Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščencu stranke ni mogoče očitati malomarnosti ali celo naklepa, če ne predlaga zaslišanja stranke po sodnem tolmaču, če mu stranka sama zatrdi, da razume in govori slovensko, pa se na naroku izkaže, da slovensko ne govori (dovolj dobro) oziroma tako, da bi jo razumela tudi nasprotna stranka. V predmetni zadevi je pritožnik ravnal v okviru svoje dolžne skrbnosti, saj glede na okoliščine primera (tožničina trditev, da slovensko zna in da ne potrebuje tolmača, dejstvo, da je bila rojena in je delala v Republiki Sloveniji ter dotedanja komunikacija z njo) ni mogoče od njega zahtevati še dodatnega preverjanja tožničinega znanja slovenskega jezika. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno naložilo separatne stroške tožene stranke za narok, na katerem bi morala biti zaslišana tožnica, pa to ni bilo mogoče brez sodnega tolmača, takratnemu pooblaščencu tožnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (tedanjemu) pooblaščencu tožnice odvetniku A.A. naložilo, naj toženi stranki plača separatne stroške za narok 10. 11. 2017 v višini 244,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo odvetnik A.A. zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. Ponavlja, da je kot tožničin pooblaščenec v predmetnem postopku sodišče z dopisom obvestil, da tožnica razume in govori slovenski jezik ter da zato ne potrebuje sodnega tolmača. Pove, da je tožnico pred tem večkrat povprašal, ali razume in govori slovenski jezik, kar je potrdila. Navaja, da je v začetku govorila z njim slovensko in je razumel vse, kar je povedala, nadalje pa je želela govoriti hrvaško, na njegovo izrecno vprašanje pa je odgovorila, da je živela in delala v Republiki Sloveniji ter da ji slovenski jezik ne povzroča nobenih težav, saj ga govori in razume. Meni, da bi bilo moč krivdo pripisati le sami stranki. Navaja še, da je tožnica pregledala vse vloge, ki so bile v slovenskem jeziku, in dajala smiselne in logične pripombe, česar ne bi zmogla brez znanja slovenskega jezika. Trdi, da glede na to in navedbo tožnice, da zna in razume slovenski jezik, kot njen pooblaščenec ni imel razloga, da ji ne bi verjel, prav tako bi predlagal njeno zaslišanje s sodnim tolmačem, če ne bi okoliščine kazale, da tožnica zna slovensko. Pove, da je bila v postopku težava, ker tožnica slovensko ne govori tekoče in popolnoma, ampak sodišče prve stopnje z njeno izpovedjo ni imelo težav, njenemu zaslišanju brez tolmača pa je nasprotoval le pooblaščenec tožene stranke. Poudarja, da nikjer ni opredeljeno, na kakšen nivoju in v kakšnem obsegu mora stranka izkazati poznavanje slovenskega jezika. Meni, da je tudi v primeru, ko stranka govori hrvaški jezik, ki je zelo podoben slovenskemu jeziku, sporazumevanje pred sodiščem mogoče. Sklicuje se na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10. 11. 2017, iz katerega izhaja, da je tožnica sama izpovedala, da slovensko razume, govori pa malo slabše, potrdila pa je tudi, da že od leta 2014 živi v Sloveniji, da je bila tu tudi rojena in zaposlena. Meni, da iz prepisa zvočnega posnetka izhaja, da tožnica govori slovensko, čeprav nekoliko slabše. Ne zdi se mu pošteno in korektno, da bi se separatni stroški zaračunali njemu, saj okoliščine niso kazale, da tožnica ne bi govorila slovensko. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da kot pooblaščenec v obravnavani zadevi ni ravnal dovolj skrbno, ker sodišču ni sporočil, da tožnica za zaslišanje potrebuje sodnega tolmača. Navaja, da je stranko izrecno vprašal, ali potrebuje tolmača, iz njune komunikacije pa je razbral tožničino zadostno znanje slovenščine, zato mu ni mogoče očitati, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo in v nasprotju z vestnostjo in običaji.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 156. člena ZPP naložilo plačilo separatnih stroškov tožene stranke za narok z dne 10. 11. 2017 pritožniku na podlagi ugotovitve, da je kot tedanji tožničin pooblaščenec ravnal vsaj neskrbno, če ne namerno, saj očitno ni preveril, ali tožnica govori in razume slovenski jezik.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnice v posledici krivdnega ravnanja tedanjega pooblaščenca na naroku 10. 11. 2017 ni moglo zaslišati, napačen. Sklep o neskrbnosti ali celo nameri pritožnika kot pooblaščenca tožnice pri preverjanju poznavanja slovenskega jezika tožnice, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Na naroku za glavno obravnavo 10. 11. 2017 je tožnica pojasnila, da je svojemu tedanjemu pooblaščencu povedala, da razume in govori slovensko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščencu stranke ni mogoče očitati malomarnosti ali celo naklepa, če ne predlaga zaslišanja stranke po sodnem tolmaču, če mu stranka sama zatrdi, da razume in govori slovensko, pa se na naroku izkaže, da slovensko ne govori (dovolj dobro) oziroma tako, da bi jo razumela tudi nasprotna stranka. V predmetni zadevi je pritožnik ravnal v okviru svoje dolžne skrbnosti, saj glede na okoliščine primera (tožničina trditev, da slovensko zna in da ne potrebuje tolmača, dejstvo, da je bila rojena in je delala v Republiki Sloveniji ter dotedanja komunikacija z njo) ni mogoče od njega zahtevati še dodatnega preverjanja tožničinega znanja slovenskega jezika. Glede na to je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno naložilo separatne stroške tožene stranke za narok, na katerem bi morala biti zaslišana tožnica, pa to ni bilo mogoče brez sodnega tolmača, takratnemu pooblaščencu tožnice.

7. Pritožba je zato utemeljena, pritožbeno sodišče pa je izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena v povezavi s 366. členom ZPP). O priglašenih separatnih stroških tožene stranke bo tako sodišče prve stopnje moralo odločiti, ko bo odločalo o (drugih) stroških tega postopka.