Jedro

Obrazložitev, ki opustitev glavne obravnave utemeljuje z nespornostjo dejstev, pravno pomembnih za odločitev (katera dejstva je imelo sodišče v mislih, ni razvidno), obenem pa se sklicuje na pravno podlago, ki o tem govori drugače (da je sporno dejansko stanje), je sama s seboj v nasprotju.

Revident ima zato prav, da ima izpodbijana sodba pomankljivosti, zaradi katerih ni mogoče preizkusiti revizijskega očitka, da bi moralo sodišče odločiti po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 948/2013-21 z dne 18. 12. 2013 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011. Z njo je tožniku (revidentu) naložil plačilo prispevka za spodbujanje zaposlovanja invalidov za obdobji september do november 2009 in februar do avgust 2010 v skupnem znesku 148.551,06 EUR, pripadajoče zamudne obresti od zapadlosti posamezne mesečne glavnice do vključno 16. 9. 2011 v znesku 20.990,07 EUR in nadaljnje zamudne obresti od skupnega zneska glavnice, ki tečejo od 17. 9. 2011 do plačila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik v omenjenih mesecih ni izpolnil dolžne kvote zaposlenih invalidov po določbah Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), niti nadomestne obveznosti v smislu 64. člena ZZRZI. Upravni organ je sicer 10. 2. 2009 prejel dve napovedi za nadomestno izpolnitev. Ker pa sta bili predloženi po poteku 7-dnevnem roka, poleg tega pa predmet priloženih pogodb z dne 21. 1 2009, sklenjenih z invalidskima podjetjema A. in B., ni izhajal iz dejavnosti, za katero sta bili ti dve podjetji takrat registrirani, ju ni upošteval. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za naložitev obveznosti ni bilo ključno, da tožnik podatkov oziroma napovedi ni posredoval v predpisanem roku, ampak to, da predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti invalidskih podjetij. Zavrnil pa je tudi relevantnost v tožbi priloženih obrazcev M1-M2 (prijava in odjava v zavarovanje) s priloženimi pogodbami o zaposlitvi za 31 zaposlenih invalidov, ker da ni razvidno, na katero obdobje se prijave nanašajo, saj so začetki delovnih razmerij različni. Prav tako ni razvidno, katere konkretne podatke o kvoti iz izpodbijane odločbe naj bi dokazovali drugače. Izpodbijana odločba namreč temelji na podatkih iz uradnih evidenc, za katere tožnik ne zatrjuje, da niso pravilni.

3. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlaga pa jo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče odločiti po opravljeni glavni obravnavi, saj je bilo dejansko stanje glede števila invalidov in izpolnjevanja nadomestne kvote med strankama sporno, vsa dejstva in priloženi dokazi pa so bili navedeni že na prvi in na drugi upravni stopnji. Ne drži, da v upravnem postopku ni zatrjeval nepravilnosti podatkov iz uradnih evidenc, zato drugačna trditev v sodbi pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti oziroma so njeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Z obrazci prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju ter z odločbami ZPIZ o pridobitvi statusa delovnih invalidov je namreč dokazal, da je imel v posamičnih mesecih višje število zaposlenih invalidov. Sodišče prve stopnje se do predloženih obrazcev in odločb ZPIZ o invalidnosti delavcev ni opredelilo, prav tako ne do vprašanja o prekluzivnosti roka za posredovanje napovedi iz drugega odstavka 64. člena ZZRZI, ki ga je izpostavil v tožbi. Zatrjuje še, da je določba 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov o 6 % kvoti za njegovo dejavnost v nasprotju z namenom 62. člena ZZRZI. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na revizijo obrazloženo zavrača revizijske očitke in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, na katerega se nanaša izpodbijana zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, presega 20.000 EUR.

7. V zadevi je sporno revidentovo izpolnjevanje obveznosti zaposlovanja invalidov in s tem v zvezi naloženega plačila prispevka za vzpodbujanje njihovega zaposlovanja za obdobja v letu 2009 in 2010 po določbah v času izdaje upravne odločbe (23. 9. 2011) veljavnega ZZRZI. Ta je v 62. členu določal, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (prvi odstavek). Kvoto je določila Vlada Republike Slovenije na predlog ekonomsko socialnega sveta z uredbo ter je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev (tretji odstavek).

8. Ni sporno, da za revidenta, upoštevaje njegovo dejavnost, velja 6 % kvota iz tretjega odstavka 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. To pomeni, da mora število zaposlenih invalidov pri revidentu v skupnem številu vseh njegovih zaposlenih predstavljati 6 % delež.

