ugotavljati sodišče po uradni dolžnosti v postopku odločanja o tožbi, pač pa relativna, kar pomeni, da jo mora uveljavljati tožnik, in sicer tako, da razloži, v čem je s prevodom bila navedena določba ZAzil prekršena in v čem je to vplivalo ali moglo vplivati na odločitev oziroma na uveljavljanje pravnega sredstva. Direktiva št. 2004/83/EC ima splošen značaj, ker je namenjena vsem državam članicam, določa pa minimalne standarde preganjanja v smislu razlogov Ženevske konvencije; da se nacionalni predpisi tudi v času, dokler posamezna direktiva še ni uveljavljena v nacionalnem pravu, lahko razlagajo v skladu z direktivami, pa izhaja tudi iz odločbe Sodišča ES v zadevi 8/81 Becker (odločitve sodišča ES, več avtorjev, NEBRA d.o.o., Ljubljana, 2004, stran 273).

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

2. Pritožba tožečih strank se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnic in odpravilo odločbo z dne 15.5.2006, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila njuni prošnji za azil na podlagi 2. in 4. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil), ker je ugotovila, da je že iz prošenj za azil očitno, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje oziroma, da lahko poiščeta zaščito v delu izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz 10. alinee 2. člena ZAzil, s sklepom pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke. Strinja se z zaključkom tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za odločitev v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je že na podlagi prošenj za azil očitno, da v izvorni državi tožnicama ne grozi preganjanje v takem pomenu, ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi kot podlaga za priznanje azila, kot je to pravilno obrazložila tožena stranka v izpodbijani odločbi ob sklicevanju na določila Direktive št. 2004/83/EC. Vendar je tožba utemeljena, kolikor se nanaša na navedbo v izreku izpodbijane odločbe pod točko 1, in sicer da je tudi mladoletna tožnica A.A. državljanka Srbije in Črne Gore. Za tak državljanski status mladoletne tožnice, ki se je 23.5.2005 rodila v Republiki Sloveniji, ni podlage. Iz prošnje za azil, ki jo je 3.8.2005 podala njena mati, izhaja, da je mladoletna tožnica brez državljanstva in da je njen oče M.A., iz izpiska iz rojstne matične knjige za mladoletno tožnico pa izhaja, da ni vpisa o državljanstvu niti vpisa o očetu. Za toženo stranko velja po določbi 1. odstavka 33. člena ZAzil obveznost, da po uradni dolžnosti ugotovi resnično stanje stvari in v ta namen priskrbi in preveri vsa dejstva, pomembna za odločitev. Ker sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi z državljanstvom mladoletne tožnice kot prosilke za azil ni moglo preizkusiti, ker so v tem delu nepopolno ugotovljena, je upoštevajoč dokazno moč pravnomočnega upravnega akta odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je ugotovila državljanstvo mladoletne tožnice. Upoštevala je Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/03- UPB, ZDRS) in Zakon o državljanstvu Republike Srbije (Službeni list Srbije in Črne Gore, št. 134/05, ZDR Srbije). V skladu z ZDRS se državljanstvo Republike Slovenije lahko pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi. Glede na to, da nobeden od staršev mladoletne tožnice nima slovenskega državljanstva, A.A. ne more pridobiti slovenskega državljanstva po rodu. Prav tako ne more pridobiti slovenskega državljanstva na podlagi mednarodne pogodbe oziroma naturalizacije, ker ni vložila prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva. Iz tožbe sicer izhaja trditev, da naj bi A.A. pridobila z rojstvom na območju Republike Slovenije tudi državljanstvo Republike Slovenije, vendar po 9. členu ZDRS pridobi slovensko državljanstvo z rojstvom na območju Republike Slovenije le otrok, ki je rojen ali najden na območju Republike Slovenije in sta njegova starša ali neznana ali ni znano njuno državljanstvo ali sta brez državljanstva. Iz izpiska iz rojstne matične knjige za mladoletno tožnico izhaja, da je njena mati državljanka Srbije in Črne Gore, oče pa ni naveden. Zato ni zakonskih pogojev, da bi mladoletna tožnica bila slovenska državljanka. Ker mora v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) sodišče ali drug pristojen organ po uradni dolžnosti ugotoviti vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti, je tožena stranka zaradi ugotovitve državljanstva A.A. preučila tudi ZDR Srbije in v 7. členu ZDR Srbije je določeno, da dobi državljanstvo Srbije tudi otrok, ki je rojen v tujini, če je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Srbije, drugi pa je neznan ali je neznanega državljanstva ali brez njega. Meni, da ni preuranjeno odločila o državljanstvu mladoletne tožnice, sodišče pa bi moralo poznati pravo in ugotoviti, če je odločitev tožene stranke pravilna.

