Jedro

Po 2. odstavku 193. člena ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Tožnika, kljub temu da je bil v spornem obdobju (v času šolanja) prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti za brezposelno osebo ali iskalca zaposlitve iz 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1. Zato mu za čas obdobja šolanja ni moč priznati dodane dobe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 8. 2012 in 12. 11. 2012 in da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Menilo je, da pri tožniku v času od 1. 9. 1971 do 24. 6. 1974 ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ker se je tožnik v tem obdobju redno šolal in ni bil brezposelna oseba oziroma iskalec zaposlitve.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi poudarja, da je bil v spornem obdobju na šolanje poslan izrecno na zahtevo in napotitvi pristojne delavke na tedanjem zavodu za zaposlovanje, ki ga je tudi vodila in usmerjala ter mu zagotovila, da obdrži kot edini in ključni status, status brezposelne osebe. Učenci takrat še niso imeli statusa dijaka oziroma vajenca in se smatra, da je bil tožnik takrat na usposabljanju, v skladu z napotitvijo zavoda za zaposlovanje, torej na prekvalifikaciji za nadaljnjo delo. Navedeno obdobje se mu tako mora upoštevati kot pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj so mu pri toženki ves čas zatrjevali, da se to obdobje šteje v pokojninsko dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. … z dne 12. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. iste številke z dne 8. 8. 2012. S citirano odločbo je Območna enota A. odločila, da se zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih ZPIZ-1. Ta v 36. členu določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe, pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. V 193. členu pa so določila glede dodane dobe, ki se poleg pokojninske dobe upošteva za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Tožnik je dne 5. 4. 2012 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik je rojen dne 7. 3. 1954 in je v letu 2012 dopolnil 58 let starosti. Po podatkih iz delovne knjižice, matične evidence zavarovancev pri toženi stranki in listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik na dan 5. 8. 2012 dopolnil 58 let starosti ter 35 let 4 mesece in 2 dni skupne pokojninske dobe ter 2 leti in 25 dni dodane dobe za čas služenja obveznega vojaškega roka od 11. 9. 1997 do 15. 10. 1980 ter dodane dobe za čas prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba od 7. 9. 1970 do 31. 8. 1971 in od 25. 6. 1974 do 25. 8. 1974. Tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1. Sporno v predmetni zadevi je, ali bi se v skladu z 2. odstavkom 193. člena ZPIZ-1 pri tožniku moralo v dodano dobo upoštevati ves čas, ko je bil prijavljen v evidenci Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje in sicer od 7. 9. 1970 do 25. 8. 1974, torej tudi obdobje, ko je bil dijak triletnega rednega šolanja.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je tožniku za to obdobje (od 7. 9. 1970 do 25. 8. 1974) izdal potrdilo, da je bil v tem času prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. V navedenem obdobju pa je bil v času od 1. 9. 1971 do 30. 6. 1974 dijak triletnega rednega kovinarskega programa na Centru B., kakor izhaja iz potrdila Srednje šole C. z dne 15. 5. 2012. Toženec je tožniku kot dodano dobo priznal le obdobje od 7. 9. 1970 do 31. 8. 1971 in od 25. 6. 1974 do 25. 8. 1974, obdobje šolanja v dodano dobo ni štel. Po 2. odstavku 193. člena ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen, če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo.

V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje v 8., 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se tožniku obdobje šolanja ne more šteti kot, da bi takrat tožnik imel status brezposelne osebe. Že ZPIZ-1 v 8. členu, kjer določa pomen izrazov, določa za brezposelnega le tistega zavarovanca, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ter zavarovanca, ki mu manjka do tri leta do izpolnitve pogojev za upokojitev in mu Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V času sprejema ZPIZ-1 je veljal Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - v nadaljevanju: ZZZPB), ki je definicijo brezposelne osebe opredelil v 16. členu. Pri tem je za brezposelno osebo štel: osebo, ki ni v delovnem razmerju; samozaposleno osebo, ki ni presegala višine določenega dobička iz dejavnosti; lastnika, zakupnika, najemnika ali drugega uporabnika kmetijskega ali gozdnega zemljišča, ki ni dosegala katastrskega dohodka, ki je določen kot podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter osebo, ki ni upokojenec, študent, dijak, vajenec ali udeleženec izobraževanja v skladu s 53.b členom ZZZPB (brezposelna oseba, ki se je na podlagi zaposlitvenega načrta vključila v izobraževanje). Razen navedenih statusov (negativnih opredelitev brezposelnih oseb) pa mora takšna oseba biti zmožna za delo, prijavljena pri zavodu, na razpolago za zaposlitev in biti aktivni iskalec zaposlitve. Pojem brezposelnega se torej po 8. členu ZPIZ-1 in po 16. členu ZZZPB med seboj močno razlikujeta.

