Jedro

Ker zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju ne ureja položaja prostih carinskih prodajaln, odprtih pred njegovo uveljavitvijo, se razmerje, ki je nastalo na podlagi odločbe o dovolitvi odprtja PCP lahko spremeni ali razveljavi le v primerih in postopku, določenih v zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave št. 02/2-Up/II-716/2 z dne 19.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice Koper št. 02-02-Up/I-494 z dne 19.5.1993, s katero je odločeno, da se zapre njena prosta carinska prodajalna in da mora na dan zaprtja opraviti inventuro, z neprodanim blagom pa ravnati po določilu 11. člena pravilnika o prostih carinskih prodajalnah in o preskrbovanju prevoznih sredstev. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da za delovanje navedene proste carinske prodajalne niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 7. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju in 1. odstavka 222. člena carinskega zakona, saj se prodajalna nahaja na območju, kjer ni organizirane carinske kontrole, kot jo zahtevajo navedeni predpisi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je z odločbo z dne 23.1.1992, ki je bila dopolnjena z odločbo z dne 30.11.1992 dovoljeno opravljanje proste carinske prodaje. Dopolnilna odločba se je nanašala prav na dovolitev prodaje blaga iz brezcarinskih prodajaln tujim in domačim fizičnim osebam pri prihodu iz tujine in odhodu v tujino, kot je to v 51. členu določal takrat veljavni zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89, 11/91). Enako dikcijo ima v 7. členu tudi sedaj veljavni slovenski zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, št. 13/93). Materialno pravo, ki opredeljuje pogoje poslovanja prostih carinskih prodajaln je torej danes enako kot v času, ko je tožeči stranki bilo izdano dovoljenje za odprtje sporne prodajalne. Prav tako je nespremenjeno dejansko stanje, saj se prodajalna in objekt carinarnice nahajata na istem mestu, kot ob izdaji dovoljenja za odprtje prodajalne. Sicer pa dejansko stanje glede zagotovitve carinske kontrole sploh ni bilo ugotavljano. Z izpodbijano odločbo je kršena tudi temeljna ustavna pravica o enakopravnosti vseh gospodarskih subjektov na trgu, saj je odločba o zaprtju proste carinske prodajalne bila izdana samo tožeči stranki in ne tudi PCP Emoni in PCP Trebnje, ki poslujeta v sosednji zgradbi v isti ulici. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Organ prve stopnje v odločbi izrecno ugotavlja, da sporna prosta carinska prodajalna posluje na podlagi odločbe Carinarnice Koper z dne 23.1.1992 v zvezi z odločbo o preselitvi na sedanjo lokacijo z dne 17.4.1992 in dopolnilne odločbe z dne 30.12.1992 (pravilno 30.11.1992), izdane na podlagi spremenjene določbe 51. člena zakona o začasnih ukrepih, o spremembah in dopolnitvah zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 11/91). V času izdaje navedenih odločb je pogoje za odpiranje in zapiranje prostih carinskih prodajaln določal carinski zakon (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90) v 222. členu. V marinah in navtičnih središčih, v katerih je organizirana carinska kontrola, so se smele odpirati proste carinske prodajalne za prodajo blaga osebam, določenim z zveznim zakonom, ki je urejal zunanjetrgovinsko poslovanje (1. odstavek 222. člena CZ). V navedenem obdobju je bil to zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89, 11/91), ki je v 51. členu določal, da se lahko blago iz brezcarinskih prodajaln prodaja tujim in domačim fizičnim osebam pri odhodu v tujino oziroma prihodu iz tujine. Na podlagi tako spremenjene določbe 51. člena zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju je bila tudi izdana že citirana dopolnilna odločba z dne 30.11.1992. Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list RS, št. 13/93), na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, določa glede prodaje blaga iz brezcarinskih prodajaln tujim in domačim fizičnim osebam enake pogoje, kot jih je določal navedeni zvezni zakon: "Blago iz brezcarinskih prodajaln se lahko prodaja tujim in domačim fizičnim osebam pri odhodu v tujino oziroma prihodu iz tujine (1. odstavek 7. člena)". Navedeni zakon ne vsebuje določb, ki bi posebej urejale položaj oziroma poslovanje prostih carinskih prodajaln, odprtih pred njegovo uveljavitvijo. Ob vsebinsko nespremenjeni zakonski ureditvi in dejanskem stanju pa organ prve stopnje oziroma tožena stranka lahko pravno razmerje, urejeno z odločbo z dne 23.1.1992 v zvezi z odločbo z dne 17.4.1992 in dopolnilno odločbo z dne 30.11.1992, spremeni oziroma razveljavi le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen ustave Republike Slovenije). Tak primer je npr. določen v 7. odstavku 222. člena CZ in v 2. odstavku 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Toda iz podatkov spisov ni razvidno, da bi v obravnavanem primeru bil izveden tak postopek. Zato je po mnenju sodišča utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe carinskega zakona in zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju.

Izpodbijana odločba je torej nezakonita iz razloga 1. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena navedenega zakona. Ta zakon in carinski zakon je sodišče v skladu z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.

O predlogu za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker po izrecni določbi 61. člena ZUS v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške.