Jedro

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti; je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju.

Ker je po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 901,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 45.356.936,46 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in na plačilo pravdnih stroškov postopka (I. točka izreka). Sklenilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15 dni plačati njene stroške postopka v znesku 959,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču.“

3. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo stroškov, ki jih je imela z organizacijo prevoza osnovnošolcev po nevarnih poteh v času od januarja 1999 do junija 2001. Kot temelj zahtevka tožeča stranka uveljavlja obogatitev po 218. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZOR) (3), ker da je plačala stroške, ki jih naj bi bila po določbah takrat veljavnega Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (4) (v nadaljevanju ZOFVI) dolžna kriti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka svojo obveznost financiranja prevozov osnovnošolcev po nevarnih poteh po določbi 81. in 82. člena ZOFVI izpolnila s financiranjem tožeče stranke preko sistema financiranja občin na podlagi instituta „primerne porabe“ in finančne izravnave, kot ga je v času nastanka vtoževane terjatve določal Zakon o financiranju občin (5).

6. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 15/2012 z dne 17. 12. 2012 je ob presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno presoditi naravo obveznosti financiranja stroškov prevoza osnovnošolskih otrok. Ustavno sodišče je v odločbah U-I-215-96 in U-I-256/01 že odločilo, da je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A (6)) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju (drugi odstavek 140. člena Ustave RS (7) in 24. člen Zakona o lokalni samoupravi (8), v nadaljevanju ZLS), pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Na slednjo skladno z določbo drugega odstavka 350. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. ZLS v 25. členu določa, da lahko občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

8. Ker je torej po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob ugotovljeni kršitvi po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sklenilo, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9. Ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in zavrženju tožbe je pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Toženi stranki, ki je v sporu v celoti uspela, je (9) priznalo naslednje pravdne stroške: 500 točk za odgovor na tožbo (tarif. št. 19/1 OT), 500 točk za pripravljalno vlogo z dne 23. 03. 2012 (tarif. št. 19/1 OT), 375 točk za pripravljalno vlogo z dne 13. 04. 2012 (tarif. št. 19/2 OT), 500 točk za zastopanje na naroku dne 17. 04. 2012 (tarif. št. 20/1 OT), 50 točk urnine (7/1. člen OT) ter 2% materialnih stroškov, skupaj 901,24 EUR. Navedeni znesek je skladno z uspehom strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa toženi stranki plačati tožeča stranka.

10. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj navidezno, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl. (3) Ta se skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) uporablja za presojo predmetne zadeve.

(4) Ur. l. RS, št. 12/1996. (5) Ur. l. RS, št. 80/1994 in nasl. (6) Ur. l. RS, št. 64/2001, velja od 18. 08. 2001. (7) Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nasl. (8) Ur. l. RS, št. 72/1993 in nasl. (9) Ob upoštevanju Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/1997 in nasl.) in Odvetniške tarife – OT.