9. Navedeni odstotek je v okviru omenjene določbe 62. člena ZZRZI. Zakaj naj bi bila tako določena kvota v nasprotju z njenim namenom, revident ne pojasni. Sklicuje se le na zapis v sodbi Upravnega sodišča RS II U 21/2013, da naj bi bila omenjena uredba, ki v 3. členu določa, da se kvota določi različno po dejavnostih glede na področja v skladu z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti, v nasprotju z namenom 62. člena ZZRZI. Ker to stališče ne pove ničesar o razlogih zanj, niti omenjena prvostopenjska sodba ni predmet revizijske presoje, preizkus tega revizijskega očitka, ki v tožbi niti ni bil izpostavljen, brez ustrezne trditvene podlage ni mogoč. Na prvi pogled namreč ureditev v uredbi, ki določa različne kvote za različne dejavnosti, ni v nasprotju s tem, da se delodajalcem v različnih dejavnostih določi različna obveznost zaposlovanja invalidov.

10. ZZRZI v 63. členu določa, da se v kvoto vštevajo vsi invalidi iz 3. člena tega zakona, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko (prvi odstavek). Po 64. členu se za izpolnitev kvote šteje tudi sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem, po kateri se priznavajo stroški dela v višini zneska 12 minimalnih plač letno za vsakega invalida, ki bi ga moral delodajalec zaposliti v okviru predpisane kvote (prvi odstavek). Pogodbe o poslovnem sodelovanju iz prejšnjega odstavka so dolžne gospodarske družbe posredovati skladu v roku sedem dni po sklenitvi (drugi odstavek).

11. Po navedenem lahko delodajalec svojo obveznost zaposlovanja določenega števila invalidov izpolni z njihovimi zaposlitvami (pod nadaljnjim pogojem zaposlitve za najmanj 20 ur tedensko), s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem, ali s kombinacijo obojega. Zato je v okviru preverjanja izpolnitve obveznosti treba vselej ugotavljati, koliko je bilo v izbranem časovnem obdobju vseh zaposlenih pri delodajalcu, koliko od teh bi moralo biti zaposlenih invalidov (kvota) in koliko invalidov je bilo dejansko zaposlenih. Če s tem zahtevana kvota ni izpolnjena, je treba ugotoviti še, ali je za manjkajoče število izpolnil svojo obveznost zaposlitve z nadomestnim ravnanjem - s sklenjeno in nato realizirano pogodbo o poslovnem sodelovanju z ustreznim subjektom. V primeru, da delodajalec tudi na ta način ne izpolni kvote, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70% minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (prvi odstavek 65. člena). V primeru zamude ga k temu plačilu pisno pozove sklad skupaj z zamudnimi obrestmi v naknadno določenem roku (drugi odstavek). Če delodajalec v določenem roku ne plača obveznosti iz prejšnjega odstavka, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, sklad izda odločbo o obveznosti plačila (tretji odstavek istega člena).

12. Neutemeljeno je revizijska trditev, da izpodbijana sodba in pred tem odločba temeljita na zavrnitvi prvo uveljavljene nadomestne izpolnitve zaradi prepozno poslanih pogodb skladu o poslovnem sodelovanju z invalidskima podjetjema. Na čem revident gradi to stališče, iz revizije ni razvidno. Zgolj v njej zapisano, da je upravni organ upošteval kasnejše nove napovedi za nadomestno izpolnitev na podlagi sklenjenih pogodb z istima podjetjema, ki se nanašajo na obdobje od julija do decembra 2009, je namreč v tem pogledu nezadostno (najmanj glede tega, da sta se npr. omenjeni kasnejši pogodbi in s tem povezana napoved nadomestne izpolnitve nanašali na isto dejavnost oziroma šifro dejavnosti). Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve sicer res navedlo, da tožnik podatkov oziroma napovedi ni posredoval v 7-dnevnem roku, a obenem poudarilo, da je pri njegovem ravnanju glede napovedi o nadomestnem izpolnjevanju kvote ključno, da predmet pogodbe ni izhajal iz dejavnosti obeh invalidskih podjetij. S tem v zvezi toženka v odgovoru na revizijo pojasnjuje, da je revident na obeh spornih napovedih za nadomestno izpolnjevanje kvote navedel kot predmet dejavnosti šifro 27.530 in naziv „čiščenje in obdelava ulitkov pri zavezancu“, vendar pod to šifro (ki dejansko pomeni litje lahkih kovin) invalidsko podjetje dejavnosti ni imelo registrirano, prav tako ni imelo registriranega predmeta „čiščenja in obdelave ulitkov pri izvajalcu“.

