Jedro

Stranki sta dogovorili za izvedbo manjših in enostavnejših del, kot so priklop centralne napeljave na javno plinsko napeljavo, dobava in montaža radiatorjev ter izdelava vodne instalacije v kotlovnici, kar ne predstavlja večjih in zahtevnejših del, ki terjajo večje število izvajalcev, gradbeno dovoljenje oziroma izdelavo projekta. Glede na to je sporni dogovor o gradbenih delih podjemna pogodba in ne gradbena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2 I 2006/11138, z dne 26. 9. 2006 v 1. in 4. točki v veljavi, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila med strankama sklenjena pisna gradbena pogodba, kljub temu da takšna pogodba sploh ni obstajala. Sklicuje se tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, opredelilo pa se ni niti do ugovora zastaranja ter nasprotovanja objektivni spremembi tožbe, ki ju je tožena stranka podala v vlogi z dne 14. 7. 2009. Izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da so bila med strankama dogovorjena zgolj gradbena dela v skupnem znesku od 230.000,00 do 250.000,00 SIT, in sicer po načelu „na po čez dogovor o ceni“ ter poudarja, da dodatna dela niso bila niti dogovorjena niti izvedena.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zmotno meni, da je v predmetni zadevi šlo za gradbeno pogodbo. Pritrditi namreč velja sodišču prve stopnje, ki je na 7. strani sodne odločbe izčrpno obrazložilo, zakaj dogovora o gradbenih delih ni moč šteti za gradbeno, temveč za podjemno pogodbo, po kateri se podjemnik zaveže opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da sta se v konkretnem primeru stranki dogovorili za izvedbo manjših in enostavnejših del, kot so priklop centralne napeljave na javno plinsko napeljavo, dobava in montaža radiatorjev ter izdelava vodne instalacije v kotlovnici, kar ne predstavlja večjih in zahtevnejših del, ki terjajo večje število izvajalcev, gradbeno dovoljenje oziroma izdelavo projekta. Ker ne gre za gradbeno pogodbo, je nadalje povsem neutemeljeno sklicevanje pritožnika, da dogovor med strankama ni bil sklenjen v pisni obliki. Podjemna pogodba je namreč konsenzualni kontrakt, kar pomeni, da je veljavno sklenjena že na podlagi ustnega soglasja volj strank, pisnost pa, v nasprotju z gradbeno pogodbo, ni pogoj za njeno veljavnost. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava tako v konkretnem primeru ni podana.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke. V skladu z načelom ekonomičnosti namreč strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče mora tako izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (213. člen ZPP ter II. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov tudi v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem je potrebno upoštevati, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena in da se zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana (primerjaj Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 358). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče v konkretnem primeru tako že na podlagi izvedenega dokaznega postopka (zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, tožene stranke in prič) ugotovilo, katera gradbena dela so bila v konkretnem primeru izvedena, zato postavitev izvedenca gradbene stroke ni bila potrebna. Sodišče je namreč na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki so jo brez bistvenih odstopanj potrdile vse zaslišane priče, ugotovilo, da je bil med strankama sprva sklenjen ustni dogovor o priklopu centralnega ogrevanja na javno plinsko napeljavo, zaradi pomanjkljivosti naročenega dela pa so bila kasneje ustno dogovorjena in nato tudi izvedena določena dodatna dela ter nabavljen dodatni material (dva dimniška priključka, spojni in priključni deli, ventili, bojler za toplo vodo, prirobnice koaksalnega dimnika, radiator, itd.). Zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca je bila tako pravilna in ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Nadalje ne drži trditev, da se sodišče ni opredelilo do nasprotovanja pritožnika k objektivni spremembi tožbe in do ugovora zastaranja. Iz 6. strani sodbe namreč izhaja, da je sodišče zadnji del pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 14. 7. 2009 pravilno štelo zgolj za dodatno opredelitev tožbenega zahtevka in pretvorbo vtoževanih zneskov iz tolarjev v evre, zato navedene pripravljalne vloge ni imelo za spremembo tožbe. Za objektivno spremembo tožbe gre namreč zgolj v primeru, če se spremeni istovetnost zahtevka, poveča že obstoječi zahtevek ali uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP), do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. V tem okviru je sodišče tudi zadostno odgovorilo na ugovor zastaranja, saj je bil ta podan v zvezi z objektivno spremembo tožbe, ki pa (kot navedeno) ni bila podana. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tožena stranka v podkrepitev ugovora zastaranja ni podala nobenih dejstev in dokazov, s katerimi bi navedeni ugovor podkrepila. V skladu z 212. členom ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zgolj pavšalen ugovor zastaranja tako ne zadošča, temveč mora biti trditev stranke podkrepljena z dejstvi in dokazi, ki ta dejstva potrjujejo.

Druge pritožbene navedbe, ki zanikajo obstoj ustnega dogovora o dodatnih delih, nabavi in vgradnji dodatnega materiala ter nasprotujejo ugotovljeni višini obračunanih gradbenih del, predstavljajo sklicevanje na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP), zato jih je bilo potrebno zavrniti že na tej podlagi.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).