V pritožbi tožnici navajata, da bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke v materialnem in procesnem pogledu, čeprav sta v tožbi ugovarjali le navedbi glede državljanstva mladoletne tožnice. Zatrjujeta, da se tožena stranka sklicuje na "uveljavljeni pravni standard preganjanja", kar je isto kot pred tem uporabljani kriterij "nenehnega trpinčenja ali mučenja", ne ugotavlja pa, ali zatrjevana dejanja dosegajo zahtevani standard. Tožena stranka bi morala pojasniti, na kakšen način uporablja kriterije iz Direktive 2004/83/EC, za katero ni zahtevana neposredna uporaba. Tožena stranka bi morala izvesti ugotovitveni postopek. S pritrditvijo toženi stranki je tudi odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Izpodbijana odločba tožene stranke je nezakonita tudi zato, ker prvi tožnici ni bila vročena v njej razumljivem jeziku. Predlagata, da pritožbeno sodišče presodi, ali kratek povzetek obrazložitve vsebuje bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. V 1. odstavku 12. člena ZAzil je določeno, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume. Predlaga pritožbenemu sodišču, da pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek ocene ustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnici navajata, da bi bila pritožba tožene stranke utemeljena, če bi bil oče mladoletne tožnice neznan, kar pa ni res, saj bi po vpogledu v upravne spise moralo biti tudi sodišču prve stopnje znano, da je oče mladoletne tožnice M.A., ki je prišel prijavit rojstvo mladoletne tožnice, vendar ga niso hoteli vpisati kot njenega očeta.

K 1. točki izreka: Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Razlogi, na katere opira svojo pritožbo, so sicer napačni, vendar na pravilno uporabo materialnega prava mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2), ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena.

