Jedro

V kolikor pravilno vabljena stranka v sporih majhne vrednosti ne pride na narok, ki ga sodišče razpiše čeprav ga stranka ni zahtevala, se šteje, da umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je že predhodno predložila sodišču. Tožena stranka na takšno posledico sicer v vabilu na narok za glavno obravnavo ni bila opozorjena in je sodišče s tem kršilo 456. člen ZPP, kar pa ne predstavlja procesne kršitve, ki bi se lahko izpodbijala v tovrstnih sporih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 11648/2016 z dne 10. 2. 2016 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 676,18 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Protispisnost je napaka tehnične narave - gre za napačen postopek prenosa. V obravnavanem primeru o takšni napaki ni mogoče govoriti. Nasprotij med ugotovitvami sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in listinami v spisu višje sodišče ni našlo. Dodati velja, da je tožena stranka predmetni ugovor podala povsem pavšalno. Da bi višje sodišče sploh lahko (vsebinsko) presojalo, ali je očitana kršitev podana, pa bi morala konkretno in jasno povedati katera ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s katero (točno določeno) listino v spisu.

6. Z neopravičenim izostankom z naroka za glavno obravnavo, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej 8. in 9. točko obrazložitve), je tožena stranka izgubila možnost dokazovanja svojih trditev z zaslišanjem predlaganih prič. V kolikor namreč pravilno vabljena stranka v sporih majhne vrednosti ne pride na narok, ki ga sodišče razpiše čeprav ga stranka ni zahtevala, se šteje, da umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je že predhodno predložila sodišču (1. odstavek 455. člena ZPP). Tožena stranka na takšno posledico sicer v vabilu na narok za glavno obravnavo ni bila opozorjena in je sodišče s tem kršilo 456. člen ZPP, kar pa ne predstavlja procesne kršitve, ki bi se lahko izpodbijala v tovrstnih sporih (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker se kljub pravilno vročenemu vabilu na narok, tožena stranka naroka ni udeležila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka predlog za zaslišanje priče T. Z. in D. S., umaknila. Navedenih dokazov tako ni bilo mogoče izvesti in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

7. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo, saj v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog - 458. člen ZPP. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožeča stranka za toženo stranko izdelala pohištvo, slednja pa je za opravljeno delo tožeči stranki dolžna plačilo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v zadevi za pogodbo o delu. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

8. Nadalje tožena stranka tudi povsem pavšalno očita sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo na nedovoljeno razpolaganje tožeče stranke. Po 3. členu ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Pritožnica ne pove, v čem naj bi razpolaganje stranke nasprotovalo ali prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, zato sodišče na takšen očitek ne more konkretno odgovoriti.

9. Za neresnične pa se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni posebej prerekala navedb tožene stranke o (domnevno) slabi izvedbi del. Le-to je storila v odgovoru na tožbo (glej II. del odgovora na tožbo).

10. Iz navedenega izhaja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa do njihovega povračila ni upravičena. Njen odgovor na pritožbo ni namreč v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).