Jedro

Tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Pravica do regresa je vezana na pravico do letnega dopusta. Delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega (161. člen ZDR). Tožnik je pridobil pravico do dopusta za sporno leto v začetku tega leta, pri tem pa regres ni vezan na dejansko izrabo tega dopusta, kot to zmotno razloguje pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo za oktober 2012 v višini 381,53 EUR bruto, od tega zneska obračunati in odvesti vse dajatve in prispevke ter izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do plačila; plačati sorazmerni del regresa za leto 2009, regres za leta 2010, 2011 in 2012 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka; obračunati in plačati vse dajatve in prispevke iz delovnega razmerja od 1. 9. 2012 do 15. 10. 2012, višji in drugačen tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od prevzema odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v postopku ni želela vpletati morebitnih prič, saj je mnenja, da to ni potrebno in bo sodišče odločilo v njeno korist. V pritožbi predlaga, da se zaslišijo priče A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., ki bi lahko povedale, kako so bili dogovorjeni glede izplačila plač, regresov in kako so bila izvršena izplačila. Tožnik je priznal, da je znašalo plačilo za njegove storitve 5,00 EUR na uro in je bistveno presegalo izplačilo plače po pogodbi o zaposlitvi (fiktivni), na sodišču pa se je sprenevedal, da naj bi bil tak dogovor v nasprotju s predpisi in določili zakona. Tožnik tudi v času zaposlitve ni izrazil zahteve po izplačilu regresov za letni dopust, kar potrjuje dejstvo, da je v sodnem postopku lagal glede dogovora o izplačilih za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje je v postopku upoštevalo le izčrpno listinsko dokumentacijo, ki naj bi zadoščala za odločitev v zadevi. Meni, da bo v nadaljevanju postopka dokazal, da je bil tožnik v času zaposlitve v celoti seznanjen z načinom plačila za opravljeno delo in da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da tožnik ni hotel podpisati ponujene pogodbe o zaposlitvi, ko mu je potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas in glede posojil, ki jih je tožena stranka dala tožniku. Prav tako ni upoštevalo predpisa, ki določa, da je izplačilo regresa vezano tudi na koriščenje dopusta in na finančne možnosti delodajalca. Iz plačilnih list tožnika je razvidno, da v času zaposlitve ni koristil letnega dopusta. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek tožnika zavrne, saj je bilo tožniku izplačano pošteno za njegovo delo in v skladu z medsebojnim dogovorom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo možno preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do posojil, ki naj bi jih tožena stranka dala tožniku in v točki 6 obrazložitve ugotovilo, da je tožena stranka sama izpovedala, da je tožniku dala znesek v višini 200,00 EUR konec leta 2011, kar tako in ne kot posojilo, enako pa je izpovedal tožnik in sicer, da od tožene stranke nikoli ni prejel posojila. Vprašanje, čemu tožnik ni podpisal s toženo stranko nove ponujene pogodbe o zaposlitvi, ni odločilno vprašanje v predmetnem sporu (v katerem tožnik uveljavlja plačilo plače za mesec oktober 2012, ker mu je delovno razmerje prenehalo dne 15. 10. 2012 in plačilo neizplačanih regresov), zato se sodišče prve stopnje o navedenem dejstvu ni bilo dolžno opredeliti.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 3. 8. 2009 in dogovorili plačo v višini 589,19 EUR (A1); - da znaša minimalna plača v višini 763,06 EUR skladno z Zakonom o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010); - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 15. 10. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi iz poslovnih razlogov (A3); - da tožena stranka za mesec oktober 2012 tožniku ni izplačala plače, zato je sodišče tožniku prisodilo polovico minimalne plače v višini 381,53 EUR; - da je tožnik zahteval tudi plačilo regresov in sicer sorazmerni del za leto 2009, celotni regres za leta 2010, 2011 in 2012; - da je tožena stranka nasprotovala plačilu regresov z obrazložitvijo, da se je s tožnikom dogovorila za plačilo 5,00 EUR neto na uro, v tem znesku pa naj bi bili vključeni vsi dodatki v zvezi z delom, tudi stroški prehrane, regresa in morebitna odpravnina; - da pogodba o zaposlitvi v 2. točki VII. člena določa, da znaša osnovna plača glede na predvideni delovni učinek in ob normalnih delovnih pogojih v višini 589,19 EUR brez dodatkov, v 5. točki pa določa, da je delavec upravičen do drugih plačil v zvezi z delom kot jih določa kolektivna pogodba: povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo, povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, regres za letni dopust, jubilejno nagrado in odpravnino; - da je tožnik izpovedal, da sta se s tožencem pogovarjala o plačilu 5,00 EUR na uro, vendar ne o tem, da bi navedeni znesek pokrival tudi regres in vse ostale prejemke iz delovnega razmerja; - da se tožnik plačilu regresa nikoli ni odpovedal; - da je tožena stranka zatrjevala, da je tožniku na njegov račun v letu 2012 iz naslova plače za oktober 2012 plačala 400,00 EUR, vendar dokazov za to ni predložila, navedeno pa tudi ne izhaja iz izpiskov računa tožnika pri banki F. za čas od 15. 11. 2012 do 31. 12. 2012 (A8 in A9); - da tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za leta 2009, 2010, 2011 in 2012. Glede na tako ugotovljena dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno tožniku prisodilo regres za leta 2009, 2010, 2011 in 2012, skladno s 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki daje delavcu pravico do regresa najmanj v višini minimalne plače in mora biti plačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Skladno s 4. odstavkom 131. člena je tožniku pravilno priznalo pravico le do sorazmernega dela regresa v višini 4/12 za leto 2009, saj je v tem letu delal 4 mesece in 25 dni (od 6. 8. 2009 dalje), in prisodilo celotni regres za leta 2010, 2011 in 2012. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dogovor s tožnikom o višini plačila 5,00 EUR na uro, ki naj bi pokrival tudi regres in vse ostale prejemke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izvedenih dokazov, listin v spisu in navedb strank ne izhaja, da bi se z morebitnim dogovorom o plačilu 5,00 EUR na uro tožnik odpovedal izplačilu regresa za vsa leta, zato je utemeljeno tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbena navedba, da bi navedeno dejstvo toženka lahko v ponovnem postopku dokazala s pričami, ki jih v pritožbi imenuje, predstavlja pritožbeno novoto. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da prič ni mogla predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo, temveč nasprotno, da je menila, da morebitno vpletanje prič ni potrebno. Navedeno torej predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ZDR, ki določa, da je izplačilo regresa vezano tudi na koriščenje dopusta in na finančne možnosti delodajalca. Pravica do regresa je namreč vezana na pravico do letnega dopusta. Delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega (161. člen ZDR). Tožnik je torej pridobil pravico do dopusta za leto 2012 v začetku leta 2012, pri tem pa regres ni vezan na dejansko izrabo tega dopusta, kot to zmotno razloguje pritožba. Po določbi 2. odstavka 131. člena ZDR se mora delavcu regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, po določbi 3. odstavka istega člena pa se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno prisodilo regrese od 2. 7. tekočega leta dalje, saj tožena stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala, še manj dokazala, da so bile finančne možnosti takšne, da regresa do 1. julija tekočega koledarskega leta ni mogla izplačati.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).