Jedro

1. Pritrditi je potrebno revidentu, da pravica do preživnine, ki je bila razvezanemu zakoncu priznana z razvezno sodbo, preneha tudi, če se izvršuje v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila priznana. Preneha tedaj tako kot vsaka druga pravica tam, kjer se začne njena zloraba. Toda ugotovljene okoliščine o prizadevanju tretje toženke za pridobitev ustrezne zaposlitve po presoji revizijskega sodišča ne dajejo opore za presojo, da je v konkretnem primeru tretja toženka zlorabila pravico do preživnine.

2. Morebitna kasnejša večja možnost zaposlitve kot jo je imel preživninski upravičenec ob pridobitvi pravice do preživnine, je kot razlog za prenehanje pravice do preživnine upoštevana le, če je preživninski upravičenec ni izkoristil zaradi zlorabe pravice do preživnine.

3. Besedilo 83. čl. ZZZDR med taksativno naštetimi primeri, kdaj preneha pravica do preživnine, ne omenja zgolj možnosti za pridobitev zaposlitve, t.j. nekega bodočega lastnega vira za preživljanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe in iz nasprotne tožbe. Tretje toženki je priznalo nezmanjšano preživnino do 30.6.1993, t.j. za nadaljnjih šest mesecev, šteto od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, odtlej pa le simbolično preživnino v znesku 1000,00 SIT. Sicer je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal še znižanje preživnine za prvega in drugega toženca iz tožbe, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tudi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Nasprotnima tožnikoma je zvišalo preživnino in sicer M.J. na 24.772,00 SIT, mld. G.J. pa na 21.394,00 SIT, obema od 1.10.1992 dalje. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi tožeče in tožene stranke. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je deloma ugodilo. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ukinitev preživnine, je zavrnilo. Poleg tega je preživnino za M.J. zvišalo od 1.9.1992 na 25.000,00 SIT, za mld. G.J. pa od istega datuma na 19.000,00 SIT. Obema je preživnino valoriziralo, tako da je prvemu prisodilo od 1.7.1993 30.160,00 SIT preživnine, drugemu pa od istega datuma 26.876,90 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja z razlago 81. in 83. čl. ZZZDR, kakršna izhaja iz izpodbijane sodbe. Zatrjuje, da jezikovna razlaga 83. čl. ZZZDR pripelje do neusklajenosti z 81. čl. istega zakona. Slednji namreč določa, da zakonec pravico do preživnine pridobi le, če je nepreskrbljen, se noče zaposliti in se ne more zaposliti. Če bi se torej lahko zaposlil pa se noče, nima pravice do preživnine. Teleološka razlaga da drugačen rezultat. Zakonodajalec je želel zaščititi le tistega nepreskrbljenega zakonca, ki nima nobenih možnosti, da bi se sam preživljal, ne pa tistega, ki je nepreskrbljen zaradi lastne pasivnosti. Zato razvezani zakonec, ki je sposoben za delo in bi se tudi lahko zaposlil, ne more biti upravičen do preživnine, saj bi takšna razlaga pomenila zlorabo pravic. Glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku pa izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje se namreč ne ukvarjata z vprašanjem stroškov, ki jih ima tožnik s svojim umetniškim ustvarjanjem. Nakazil na žiro račun oz. dveh nagrad ni mogoče enačiti z dohodkom. Nadalje sodišču očita še, da je štelo, da je bil njegov vložek v hišo od aprila 1988 do oktobra 1992 319.319,00 DEM, na podlagi razlike v vrednosti hiše v istem obdobju. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni in nepopolni. S tem v zvezi sodišču očita, da so razlogi tudi sami s seboj v nasprotju, ko sodišče v nadaljevanju zapiše, da hiša ne more biti okoliščina, ki bi opravičevala povišanje preživnine. Sicer pa je hiša predmet delitve premoženja med zakonci ter je že zato ni mogoče upoštevati kot okoliščino, pomembno za ugotavljanje premoženjskih razmer bivših zakoncev glede obveznosti plačevanja preživnine. Poleg tega sodišče v tem delu ugotavlja premoženjske razmere iz časa, ko tožnik ni uveljavljal znižanja preživnine.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pritrditi je potrebno revidentu, da pravica do preživnine, ki je bila razvezanemu zakoncu priznana z razvezno sodbo, preneha tudi, če se izvršuje v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila priznana. Preneha tedaj tako kot vsaka druga pravica tam, kjer se začne njena zloraba. Toda ugotovljene okoliščine o prizadevanju tretje toženke za pridobitev ustrezne zaposlitve po presoji revizijskega sodišča ne dajejo opore za presojo, da je v konkretnem primeru tretja toženka zlorabila pravico do preživnine. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da je tretja toženka vse od leta 1988 (t.j. od razveze zakonske zveze) iskala zaposlitev po galerijah in muzejih. Če je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tretje toženka pokazala premalo volje za pridobitev zaposlitve, ker je odklanjala delo na pedagoškem področju, to še ne pomeni, da tretja toženka zlorablja pravico do preživnine. Ob tem ni odveč poudariti, da iz nadaljnjih, prav tako neizpodbijanih, dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča sledi, da je tretja toženka odklanjala pedagoško delo zato, ker nima pedagoške prakse, iz pravnomočne razvezne sodbe, s katero ji je bila pravica do preživnine od 1.5.1988 dalje priznana in na katero se tožnik sklicuje v tožbi pa izhaja, da je tretje toženka 1978 pustila zaposlitev (očitno ne pedagoško) zaradi interesov družine. Njena siceršnja sposobnost za delo prihaja do izraza skozi višino preživnine.

