Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z odločbo o kazni je mogoče vložiti le z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zahteva, ki napada le višino kazni ter se hkrati zavzema za izrek pogojne obsodbe, navedene kršitve ne uveljavlja.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.7.2004 obs. D.S. spoznalo za krivega kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena, zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena, spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 2. odstavku 183. člena in spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni od 5 mesecev do 3 let zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 5 let in 2 meseca zapora. V izrečeno enotno kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od 11.12.2003 od 6.15 ure dalje. Oškodovance je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice ter pooblaščenke mld.

oškodovancev izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.11.2004 zavrnilo pritožbo zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in podrejeno zaradi izrečene kazni. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi pritožbi, podrejeno pa obsojencu zniža izrečeno zaporno kazen.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču vložnica zahteve glede na vsebino obrazložitve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti predmet varstva zakonitosti, medtem ko kršitev določb postopka oziroma materialnega prava sploh ne navaja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, vendar jih konkretno ne opredeli. Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katere kršitve zakona ima v mislih ter jih zato sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih ustrezno obrazložiti, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Sicer pa iz vsebine obrazložitve sledi, da zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Navaja namreč, da obsojenec očitanih kaznivih dejanj ni storil in da obtožba temelji na krivi ovadbi, graja presojo izpovedb prič, ki so obsojenca obremenile ter ocenjuje, da ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo. V ostalih navedbah poudarja, da je obsojenec bolnik s paranoidno osebnostno motnjo, da gre pri njem za neprištevnost in da bi mu bilo ustrezno izreči le zdravljenje in ne zaporno kazen, sodišče bi moralo zaradi neskladij v izvedenskih mnenjih postaviti novega izvedenca psihiatra. Izrečene kazni so po mnenju zahteve glede na duševno stanje obsojenca in tudi sicer absolutno previsoke ter bi ob obveznem zdravljenju za duševno motnjo zadostovala pogojna obsodba.

Iz teh navedb je razvidno, da zahteva z njimi napada dejanske ugotovitve sodišča, tudi tiste, s katerimi je sodišče ugotovilo obsojenčeve psihične lastnosti in okoliščine, ki jih je upoštevalo pri določitvi posameznih in pri izreku enotne kazni. Obrazložilo je, iz katerih razlogov je zavrnilo predlog obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, pri čemer se zahteva brez utemeljitve in le posplošeno sklicuje na neskladja v izvedenskih mnenjih. Zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z odločbo o kazni pa je mogoče vložiti le z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zahteva, ki napada le višino kazni ter se hkrati zavzema za izrek pogojne obsodbe, navedene kršitve sploh ne uveljavlja.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice obs. D.S. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).