Pojma iskalec zaposlitve ZPIZ-1 ne opredeli. Ta pojem ni bil posebej določen niti v ZZZPB. V 48.a členu so navedeni le iskalci prve zaposlitve v zvezi z ukrepi aktivne politike zaposlovanje z instrumentom povračila prispevkov, prav tako je v ZZZPB opredeljen aktivni iskalec zaposlitve oziroma kaj se šteje za aktivno iskanje zaposlitve (17.g člen). Na podlagi ZZZPB se je vodila evidenca brezposelnih oseb, evidenca brezposelnih oseb, ki jim pravice po tem zakonu mirujejo, evidenca štipendistov po tem zakonu in evidenca brezposelnih oseb, ki so vključene v programe aktivne politike zaposlovanja (1. odstavek 68. člena ZZZPB). Osebne evidence zgolj prijavljenih ali evidence iskalcev zaposlitve zavod ni vodil. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da se pojem iskalec zaposlitve iz 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1 nanaša le na širši pojem brezposelne osebe, kakor je ta določena v 16. členu ZZZPB. V navedeni krog pa tožnika ni mogoče šteti, saj ga izključuje 4. alineja 1. odstavka 16. člena ZZZPB, tudi v primeru, če je bil s strani zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe A., napoten na šolanje v kovinarski program na Centru B.. Tožnik je v tem obdobju lahko bil oseba, ki je prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ni pa bil brezposelna oseba, niti ni bil iskalec zaposlitve, kar je pogoj za priznanje dodane dobe po 2. odstavku 193. člena ZPIZ-1. Da je bil tožnik prijavljen v času šolanja na Zavodu za zaposlovanje nesporno izhaja iz potrdila o prijavi na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Vendar tudi Zakon o službi za zaposlovanje (Ur. l. FLRJ, št. 27/60) ne določa tega, da bi tožnik v času, ko je bil na zavodu prijavljen, imel status iskalca zaposlitve.

Šele Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami - v nadaljevanju: ZUTD) je uvedel pojem drugi iskalec zaposlitve (14. člen) in evidneco iskalca zaposlitve (131. člen). Pri tem se v evidenci iskalcev zaposlitve lahko vodijo tudi drugi iskalci zaposlitve, ki so lahko delovno aktivne ali neaktivne osebe in študenti, ki iščejo zaposlitev in potrebujejo ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve po ZUTD. Pritožbeno sodišče meni, da se pojem drugi iskalec zaposlitve iz 14. člena ZUTD ne nanaša na pojem iskalca zaposlitve iz 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1. Da bi se štelo, da je oseba iskalec zaposlitve iz 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1 mora poleg tega, da je prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje biti tudi dejanski aktivni iskalec zaposlitve. Tako je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik sicer bil v spornem obdobju prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, vendar to še ne pomeni, da gre tudi za iskalca zaposlitve iz 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1 ter tako tožniku tudi ni moč priznati za čas obdobja šolanja dodane dobe.

Ostale pritožbene navedbe (da mu je toženka navajala, da se mu čas prijave na zavodu za zaposlovanje šteje v pokojninsko dobo, da je verjel vse, kar so mu obljubljali, da se mu je zgodila krivica, da bo zaradi njegove tožbe tudi brat dvojček ostal brez pokojnine, ki je edini vir dohodka) ne vplivajo na rešitev predmete zadeve.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.