13. Upoštevaje navedeno za nadomestno izpolnitev ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 8. člena v času izdaje sporne odločbe veljavne Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, da mora biti iz izpisa sodnega registra razvidno, da ima invalidsko podjetje registrirano dejavnost, na katero se nanaša predmet pogodbe. To pa pomeni, da za neupoštevanje pogodb o poslovnem sodelovanju v okviru zatrjevane nadomestne izpolnitve okoliščina, da so bile skladu predložene po poteku roka iz drugega odstavka 64. člena ZZRZI, res ni odločilna, saj ni edina. Posledično revizijsko vprašanje, ali je omenjeni rok prekluziven ali ne oziroma kakšne so posledice njegove prekoračitve, za odločitev v tej zadevi ni bistveno. Vrhovno sodišče se zato do njega ni opredelilo.

14. Revident navaja, da je v upravnem sporu trdil in z obrazci prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju ter z odločbami ZPIZ o pridobiti statusa delovnih invalidov dokazoval, da je imel v spornih mesecih zaposlenih več invalidov, kot je bilo upoštevano v izpodbijani odločbi. Ker je bilo dejansko stanje sporno, sodišče ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave.

15. ZUS-1 v 51. členu določa, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek), na kateri izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek). Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Iz teh določb izhaja, da pravica stranke do izvedbe glavne obravnave ni absolutna, saj se opravi, če je odločitev v upravnem sporu, to je presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, odvisna od izvedbe dokazov ali njihove drugačne presoje. Zato mora biti ugotovljeno, ali je bilo sodišče v konkretni zadevi sploh dolžno opraviti glavno obravnavo oziroma ali je njena opustitev vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe.

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev o zadevi, med strankama niso sporna. Pri tem se je sklicevalo na 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na podlagi katere je mogoče odločiti brez glavne obravnave tudi v primeru, če je dejansko stanje med strankama sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona(1) ) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

18. Taka obrazložitev, ki opustitev glavne obravnave utemeljuje z nespornostjo dejstev, pravno pomembnih za odločitev (katera dejstva je imelo sodišče v mislih, ni razvidno), obenem pa se sklicuje na pravno podlago, ki o tem govori drugače (da je sporno dejansko stanje), je sama s seboj v nasprotju. Še zlasti, ker nato sodba v 18. točki obrazložitve govori o tožnikovih navedbah, da število invalidov ni bilo pravilno upoštevano in da s tem v zvezi prilaga obrazce M1-M2 o prijavi in odjavi v zavarovanje, da pa s tem ne more izpodbiti ugotovitev postopka. To pa po presoji Vrhovnega sodišča kaže na spornost podatka o dejansko zaposlenih invalidih, ki je pomemben za izračun prispevka, saj temelji na številu „manjkajočih“ zaposlenih invalidov. Poleg tega je sodišče prve stopnje vpogledalo v omenjene obrazce, s katerimi delodajalec prijavlja in odjavlja zaposlene v zavarovanje pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi Pravilnika o obrazcih prijav podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja.

19. Na podlagi tega se Vrhovno sodišče strinja z revidentom, da je s predloženimi obrazci in odločbami ZPIZ o invalidnosti zatrjeval, da podatki o številu zaposlenih invalidov, ki jih je upravni organ črpal iz uradnih evidenc, niso pravilni. Zato ne drži navedba sodišča prve stopnje, da naj revident ne bi zatrjeval nepravilnosti evidenc. V skladu s petim odstavkom 62. člena ZZRZI se namreč v kvoto štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Uradni list RS, št. 10/05 in 43/05).

20. Po povedanem ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da dejansko stanje med strankama ni sporno (glede vprašanja pri revidentu zaposlenih invalidov v obdobju, na katerega se nanaša izračunani prispevek), po drugi strani pa zaradi sklicevanja na 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni jasno, ali gre v primeru omenjenih trditev in predloženih dokazov za nedovoljene tožbene novote oziroma ali zatrjevana nova dejstva in dokazi (če bi jih sodišče prve stopnje kot take obravnavalo, kar pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno) po svoji vsebini niso pravno pomembni za odločitev.

21. Revident ima zato prav, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih ni mogoče preizkusiti revizijskega očitka (do njega se toženka v odgovoru ni opredelila), da bi moralo sodišče odločiti po opravljeni glavni obravnavi. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka upravnega spora (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1). Kljub drugačnemu predlogu zadeve ni vrnilo drugemu senatu Upravnega sodišča RS, saj za tako odločitev ni videti razlogov.

K II. točki izreka:

23. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) To je v primeru nedovoljenih tožbenih novot - novih dejstev in novih dokazov, za katere tožnik ne izkaže, da jih v postopku izdaje upravnega akta ni navedel oziroma predložil iz opravičljivega razloga.