Iz povedanega sledi, da se revizijsko sodišče strinja z odločitvijo pritožbenega sodišča glede tistega dela tožbenega zahtevka iz tožbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ukinitev preživnine za tretjo toženko, saj niso izpoljnjeni pogoji iz 83. čl. ZZZDR. Takšna presoja pa daje odgovor tudi na tiste revizijske trditve, s katerimi se revident zavzema za drugačno razlago 83. čl. ZZZDR, po kateri bi bila tudi izguba pravice do preživnine, enako kot pridobitev le-te odvisna od presoje o možnosti prizadetega, da pridobi lasten vir dohodkov. Res se možnost zaposlitve lahko v določenem časovnem obdobju spreminja. Toda morebitna kasnejša večja možnost zaposlitve kot jo je imel preživninski upravičenec ob pridobitvi pravice do preživnine, je kot razlog za prenehanje pravice do preživnine upoštevna le, če je preživninski upravičenec ni izkoristil zaradi zlorabe pravice do preživnine (prim zgoraj). Besedilo 83. čl. ZZZDR namreč med taksativno naštetimi primeri, kdaj preneha pravica do preživnine, ne omenja zgolj možnosti za pridobitev zaposlitve, t.j. nekega bodočega lastnega vira za preživljanje.

Nasprotni toženec v postopku ni oporekal povečanim potrebam nasprotnih tožnikov, s katerimi slednja utemeljujeta svoj zahtevek za zvišanje preživnine. Pač pa se še v reviziji ne strinja z ugotovitvami in presojo lastne zmožnosti za plačevanje povišane preživnine. S tem izpodbija tako del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba, kot tudi tisti del, v katerem sta bila nasprotna tožnika uspešna.

Bistvena dejanska ugotovitev za presojo o možnostih nasprotnega toženca za plačevanje zvišane preživnine je povečana vrednost hiše za 319.319,00 DEM v obdobju od maja 1988, t.j. po razvezi zakonske zveze, do vključno oktobra 1992. Res pritožbeno sodišče nepravilno enači povečano vrednost hiše z vložkom nasprotnega toženca v hišo, vendar razlogi sodbe pritožbenega sodišča zaradi tega niso tako nejasni, da sodbe zaradi tega ne bi bilo moč preizkusiti. Tudi zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe pritožbenega sodišča, ki utemeljujejo možnost nasprotnega toženca za plačevanje zvišane preživnine prav s povečano vrednostjo hiše, ni podano. Revident namreč prezre, da sodišče v nadaljevanju v reviziji citiranega spornega stavka obrazloži, da "gradnja oz. vlaganja vanjo (hišo) pomenijo, da ima tožnik poleg osebnega dohodka konstantne vire različnih zelo visokih prihodkov, ki jih je očitno vlagal v hišo". Uveljavljani absolutno bistveni kršitvi določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP tako nista podani. Pri presoji je zato potrebno izhajati tudi iz pravkar opisanih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi teh in še drugih ugotovljenih okoliščinah o premoženjskem stanju nasprotnega toženca pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji, da je tudi zvišana preživnina še v okviru premoženjskih možnosti nasprotnega toženca. Njegov zahtevek za znižanje preživnine, ki ga je utemeljeval s poslabšanjem premoženjskih razmer, tedaj ne more biti utemeljen, saj ni dokazal, da bi bila plača, ki jo prejema kot profesor na Akademiji za likovno umetnost, edini vir njegovega preživljanja, pri čemer vprašanje stalnosti le-tega v pomenu mesečne plače iz rednega delovnega razmerja pač ne more biti odločilno. Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti trditve o visokih stroških, ki jih ima z umetniškim ustvarjanjem nasprotni toženec, niti trditve, da je hiša del skupnega premoženja nasprotnega toženca in tretje toženke. Ob tem revidenta ni odveč opozoriti na njegovo vlogo z dne 19.1.1993, v kateri med drugim meni, da v zadevi ni potrebno pritegniti izvedenca finančne stroke, in izpovedbo samega nasprotnega toženca, iz katere izhaja, da je honorarje deloma dobival tudi na roke (l.št.29).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).