Učinek pravnomočne upravne odločbe, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, je v tem, da z odločitvijo vzpostavljeno ali ugotovljeno pravno razmerje učinkuje zoper vsakogar, negativna upravna odločba, kakršna je odločba tožene stranke, pa v okviru formalne pravnomočnosti veže le stranke. Upravna odločba učinkuje v okviru vsebine odločitve, ki je zajeta v izreku, v obravnavani zadevi kot zavrnitev prošnje za azil, ki je bila sprejeta v postopku odločanja po ZAzil. Po določbah ZAzil pa državljanstvo prosilca za azil ni okoliščina, ki bi se ugotavljala v postopku odločanja o prošnji za azil. Ker je zaščita v obliki azila namenjena tujcu, to pa je po opredelitvi pojmov v 2. členu ZAzil vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije, je pri odločanju o prošnji za azil pomemben zgolj podatek, da gre za tujca, to je osebo, ki nima državljanstva Republike Slovenije. Drugače pa je podatek o tem, katero državljanstvo ima tujec - prosilec za azil - podatek o identifikaciji, ki ga je prosilec za azil sicer dolžan navesti v prošnji za azil, ne pa tudi izkazati. Če je podatek o državljanstvu prosilca za azil vključen v izrek odločitve, kot je to v obravnavani zadevi, ga je po presoji pritožbenega sodišča šteti za podatek identifikacije, ki je namenjen zgolj odločanju o prošnji za azil. Takšno naravo ima v obravnavanem primeru tudi podatek, naveden v 1. točki izreka odločbe tožene stranke, ki se nanaša na državljanstvo mladoletne tožnice. Iz upravnih spisov izhaja, da v njih ni listine, ki bi izkazovala, da bi bila mladoletna tožnica državljanka Republike Slovenije, da bi taka listina obstajala, tožnici tudi ne zatrjujeta. Ker pa se državljanstvo Republike Slovenije izkazuje z listinami (podatek o državljanstvu Republike Slovenije se po 1. odstavku 31. člena ZDRS vodi v rojstni matični knjigi, po ZDRS pa se izdajajo tudi odločbe o ugotovitvi in pridobitvi državljanstva), takih listin pa, kot že navedeno, ni v upravnih spisih niti se tožnici na njih ne sklicujeta, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka mladoletno tožnico utemeljeno štela za tujko v postopku odločanja o njeni prošnji za azil, prvo tožnico, ki je njena mati, pa za njeno zakonito zastopnico in osebo, v katere pravni položaj je vstopila mladoletna tožnica po ureditvi 3. odstavka 3. člena ZAzil zaradi vložitve prošenj za azil. Ker v ZAzil ni podlage za ugotavljanje državljanstva prosilca za azil v postopku odločanja o prošnji za azil, ZDRS pa rojstvo na ozemlju Republike Slovenije tudi ne opredeljuje kot način pridobitve državljanstva Republike Slovenije, so po presoji pritožbenega sodišča za vodenje upravnega postopka po ZAzil pravno nepomembna tožbena zatrjevanja, da se je mladoletna tožnica rodila v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je že iz prošenj tožnic očitno, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje in je podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, pri čemer se tožena stranka utemeljeno sklicuje na uveljavljeno upravno sodno prakso, ki je razvila standarde za presojo, katere razloge je šteti za preganjanje v smislu 1. člena ZAzil, to je v smislu pogojev za pridobitev azila kot mednarodne zaščite, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija), upoštevajoč vsebino Direktive št. 2004/83/EC. Iz upravnih spisov še izhaja, da je tožena stranka pravilno povzela izjave prve tožnice o razlogih za azil in pravilno opredelila njihovo vsebino, ko je navedla, da jih ni šteti za preganjanje, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi. Da tožena stranka vsebine tožničinih prošenj ni pravilno opredelila, pa tožnici v tožbi in pritožbi ne zatrjujeta.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbo tožečih strank zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Ni podlage za pritrditev pritožbi, da tožena stranka ni presodila, ali zatrjevana dejanja dosegajo zahtevani standard preganjanja. Obrazložitev odločbe tožene stranke vsebuje izjave prve tožnice iz prošnje za azil, ugotovitev njihove vsebine (da gre za zatrjevanje verbalnega nadlegovanja in prejemanja anonimnih sporočil ter klicev, ki so bili posledica dela prve tožnice kot policistke in tudi izvenzakonske zveze s partnerjem, ki je Albanec) in presojo, da zatrjevana dejanja ne pomenijo preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Tožena stranka je opisala tudi kriterije, na podlagi katerih je odločila, med drugim je navedla, da mora za priznanje azila obstajati povezava med razlogi za preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in zatrjevanimi dejanji, da morajo biti dejanja preganjanja resne narave in ponavljajoča in predstavljati hude kršitve človekovih pravic, konkretna in intenzivna, subjekti preganjanja pa morajo biti država, stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da niti država, niti stranke ali organizacije, ki nadzirajo državo ali bistven del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem. Po teh kriterijih je tožena stranka pravilno presodila, da preganjanje, ki ga zatrjuje prva tožnica, ne dosega potrebne intenzivnosti, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je intenzivnost kriterij, ki kaže, da je preganjanje zaradi ponavljanja fizičnega ali psihičnega nasilja dovolj resne narave, da predstavlja hude in upoštevne kršitve človekovih pravic, in da je tožena stranka za presojo potrebne intenzivnosti pravilno ocenila izjave prve tožnice, da ji nihče ni direktno grozil, da nikoli ni bila fizično napadena, da je kot konkretno nasilje opisala edino dogodek, da so trgovci na tržnici vrgli vanjo in njenim prijateljem policistom gajbico s sadjem.

Direktiva št. 2004/83/EC res ni neposredno uporabljivo pravo, pač pa je za državo zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, to je glede uveljavitve v nacionalnem pravu. Vendar v obravnavani zadevi je bila uporabljena samo kot razlaga nacionalnega prava, na katero se sklicuje upravno sodna praksa. Ta namreč njeno vsebino upošteva pri razlagi pojmov, ki so pomembni za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila kot mednarodne zaščite, ki jo država daje po nacionalnem pravu iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji (1. člen ZAzil). Direktiva št. 2004/83/EC ima splošen značaj, ker je namenjena vsem državam članicam, določa pa minimalne standarde preganjanja v smislu razlogov Ženevske konvencije; da se nacionalni predpisi tudi v času, dokler posamezna direktiva še ni uveljavljena v nacionalnem pravu, lahko razlagajo v skladu z direktivami, pa izhaja tudi iz odločbe Sodišča ES v zadevi 8/81 Becker (odločitve sodišča ES, več avtorjev, NEBRA d.o.o., Ljubljana, 2004, stran 273).

