Jedro

Ob navedeni trditveni podlagi spora na zatrjevano pravno podlago sodišče ni vezano. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožena pravni naslednik po določbah ZZD bo ocenilo ali je bila sklenjena med strankama pogodba o naročilu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba popravljena s sklepom istega sodišča, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 96/00858 z dne 8.7.1996 razveljavi v preostanku 1. in 3. točke izreka in sicer za glavnico 56.946.579,00 SIT, obračunane obresti 1.848.902,00 SIT, zakonite zamudne obresti od 58.795.481,00 SIT od 27.6.1996 do plačila ter izvršilne stroške v višini 480.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa 8.7.1996 do plačila in se tak tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 569.498,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z dokaznim sklepom na obravnavi dne 29.10.1998 sklenilo, da izvede dokaz z vpogledom v spis Pg 380/96. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je iz omenjenega spisa povzelo izpovedbo zaslišane priče Z.B. v zvezi s tehnično izvedbo uničenja odpadkov. Svojo odločitev v izpodbijani sodbi je oprlo tudi na izpovedbo omenjene priče. S tem pa je prekršilo 7. točko 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je bila strankam s takšnim postopanjem onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Po 2. odstavku 302. člena ZPP namreč lahko stranka in njen zastopnik ali pooblaščenec z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem. Z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče Z.B. v postopku vodenem pod opr. št. Pg 380/96 pa je bila ta možnost strankam odvzeta.

Tožeča stranka je v dokaz za svoje trditve, da je o svoji nameri uničenja odpadkov obvestila toženo stranko, predložila v spis dopis št. 80/95/ZS/DA, poslan s strani tožeče stranke toženi stranki dne 24.10.1995 (v prilogi A/13) in odgovor tožene stranke tožeči stranki z dne 8.11.1995. Oba se nanašata na odvoz in uničenje odpadkov (v prilogi A/14). Tako ne držijo razlogi v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka tega ni storila. Zato je v razlogih sodbe podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Že iz teh razlogov je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede na drugačno trditveno podlago spora, kot je bila pravnomočno ugotovljena v spisu Pg 380/96 (I Cpg 838/97). V slednjem postopku je namreč tam tožena stranka, v tukajšnjem postopku pa tožeča stranka, šele v pritožbenem postopku predložila listine, s katerimi je dokazovala, da je toženo stranko obvestila o nameravanem odvozu in uničenju odpadkov (v prilogi A13 in A14). V postopku pod opr. št. Pg 380/96 je na podlagi ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih sodišče prve stopnje lahko sklepalo le na pravno podlago poslovodstva brez naročila iz 220. in naslednjih členov ZOR. V tem sporu pravno relevantna dejstva pa se lahko nanašajo tudi na morebitno naročilo za odvoz in uničenje odpadkov s strani tožene stranke tožeči stranki v smislu 790. in naslednjih členov ZOR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ob v tem postopku drugače zatrjevani trditveni podlagi spora upoštevati ali morda ni podana omenjena pravna podlaga. Sodišče prve stopnje namreč v skladu s 3. odstavkom 186. člena ZPP na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki ga je navedel tožnik, ni vezano.

Za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, in sicer katera pravna oseba je nasledila odgovornost za obveznosti v zvezi z uničenjem odpadkov, ki so nastali v letih 1980 do 1989, bo moralo sodišče prve stopnje najprej izvesti dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, katera izmed TOZD, ki so sklenile 21.12.1988 samoupravni sporazum o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti med temeljnimi organizacijami in delovno skupnostjo v sestavi delovne organizacije A. (v prilogi A/3), je prevzelo obveznosti nekdanjega TOZD B. Pomemben je namreč trenutek, ko se je organizirala TOZD C. v sestavi DO A., saj so se bile s samoupravnim sporazumom temeljne organizacije združenega dela v sestavi DO A. dolžne v skladu s 300. členom Zakona o združenem delu dogovoriti, kako bodo razporedila sredstva, pravice in obveznosti med temeljnimi organizacijami. Če sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin ne bo moglo ugotoviti, kdo je bil odgovoren za uničenje odpadkov, ki so nastali kot odpadki v proizvodnji TOZD B., bo moralo upoštevati tudi določbe 209.do 222. člena Zakona o združenem delu. Od odgovora na vprašanje, kdo je bil takrat lastnik spornih odpadkov, je namreč odvisno, ali je bila sklenjena pogodba o naročilu med pravdnima strankama v smislu 749. člena ZOR in ali je tožena stranka stroške uničenja odpadkov dolžna plačati. V zvezi s takšno trditveno podlago ni nebistven dopis, ki ga je poslal podpredsednik A. p.o., A.C. d.d. dne 11.5.1992, v katerem jo je obvestil, da je 8680 sodov last A-ja. Ta dopis pa je nastal že v času, ko se je družbeno podjetje A. p.o. organiziralo iz delovne organizacije A. o.o. in njenih TOZD: C. b.o., D. r.o., E. r.o. in F. r.o. (vpis v sodni register dne 12.6.1990). Po 3. odstavku 217. člena ZZD, pa je za obveznosti temeljne organizacije, ki je stopila v sestavo druge temeljne organizacije oziroma v sestavo delovne organizacije, ki v svoji sestavi nima temeljnih organizacij, odgovorna organizacija, v katere sestavo je stopila. Vsa ta pravno pomembna dejstva bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v ponovljenem postopku, pri tem pa upoštevati tudi dokazila, ki jih je predložila tožeča stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo. Sodišče prve stopnje mora namreč, če meni, da predlagani dokazi niso pomembni za odločbo, s sklepom le-te zavrniti in obrazložiti, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 300. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva tudi to določbo, ki je v prvem postopku ni upoštevalo.

Tožena stranka je ugovarjala tudi zastaranje zahtevka, na kar je ponovno opozorila tudi v odgovoru na pritožbo, do tega vprašanja pa sodišče prve stopnje še ni zavzelo nobenega stališča. Stroški uničenja odpadkov v letih 1995 in 1996, ki jih je plačala tožeča stranka in so po njenem stališču last tožene stranke, so ji nastali v letu 1996 (priloga A1). Tožba je bila vložena 26.6.1996, zastaranje pa po 361. členu ZOR začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Tudi do vprašanja zastaranja se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti v novem postopku.