Jedro

Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev navedenih uradnih oseb ne uživa samostojnega pravnega varstva in po presoji sodišča ni upravni akt, ki se v skladu z določbama 2. člena in 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu (enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 in sklepih I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018 in I Up 60/2020 z dne 9. 9. 2020).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila tožnikovo zahtevo za izločitev uradnih oseb: A.A. in B.B., višjih finančnih inšpektoric iz ponovnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se vodi pod številko DT 0610-8374/2013. Poleg navedenega je davčni organ tudi sklenil, da tožnika bremenijo stroški postopka, davčnemu organu pa stroški niso nastali. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa na straneh 1 in 2 davčni organ povzema potek postopka. Tožnik v vlogi z dne 8. 20. 2019 in dopolnitvi vloge z dne 11. 10. 2019 navaja, da dvomi v nepristranost višjih finančnih inšpektoric A.A. in B.B., ki zoper tožnika vodita ponovni postopek DIN pri tožniku. Navedeni sta vsekakor seznanjeni, da je tožnik hudo zbolel in da ni sposoben zaslišanja, za kar je tudi predložil medicinsko dokumentacijo. Navedel je tudi razloge, zaradi katerih ne želi, da bi ga zastopal pooblaščenec. Tožnik je prejel odločitev o zavrnitvi njegove zahteve za prekinitev postopka, kljub zdravstvenim težavam in dejstvu, da bo hospitaliziran. Vse navedeno kaže, da je podan utemeljen dvom v njuno nepristranost. Zato je prvostopenjskemu organu predlagal, da naj ju izloči iz predmetnega postopka DIN. Kot podlago za odločitev davčni organ navaja 35. člen, 36. člen in 37. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), katerih vsebino citira. V zahtevi za izločitev bi moral tožnik obrazložiti in izkazati osebni motiv uradnih oseb po določenem, za tožnika neugodnem zaključku postopka, ki lahko predstavlja obstoj okoliščin, ki vzbuja dvom o nepristranosti. Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP lahko obstaja le ob določenem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne zadeve, ki ni izrecno navedeno v 35. členu ZUP, je pa takšno, da utemeljeno poraja dvom v nepristranost uradne osebe. V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 193/2002 in na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 41/2006, X Ips 1592/2005. Očitki vsebinske narave ali domnevne druge nepravilnosti pri vodenju navedenega DIN niso razlogi, ki bi utemeljevali izločitev. V nadaljevanju navaja razloge za prekinitev postopka po 153. členu ZUP, ki pa v obravnavanem primeru niso podani. Razlogi za zavrnitev tožnikove zahteve za izločitev citiranih uradnih oseb iz predmetnega postopka DIN so razvidni na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski, tudi pritožbeni organ organ) je z odločbo z dne 2. 6. 2020 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in kot podlago navedlo določbe 35. člena, 36. člena in 37. člena ZUP. Tožnik kot razlog za izločitev navedenih oseb navaja, da nista sledili njegovemu predlogu za prekinitev postopka zaradi njegovih hudih zdravstvenih težav in dejstvo, da bo do nadaljnjega hospitaliziran. Navedene okoliščine pa ne predstavljajo izločitvene razloge glede na predhodno navedeno pravno podlago, kar pojasni na straneh 3 in 4 svoje obrazložitve.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v zadevi materialno pravo napačno uporabljeno, da so bile storjene kršitve določb postopka ter dejansko stanje napačno ugotovljeno. V obravnavani zahtevi je navedel konkretne razloge za izločitev navedenih uradnih oseb, ki nedvomno izkazujejo dvom v njuno nepristranost. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju, ki ga je izkazal s predloženo dokumentacijo, sta navedeni uradni osebi nadaljevali s predmetnim DIN. Tožnik je bil v tem obdobju hospitaliziran in zaradi zelo težke operacije ni mogel govoriti. Tožnik v postopku tako tudi ni bil zaslišan, kljub temu, da je to zahteval. Zahteval je tudi, da bi sodeloval pri zaslišanju prič, vendar mu ta možnost ni bila dana. Navedeni uradni osebi po povedanem tožniku nista dali možnosti sodelovanja v predmetnem postopku DIN in sta s tem kršili tožnikove ustavne pravice. Ravnanje navedenih uradnih oseb vzbuja dvom v njuno nepristranost in v objektivno vodenje predmetnega postopka DIN. Kot dokaz tožnik predlaga svoje zaslišanje. Sklepno sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovemu predlogu ugodi in višji finančni inšpektorici A.A. in B.B. izloči iz davčnega postopka DT 021-104/2019 ter zadevo dodeli drugemu nosilcu spisa. Toženi stranki naj tudi naloži, da je tožniku dolžna plačati stroške postopka po odmeri sodišča na TRR, ki ga navaja v 15 dneh po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 849/2020-10 z dne 5. 1. 2021 je sodišče v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti, ves čas trajanja postopka. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena ZUS-1 opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za izločitev navedenih uradnih oseb iz ponovnega postopka DIN davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki se zoper tožnika vodi pod številko DT 0610-8374/2013. S tem sklepom po presoji sodišča prvostopenjski organ ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre zgolj za procesno odločitev, ki jo je prvostopenjski organ sprejel v okviru postopka odločanja o glavni stvari, to je o odmeri davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2. 9. Ker je izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje zgolj odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo konkretnega upravnega postopka, ni dokončni upravni akt v smislu predhodno navedenega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče pripominja, da to še ne pomeni, da tožnik za predmetno odločitev sploh ne bi imel pravnega sredstva. Zoper dokončno odločbo, izdano v postopku, bo lahko v upravnem sporu uveljavljal tudi očitke o tem, da bi morali biti navedeni uradni osebi izločeni iz postopka (razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev navedenih uradnih oseb ne uživa samostojnega pravnega varstva in po presoji sodišča ni upravni akt, ki se v skladu z določbama 2. člena in 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu (enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 in sklepih I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018 in I Up 60/2020 z dne 9. 9. 2020).

10. Ker po povedanem izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

11. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov, kot je to predlagal tožnik v tožbi.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora, če sodišče tožbo zavrne.