Jedro

Ker obsojenca nimata pravnega interesa za spremembo sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da je njuna pogojna obsodba izbrisana, je zoper tak sklep vložena zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena (1. odstavek 421. člena ZKP).

Izrek

Zahteva F. in E.F. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

S sklepom z dne 20.11.2002 je Okrajno sodišče v Mariboru ugotovilo, da je pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 10.12.1999 izrečena F. in E.F., zaradi kaznivega dejanja razžalitve iz 1. odstavka 169. člena KZ po zakonu izbrisana. Pritožbeno sodišče je njuno pritožbo z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno. Z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo F. vložila dne 16.9.2003 zoper navedeni sklep pritožbenega sodišča, kršitev določb materialnega ali procesnega zakona ne uveljavljata, temveč iz vsebine zahteve izhaja, da se ne strinjata s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča v Mariboru z dne 18.5.2000, s katero sta bila spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrglo.

Kolikor sta F. in E.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru, kot izhaja to iz uvodnega dela zahteve, je potrebno ugotoviti, da za vložitev tega izrednega pravnega sredstva nimata pravnega interesa. Med upravičence do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zakon sicer uvršča tudi obsojence (1. odstavek 421. člena ZKP), vendar pa sme zahtevo vložiti le v svojo korist. Izhajati je namreč potrebno iz pravnega interesa, ki ga zasleduje obsojenec. Edino državni tožilec RS ima pooblastilo v zakonu (2. odstavek 421. člena ZKP) za vložitev zahteve tako v škodo kot v korist obsojenca.

V konkretnem primeru je sodišče z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so se stekle okoliščine iz 510. člena ZKP oziroma je izdalo odločbo, s katero je ugotovilo izbris pogojne obsodbe obema obsojencema.

Drugačna odločitev (da do izbrisa ne bi prišlo) ne bi bila v korist obsojencev, temveč v njuno škodo.

V delu, v katerem vložnika z zahtevo po vsebini izpodbijata tudi pravnomočno sodbo, s katero sta bila spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 169. člena KZ, predvsem odločbo o kazenski sankciji, kar bi se dalo sklepati iz vsebine zahteve, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta vložena prepozno. Tretji odstavek 421. člena ZKP namreč daje obdolžencu možnost vložiti zahtevo v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo. Ta rok pa je potekel več let pred tem, ko sta vložila zahtevo.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno (glede izpodbijanja sklepa, s katerim je sodišče ugotovilo izbris pogojne obsodbe) oziroma kot prepozno (kolikor sta jo vložila zoper sodbo, s katero sta bila obsojenca spoznana za kriva).