Tudi ni podlage za pritožbeno zatrjevanje, da bi tožena stranka morala izvesti redni ugotovitveni postopek. ZAzil namreč omogoča, da pristojni organ prošnjo za azil, ki ne izpolnjuje določenih pogojev, takoj zavrne kot očitno neutemeljeno, ne da bi sploh izvajal redni postopek za pridobitev azila. Eden od razlogov, ki pristojnemu organu dopušča, da prošnjo za azil takoj zavrne kot očitno neutemeljeno je tudi, če je iz prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Azilni postopek je namreč poseben upravni postopek, v katerem je pomembna že vsebina oziroma razlogi, ki jih v prošnji za azil navede sam prosilec. Iz upravnih spisov izhaja, da je prva tožnica podala prošnjo za azil s tolmačenjem prevajalke v srbski jezik, da ji je bila prošnja prebrana, da nanjo ni imela pripomb in je podpisala strani zapisnika, kjer je opisala razloge za preganjanje, da je bila ob podaji prošnje tudi opozorjena na dolžnost, da verodostojno in popolno predstavi razloge. Tožnici tudi ne zatrjujeta, da bi bila vsebina njune prošnje za azil drugačna niti ne navajata konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale, da bi tožena stranka morala o njunih prošnjah odločiti v rednem azilnem postopku.

Sklicevanje na razloge tožene stranke ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj takšno sklicevanje ZUS izrecno dopušča v 2. odstavku 67. člena ZUS, kar pomeni, da je treba ob uporabi sklicevanja šteti razloge tožene stranke tudi za razloge sodišča. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da so bile v upravnem postopku bistveno kršene določbe upravnega postopka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZUS v 3. odstavku 25. člena določa, katere bistvene kršitve določb upravnega postopka so vselej podane in jih mora sodišče presoditi v vsakem primeru, to je tudi takrat, ko tožbeni razlog bistvene kršitve določb upravnega postopka ni uveljavljan, kot je to v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče je že z navedbo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, pojasnilo, da šteje, da ni podana nobena bistvena kršitev iz 3. odstavka 25. člena ZUS. S pritožbo v upravnem sporu pa ni mogoče razširjati tožbe z navajanjem novega tožbenega razloga. Iz tožbe namreč izhaja, da tožbenega razloga bistvene kršitve določb upravnega postopka tožnici sploh nista zatrjevali.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega predloga, da pritožbeno sodišče prekine postopek odločanja o pritožbah in glede uporabe določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil sproži pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe. Kot je Vrhovno sodišče RS že v več svojih odločitvah pojasnilo, so po določbi 125. člena Ustave RS sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po določbi 156. člena Ustave RS mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Takšna odločitev sodišča ni vezana na predlog strank, temveč gre za suvereno ugotovitev in odločitev in svojega ravnanja sodišče ni dolžno v vsakem primeru posebej pojasnjevati. V primeru, da sodišče pri odločanju uporabi določen zakon in se nanj sklicuje, to po presoji pritožbenega sodišča kaže, da sodišče šteje, da ne gre za situacijo iz 156. člena Ustave RS.

Glede pritožbenega predloga, da pritožbeno sodišče preizkusi, ali prevod odločbe tožene stranke vsebuje vse bistvene elemente obrazložitve, kot je to določeno v 3. odstavku 32. člena ZAzil, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je določba 3. odstavka 32. člena ZAzil procesne narave, kršitev te določbe pa ni absolutna, da bi jo moralo ugotavljati sodišče po uradni dolžnosti, pač pa relativna, kar pomeni, da jo mora uveljavljati tožnik, in sicer tako, da razloži, v čem je s prevodom bila navedena določba ZAzil prekršena in v čem je to vplivalo ali moglo vplivati na odločitev oziroma na uveljavljanje pravnega sredstva. Takih navedb pa ni v tožbi niti v pritožbi.

V zvezi z odgovorom tožečih strank na pritožbo tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja, da vprašanja očetovstva mladoletne tožnice niso predmet odločanja v postopku, v katerem se po določbah ZAzil odloča o prošnjah za azil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS.