Jedro

Delavki ne nastaja nenadomestljiva škoda, če je razporejena v drugo organizacijo in je prijavljena v delovno razmerje ter posledično zavarovana in prejema plačo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s katerim bi naložilo toženi stranki izplačevati tožeči stranki akontacije osebnega dohodka, kot ji gredo za delovno mesto na katerem je bila tožnica razporejena pred dokončnim prenehanjem delovnega razmerja - delavka v dodelavi, z upoštevanjem delovne dobe in povprečne delovne uspešnosti. Akontacije osebnega dohodka naj bi tožena stranka plačevala tožeči stranki od 14.3.1996 z zamudnimi obrestmi po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti za posamezne mesečne akontacije plače od izplačilnega dneva do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

Zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in odloči v okviru predloga za izdajo začasne odredbe oz. podredno, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje in ponovno navaja, da ji nastaja nenadomestljiva škoda ter da ji je delovno razmerje prenehalo v času bolniškega staleža, kar je v nasprotju z 18. členom pravilnika o reševanju problematike presežnih delavcev tožene stranke in določili zakona o delovnih razmerjih. Da je bila tožnica v času prejema sklepa o trajnem presežku v bolniškem staležu izhaja tudi iz obrazložitve dokončnega sklepa tožene stranke.

S pritožbo pa tožnica vlaga v spis tudi potrdilo o opravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni, iz katerega je razvidno, da je od 5.10.1995 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu. Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izdajo začasnih odredb pred delovnimi in socialnimi sodišči je, kot pravilno navaja prvostopno sodišče v 19. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Če izdajo začasne odredbe predlaga stranka, mora sodišče o predlogu odločiti brez odlašanja. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz razloga, ker ji nastaja nenadomestljiva škoda. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da predlagani razlog za izdajo začasne odredbe ni izkazan. Tožnica tudi v pritožbi še vedno vztraja pri svojem zahtevku in navaja, da ji nastaja nenadomestljiva škoda, pri čemer se sklicuje na svoje navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe in jih ne obrazlaga podrobneje.

V pritožbi smiselno še uveljavlja razlog samovoljnega ravnanja, s tem, ko trdi, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v nasprotju z določbami 18. člena pravilnika o reševanju problematike presežnih delavcev in 36. c člena zakona o delovnih razmerjih v času bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče je z vplogledom v bolniški list z dne 18.3.1996, ki ga je tožnica priložila v pritožbi ugotovilo, da je tožnica sedaj prijavljena v delovno razmerje v podjetju Č. ter, da se nahaja v bolniškem staležu od 5.10.1995 dalje. Po predloženem bolniškem listu do 30.4.1996. Iz tega potrdila torej izhaja, da je tožnica sedaj v delovnem razmerju in zdravstveno zavarovana kot delavka Č.. Torej niso izkazane njene navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, da ni zdravstveno zavarovana ter da mora sama plačevati stroške zdravnika, kot samoplačnik. Tožnica ni tudi z ničemer izkazala, da ne prejema nadomestila plače za čas bolniškega staleža, do katere je upravičena na podlagi 3. odst. 61. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 14/90 - 2/94). Ker torej tožnica ni izkazala, da bi ji zaradi ravnanja tožene stranke nastajala nenadomestljiva škoda, je prvostopno sodišče pravilno ravnalo, ko je njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

V pritožbi tožnica še smiselno zatrjuje samovoljno ravnanje tožene stranke. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v sklep tožene stranke, ki ga je dne 12.10.1995 izdal direktor tožene stranke in v sklep komisije za pritožbe z dne 24.1.1996, ugotovilo, da so navedene sklepe izdali pristojni organi. V zakonitost same vsebine sklepov se sodišče ob obravnavanju predlagane začasne odredbe ni spuščalo in bo to predmet nadaljnega postopka. Pritožbeno sodišče v sedanji fazi postopka v ravnanju tožene stranke ni zaznalo takih ravnanj, ki bi pomenila tako očitno protipravno ravnanje, da bi bila predlagana začasna odredba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob obravnavanju predlagane začasne odredbe ob neizpolnitvi pogojev, kot jih za izdajo začasne odredbe predpisuje 19. člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih utemeljeno zavrnilo predlog za njeno izdajo. Tožeča stranka zato s pritožbo ni mogla uspeti.